Jurčkov Blog ©

Zbudimo se okrog 7:30. Pravzaprav nas zbudi policija, ki je pred tem že pregnala oba kempreja, ki sta bila parkirana pred nami. S spanjem tukaj smo res zaprli promet do kampa. Prijazno nas opozorijo, naj se spokamo v kamp ali kamorkoli že pač. Zapeljem čez cesto pred recepcijo.

V recepciji pa gneča. Eni se bi odjavljali, drugi bi se prijavljali, eni se nekaj pritožujejo, eni bi karte za avtobus, eni ne najdejo wc-jev (ti so res zmagovalci tekmovanja v iznajdljivosti), eni bi kr neki… skratka kolaps. Kar nekaj časa traja da pridem na vrsto, potem pa doživim šok. Madmozel de resepsjon mi pove, da je kamp poln in da "uni nočni" nima pojma. Vsi prostori, ki se praznijo so rezervirani in morda, ampak res morda, bo popoldan videla, če kaj ostane za nas. Zmenim se, da mi vseeno da kodo od rampe in zapeljem noter v kamp.

Mimo pride Ivan z ženo, malo pokramljamo, nato pa odpeljem do sanitarca, kjer se spraznimo in natočimo vodo. Tam pride mimo še Biđi. Seveda imajo vsi svoje parcele, ki so jih rezervirali že precej prej.

Odpeljem nazaj do recepcije in grem spet malo prosjačit. Morda mi uspe nažicat, da ostanemo noter kar nekje na enem od parkingov za osebna vozila. Prostora v kampu je v bistvu še precej. Železna madmozel ne popusti niti za milimeter.

No in ker v Paris nismo pripeljali zato, da bomo v enem zahojenem kampu na uro gledali, se odpeljemo proti centru. Bomo že kje parkirali.

Peljemo mimo Slavoloka zmage, po Elizejskih poljanah, potem prečkamo Seino in se zapeljemo proti parkom, ki se raztezajo okrog Eifflovega stolpa. Ne mine 15 minut odkar smo odpeljali iz kampa in že zagledam primeren parking v slepi ulici tik ob parku N48.85648 E2.29985. Parkirišče je sicer ob delavnikih plačljivo. Danes je praznik, zato imamo do jutri zjutraj parkiranje brezplačno. Mir bo tudi za spanje, pa še pogled na stolp imamo iz okna. :)

Ok. Parkirani smo, siti pa še ne. Pojemo zajtrk, potem pa se odpravimo ven. Vreme je kar v redu. Med oblaki se občasno kaže tudi sonce in kar toplo je. Najprej se sprehodimo pod Eiflov stolp. Nepopisna gneča. Vse vrste (vključno s tistimi za stopnice so kilometrske. Hvala lepa. Poizkusili bomo jutri zjutraj še preden odprejo.

Malo zaokrožimo in naredimo nekaj fotk.

Prav počasi in brez naglice se sprehajamo. Ugotavljam, da je pravzaprav fino, da je tale odločitev o obisku Pariza padla tako neplanirano. Če bi bil Pariz v planu, bi gotovo dirkali naokrog. Seznam stvari, ki jih moramo nujno videti v dveh dneh bi bil dolg za cel teden ali še več. Skratka, tukaj smo in pojma nimamo kaj bomo šli pogledat. In uživamo. Pariz je itak mesto za uživanje. Ob kakšni kavi.

V žepu imam vodnik po Parizu. Prvič ga odprem le zato, da na hitro pogledam, če so noter kakšni zemljevidi. Ko najdem primernega in na njem našo pozicijo se usmerimo proti Slavoloku zmage. Vmes prižgemo zeleno za pešče na vseh semaforjih (če pridemo do zelenega, pa seveda počakamo na rdečo in nato prižgemo zeleno). Tole pariški semaforji so res zakon, govorijo in to celo francosko znajo. Škoda le, da mi ne. :)

Pri Slavoloku zmage se gasilci pripravljajo na nek šov. Gremo jih od blizu pogledat. Za povzpet se na vrh se tudi tukaj precej čaka. V vrsto seveda ne gremo.

Raje se podamo po elizejskih poljanah in malce pofirbcamo izložbe.

Potem se odločimo, da se gremo nekam zapeljat z Metrojem. Nimamo pojma kam, ampak nekam že. Na kakšno kavo. Poiščemo najbližjo postajo in pogledamo kakšne smeri so na voljo. Odločimo se za kratko vožnjo proti Chatelet-u.

Od postaje Chatelet se sprehodimo do centra Georges Pompidou. Pred njim je množica ljudi, ki opazujejo ulične predstave. Za nekaj časa se jim pridružimo, nato pa se parkiramo v bližnjo Cafe.

Sedimo na prijetno toplem soncu. Čas ob kavi, kakavu in cukru hitro mine. Zavijemo proti Seini.

Gremo mimo pogledat znamenito cerkev Notre Dame in pred njo spet kilometrske vrste.

Naprej se napotimo po živahnih ulicah latinske četrti. Kar nekaj jih prehodimo, nato pa zavijemo spet proti Seini. Ob njej se sprehodimo mimo stojnic, kjer poleg knjig prodajajo še različne stare poterje, razglednice in različno drugo zanimivo kramo.

="0" /> 

Sprehodimo se tudi skozi cvetlično tržnico.

Od tam nadaljujemo sprehod do Louvra.

Jasno, ne gremo noter. Gneča je velika, časa malo, predvsem, pa galerije niso ravno naša stvar. :)

Je pa naša stvar npr. vrtiljak, ki se vrti nekje pod Montmartrom. Do tja seveda skočimo z metrojem.

Od tam se sprehodimo do vzpenjače. Ni daleč, časa pa porabimo kar precej, ker je vmes treba splezat še na vse količke za zaklepanje biciklov. Ti količki oz. bicikli, ki se nanje zaklepajo so odlična pogruntavščina. Kolo si sposodiš na enem koncu Pariza, oddaš ga pa nekje čisto drugje. Super in očitno funkcionira.

Ker je seveda vožnja z vzpenjačo "dogodek", se postavimo v vrsto, ki k sreči niti ni dolga. Kar hitro smo zbasani v kabini.

Zgoraj je res gneča. Na stopnicah pod baziliko Sacre Coeur ljudi še ni toliko, na znamenitem trgcu, kjer umetniki prodajajo svoje slike pa jih je toliko, da se umetnikov in slik praktično ne vidi več. Komaj se kam obrneš. Tok te kar nese. Kolaps. Zame idealno. Da Tim ne gleda le turističnih riti ga dam na ramena in ko nekaj časa krožimo v reki ljudi, mi ramena pod njegovo težo skoraj odpadejo. Po eni od uličic se spustimo navzdol proti Pigalu.

Sprehodimo se po znameniti ulici, ki seveda v pravi luči oživi šele ponoči. V eni od stranskih ulic opazimo parkiran avtodom s forumaško nalepko. Za forumaša, ki išče akcijo, je tole edina logična izbira. :)

Pri rdečem mlinu pa spet šibnemo na metro s katerim se odpeljemo nazaj do Eiflovega stolpa. Tam se še malo sprehodimo po parku in naredimo nekaj sto posnetkov. Zadnjega med njimi pa že pozno ponoči skozi okno našega kemperja.

Preden pa je nastal tale zadnji posnetek sem nam pa zakuhal še manjšo avanturo. Preden smo se spravili v kemper mi pade na pamet ideja, da nismo dobro parkirani, ker bomo morali jutri plačevat parkirnino na vsaki dve uri in da je najbolje najt kakšen drug parking, kjer bo parkirnina lahko daljša ali pa je sploh ne bo. Ker so moje ideje vedno pametne, me oba člana posadke ubogata in kmalu se vozimo naokrog po pariških ulicah. Po skoraj uri križarjenja ugotovimo, da parkirišča za daljše parkiranje v Parizu očitno ne obstajajo. O brezplačnih ni niti za sanjati. Morda bi jih našli kje v kakšnem predmestju. Tam pa si verjetno jutri ne bi upali pustit kemperja cel dan.

Vožnja po nočnem Parizu nam poleg lepo osvetljenih parkov in razkošnih palač, v bolonjskem gozdu razkrije tudi temnejšo stran Pariza. Temnih misli in že precej nataknjen, se odločim, da bo najbolje, da pozabim na dvourne omejitve parkiranja in spet poizkusim srečo z iskanjem parkirišča v okolici parkov pod Eiflom. V veselje vseh, nas naše prejšnje parkirišče še vedno čaka. Oddahnemo si, parkiramo in se počasi spravimo spat.

Po pariških ulicah smo danes prevozili dobrih 20 km.

Spali smo v miru. Pozajtrkujemo, potem pa se odpravimo pogledat kakšne so možnosti, da danes le pridemo na vrh znamenitega stolpa. Ker na parkiriščih pod njim ni kaj dosti avtobusov upamo na to, da tudi vrste še ne bodo dolge. Do odprtja je še dobre pol ure. Upanje in realnost pa sta žal nekaj čisto drugega. Vrste so že zeloooo zelooo dolge. Predvsem tiste za dvigalo. Postavimo se v tisto za stopnice, ki daje nekaj več upanja. No kljub gneči niti ne čakamo tako dolgo in v kakšni uri smo že prav na vrhu znamenitega stopla. Mene pri vzpenjanju daje vrtoglavica in višje kot prilezemo večjo kepo čutim v želodcu. Stopnice zmoremo dokaj hitro. Iz druge ploščadi pot do vrha nadaljujemo z dvigalom. To je šele visoko… :)

Tale 325m visoka in zapletena konstrukcija je pravzaprav le pobarvano železo, ki so ga postavili začasno. Eifel je dovoljenje za stolp dobil le za 20 let, potem bi moral stolp podreti. Zdaj stoji že skoraj 120 let. Mestna uprava je pač ugotovila, da je stolp mestu kar koristen in si je premislila. Pred rjo ga ščiti debel 60 tonski sloj barve, ki jo nanj na novo nanesejo vsakih 7 let.

Stolp je vsekakor impresivna konstrukcijska mojstrovina.

Letno ga obišče med 6 in 7 milijonov obiskovalcev (odtod vrste pod njim). :)

Vreme je čudivito, razgled veličasten, moja vrtoglavica pa tudi. :)

Nekaj časa uživamo v razgledu, potem pa se odpravimo spet dol na trdna tla. Podaljšamo parkirnino, nato pa se spet odpravimo do metroja. Odpeljemo se približno tja, kjer smo raziskovali že včeraj. Kar nekam leni smo. Zadnji dan Pariza, bi radi preživeli v res počasnem tempu. Nič ne bomo raziskovali. Najprej gremo na kavo. Potem nekje na ulici kupimo vrečo jagod in si jih privoščimo že med sprehodom, nato pa še na klopi nekega parka.

Kasneje, ko postanemo lačni, pa se vsedemo v eno od simpatičnih restavracij, kjer na prijetnem sončku pojemo kosilo, ob tem pa opazujemo ljudi, ki hitijo mimo nas. Nismo edini. Večina restavracij, kavarn in lokalov je polna.

Vmes ne pozabimo podaljšati parkirnine.

Čas hitro mine in nekje okrog štirih začnemo ugotavljat, da bi bil čas, da se počasi poslovimo od Pariza. Pred nami je kar dolga pot. Okrog 17h se odpeljemo. Tim še nič ne ve o najinem planu. Upava, da bo presenečenje jutri zjutraj uspelo. Vidici so sporočili, da jutri tudi oni pridejo v Legoland. Zabava bo vrhunska!

Vožnja mine brez zapletov. Posadka prespi zajeten del poti, zato se proti koncu poti situacija malce zaplete. Tim ni kljub pozni uri niti malo zaspan. Ker bi rad, da mu narediva presenečenje šele zjutraj, bi moral ob prihodu do Legolanda že trdno spat. Zadnjih 100km se zato vlečem 90 km/h skupaj s kamioni in šele nekaj 10km pred ciljem Tim končno utone v san. Okrog polnoči parkiramo na štelplacu pred Legolandom in kmalu zatem vsi spimo.

Naš enoinpoldnevni ogled Pariza je bil sicer kratek in zelo zelo površen, vendar smo kljub temu uspeli začutit utrip mesta, njegovo romantiko, zgodovino in bogastvo. Obudil mi je tudi mnoge spomine, ki so se mi pri kakšnih desetih letih vtisnili v spomin, ko sem Pariz obiskal z očetom. Zagotovo bomo prišli kmalu spet in si takrat vzeli več časa za raziskovanje.

Danes smo prevozili približno 740 km.

Zjutraj se Tim kot ponavadi zbudi prvi. Kar nekaj časa se igra, preden se zbudiva tudi midva. Kje smo seveda ne opazi, ker stojimo za nasipom, ki ločuje vhod v Legoland in parkirišče za avtodome. Šele ko mo tatjana preusmeri pogled na stolp, ki se ga vidi izza nasilpa, se mu nasmeh razleze do ušes. Takoj pogrunta, da je pred nami cel dan zabave. :)

Kmalu smo zunaj. Kupimo karte in zabava se začne.

Kmalu se nam pridružijo tudi Vidici. Za Tima spet še eno presenečenje. :)

Dan hitro mine. Zvečer park zapustimo med zadnjimi.

Medtem, ko smo mi skupaj z Vidom lovili še zadnje vožnje, plezali po igralih in se basali z vafli, je večji del Vidiceve ekipe uspešno stražil kemperja. Tom in Tina sta si sicer vzela nekaj minut (beri: kakšno urco ali malo več) bjutislipa, Rok pa je medtem uspešno treniral optimalno lego pravega avtodomarja.

Seveda je mularija brez pomislekov porušila to čisto nirvano. Iz protesta si vzame bicikl in se odpelje.

Tim in Vid nadaljujeta zabavo okrog kemperjev. Tatjana skuha večerjo za vse, ko se Rok vrne (zelo zelo kmalu) postaviva mizo in stole, medtem se prekine tudi bjutislip Tine in Toma, nato pa se lotimo večerje.

Kmalu po večerji se odpravimo proti Muenchnu. Jutri bi tam radi obiskali Tatjanino teto. Avtocesta je zaprta, zato nastavim GPS tako, da nas vodi mimo avtocest. Kar nekaj časa se vozimo skozi vasi, čez polja in skozi gozdove. Vmes še natankamo in enkrat skoraj zapeljemo v gromozansko gradbeno jamo, ker GPS pač ne ve, da se je nekdo odločil odkopat celo cesto. Končno spet zagledamo avtocesto in na njej promet. Popravim nastavitve in spet smo na avtocesti. Tatjanina teta nam sporoči, da je na morju, tako, da z obiskom jutri ne bo nič. Vseeno se odločimo za spanje nekje v Muenchnu.

Ura je že pozna, ulice bolj ali manj prazne, pa mi kljub temu uspe skoraj povozit kolesarja. Pijan kreten je tako vijugal po pločniku, da ga je iz pločnika zaneslo na sredino voznega pasu in sem komaj ustavil. K sreči ga je Rok tudi zagledal in ustrezno odreagiral, drugače bi se ustavil v naši spalnici.

Nekaj pred polnočjo parkiramo v eni od stanovanskih sosesk v bližini olimpijskega centra. Ulica je videti mirna in ravno dva dovolj dolga prostora za nas sta bila prosta en za drugem. Malo se še pretegnemo, nato pa gremo spat.

Danes smo prevozili nekaj več kot 120 km. Vožnje z vlakci, čolni in mini avtki sem niso vštete – potem bi jih bilo precej več. :)

No in prišla je nedelja. Konec kratkega potepanja. Zjutraj se zbudimo kar spočiti. Spali smo super in mirno je bilo. Ravno k zajtrku se spravimo, ko zaslišimo vpitje iz bližnjega bloka. Očitno smo ponoči spregledali tabli za intervencijski dovoz, ki smo ga veselo zaparkirali. S tem smo seveda porušili dojčes ordnung in bavarska civilna iniciativa v obliki zdolgočasenega osebka iz prvega štuka, se začne prav po balkansko dret na nas balkance. Med dretjem smo zvedel tudi za vse bistvene postavke cenika kazni, ki na lahko doletijo. Odgovorimo mu v evropskem duhu, mirno in spravljivo, kot se za spreobrnjene balkance spodobi. Oh, ja, ja, her Bavarc, oprostite nam nevednežem, sej bomo kmalu šli. Res nismo vidl tabl. Smo bli zmatrani ponoč. Hvala za opozorilo… blabla bla. To ga je umirilo, mi pa smo lahko pojedli in se siti odpravili proti domu. Je pa hec, kako so te table res postavljene. Stojijo na travniku za pločnikom. Na kraj pameti mi ni prišlo, da bi tja pogledal.

Vožnjo proti domu začnemo skupaj, potem pa se zmenimo, da se ločimo in peljemo vsak po svoje. Nekaj odsekov odpeljem precej hitro. Promet je zelo gost, omejitev na 80 in 100 km/h je ogromno, nekaj je dela na cesti. Vmes se še dvakrat ustavimo. V Ljubljani smo okrog dveh popoldan. Super, saj bomo imeli še dovolj časa, da se v miru razpakiramo in pripravimo za začetek delovnega tedna. Vidici se mimo pripeljejo nedolgo za nami.

Danes smo prevozili približno 415 km.

Za konec se spodobi napisat še kratek povzetek tega našega kratkega potepanja.

Vtisi, ki smo jih dobili so zelo zelo pozitivni. Kraji kjer smo se vozili so res lepi. Povsod se vidi bogata zgodovina. Vse je tudi zelo zelo urejeno. Redko kje vidiš podrtije, neurejena dvorišča ali blatne kmetije. Zanimiva stara arhitektura se je ohranila skozi stoletja in je praktično nikjer ne kvarijo z modernimi stekleno betonskimi skrpucali. Obala je res lepa. Neskončne peščene plaže polne školjk ter bele ali pa rdeče pečine, ki se dvigajo nad njo. Tudi noro vreme da svoj pečat. To je čista drama. Od deževnega viharja do kristalno jasnega neba ponavadi ne mine več kot nekaj ur. V poletni sezoni je verjetno vreme malce bolj stabilno, pa kljub temu ne bi ravno stavil na to.

Precejšen minus pa je razdalja. Vse skupaj smo prevozili okrog 4170 km. To je kar precej. V planu smo imeli še Bretanijo, ki smo se jo praktično le dotaknili. Če bi se odpovedali Parizu in Legolandu bi jo lahko en del prevozili, vendar bi domov prišli precej bolj utrujeni. Tako pa smo si ob zaključku potovanja spet nabrali nekaj moči.

Vsekakor se bomo sem še kdaj zapeljali. Morda, ko bova s Tatjano v penziji. Povsod smo opazovali sivoglave pare, ki so uživali s svojimi veliki kemperji in se jim ni nikamor mudilo. Poletnih počitnic pa zaenkrat ne bi žrtvovali za potepanje ob Atlantiku. Sredozemlje je za nas vseeno tisto ta pravo “morje”. :)

No, po dolgem času sem se spet lotil pisanja. Ni bilo časa, ni bilo volje, ni bilo navdiha,… Ne vem.

Vem samo to, da je od zadnjega pisanja minilo kar nekaj mesecev. Vmes so se zgodile kratke novemberske počitnice (na hitro smo raziskali Azurno obalo in Provanso), potem so se zgodile kratke božično novoletne počitnice (smučali po Avstriji), nedavno smo zaključili kratke prvomajske počitnice, vmes so se zgodili mnogi morski in smučarski vikendi. Materiala za pisanje je bilo torej dovolj.

In ker so prvomajske počitnice še dokaj sveže v spominu, je tukaj kratek potopisek našega raziskovanja Francije: http://jurcki.smosuper.net/?cat=18.