Jurčkov Blog ©

Prišel je petek in naša mami se vrača s službene poti. Že od torka na Madžarskem vsrkava nova znanja, midva s Timom pa kraljujeva sama doma. Tim je sicer še na "bolniški" tako, da dopoldan on kraljuje dediju in babi, popoldan pa kraljevanje vsaj za nekaj ur prevzamem jaz.

Okrog 17h se odpeljeva proti Brniku. Letalo iz Budimpešte naj bi pristalo okrog pol sedmih, midva pa greva malo prej, gledat letala kako pristajajo in vzletajo in s kakšno tortico se bova morda posladkala.

Letalo seveda zamuja. Pristane skoraj uro kasneje. Medtem sva gledanja letal že pošteno sita. Končno mami pristane in čez dobrih 15 minut se že stiskamo v objemu, nato pa pohitimo domov.

Doma nas že čaka delno pripravljen kemper. Večino stvari, ki so se mi zdele potrebne za pot, sem vanj zložil že včeraj. Danes mora mami le dodat nekaj svojih, naredit končno kontrolo, jaz še natočim vodo in gremo. Pred nami je prvomajsko potepanje. Za cilj smo si izbrali Normandijo in Bretanijo. Vremenske napovedi za ta konec sicer ne kažejo najbolje, vendar vseeno tvegamo. Toplejše obleke, dežniki, zaloga plina za gretje in podobno so seveda pripravljeni.

Šele okrog 22h se odpeljemo iz Ljubljane proti Nemčiji. Precej pozen štart seveda pomeni, da bomo danes naredili nekoliko manj poti kot sem upal. Nič zato. Rad bi, da jutri zvečer pripeljemo do francoske obale. To še zlahka dosežemo.

Okrog 1h zjutraj sem že nekoliko zaspan. Pri Chiemsee zapeljem na parkirišče, ki je tik ob avtocesti, precej glasno in popolnoma v temi. Ni mi všeč za spanje, zato odpeljem naprej. Ustavimo se na počivališču Irschenberg. Parkirišče je veliko in dokaj mirno. Na njem že prenočuje precej drugih avtodomarjev. Parkiramo in se spravimo spat. Za nami je približno 380km.

Zjutraj nismo ravno zgodnji. Praktično vsi avtodomarji in kamionarji okrog nas so že odpeljali, ko se mi spravimo k zajtrku. Siti se potem odpeljemo najprej do približno 100 km oddaljenega Sulzemoosa. V "Der Freistaat-u" se ustavimo za nekaj ur. Ogledamo si nekaj kemperjev, nato v trgovini s kamp opremo kupimo nekaj "nujnih" stvari, med drugim tudi čoln, ki sem ga imel namen nabavit pred poletjem, pa je bil tukaj na zalogi, cena pa ni bila dosti višja od internetne.

Seveda smo se zadržali precej dlje kot bi bilo pametno. Pot nadaljujemo s polnimi želodci šele popoldan. Prebava naredi svoje in moja kopilota hitro podležeta zakonom narave. Mene drži pokonci kava in redbull. S prometom imamo kar srečo. Kljub slabi avtocesti s precej zaporami in omejitvami, že okrog 14:30 zapeljemo čez Ren v Francijo.

Posadka ob 16h še trdno spi. Začne mi zmanjkovat goriva. Prižge se lučka. Malo še zavlačujem, medtem se oba prebudita. Treba bo na črpalko, te pa kot nalašč ni od nikoder. Vozimo in vozimo in vozimo. Tik pred tem sem že, da ustavim in natočim gorivo iz polne kante, ki jo vedno vozimo s seboj (je že prišla prav). Končno zagledam črpalko in z olajšanjem ustavim. Natočimo nekaj več kot 98 litrov. Toliko nismo še nikoli. :)

Na hitro očistimo vetrobransko steklo (mrčesa je na njem toliko, da komaj še kaj vidim ven), nekaj malega pojemo in si pretegnemo noge. Okrog 18h se spet ustavimo. Tokrat je kriva lakota in spet debel sloj mrčesa na steklu. Postanek je tokrat malo daljši. Mrčes nas ustavi še okrog 21h. V zraku se že čuti vonj morja. Do obale ni več daleč. Tim se pripravi za spanje.

Celotna vožnja preko Francije teče zelo mirno. Avtoceste so lepo gladke. Počivališča zelo čista in urejena. Motijo le ustavljanja na prepogostih mitnicah, kjer nas pošteno olupijo s cestninami. Kljub temu skoraj raje plačam te cestnine in se vozim po lepi, gladki in skoraj prazni avtocesti, kot pa skozi gradbišča in gnečo brezplačnih nemških avtocest.

Nekje med potjo ugotovim, da so moje "francoske" koordinate pri prenosu na dlančnik končale nekje sredi Afrike. Očitno bomo tudi tokrat navigirali "na pamet". Oboroženi smo z nekaj knjigami, ki bodo pri tem v pomoč. Tako kot ponavadi. :)

Okrog 22h smo že na obali. Najprej peljem skozi nekaj malih obmorskih krajev. Najprej peljemo skozi izumrli Cayeux Sur Mer. V Ault-u ob obali najdemo štelplac poln avtodomarjev N50.10986 E1.45483. Mestece je videti kar simpatično, vendar izven sezone tudi precej zapuščeno. Redbull me še kar drži pokonci in odločim se, da gremo še naprej. Malo pred enajsto pridemo v Le Treport. To je malce večje pristaniško mestece, ki mu ne manjka tudi turističnega živžava. Kakšne pol ure se vozimo naokrog, nato pa tik ob obali najdemo primeren parking za prenočevanje N50.06817 E1.38499. Poleg nas so igrala, tako, da bo lahko imel Tim zjutraj še nekaj telovadbe. Redbull me še vedno drži. Spanec je še daleč, zato grem še malo na zrak in naredim nekaj nočnih posnetkov.

Okrog polnoči se kljub vsemu spravim spat. Danes je za nami skoraj 1200 km. Brez težav in brez pretirane utrujenosti. Naslednje dni nas čaka manj vožnje. Vreme se kar dobro drži, toplo je, med oblaki je sem in tja videti tudi zvezde.

Zjutraj se zbudim seveda zadnji. Tim in Tatjana sta že zdavnaj pojedla zajtrk in se že odpravljata ven. Le Treport se počasi prebuja. Obalna promenada je že kar polna ljudi, otroci skačejo po igralih in bližnji lokali se že odpirajo. Hiše ob cesti kjer parkiramo se lepo svetijo v soncu. Prav zanimive so videti. Vsaka je nekaj posebnega. Krasijo jih barvita pročelja, zanimivi balkoni, okna in leseno okrasje. Pojem zajtrk, potem pa tudi sam stopim malo na zrak.

Malo se sprehodimo. Po kakšni uri se vkrcamo v kemper in odpeljemo. Ustavimo se še pri pristanišču. Čolni počivajo na izsušenem dnu in čakajo na plimo.

Cesta se nato strmo dvigne nad mesto. Z vrha občudujemo razgled.

Nadaljujemo ob obali proti Dieppe. Cesta se vije skozi slikovito pokrajino. V Dieppe najprej ustavimo v pristanišču nasproti velikega štelplaca N49.93058 E1.08656. Po plavajočem pomolu se sprehodimo ob ribiških ladjah. Tukaj se šele dobro vidi kakšna ogromna je razlika med plimo in oseko.

Po kratkem sprehodu se zapeljemo naprej, vendar ustavimo že po nekaj minutah N49.92731 E1.07392. Ob veliki mestni plaži so super igrala. Timu se zasvetijo oči in nimava srca, da bi nadaljevali pot ne da bi to sprobali.

Čez kakšno uro se odpeljemo naprej. Cesta se spet močno dvigne na pečine ob mestu. Ustavimo se tik nad mestom, kjer se sprehodimo do gradu, ki je žal zaprt N49.92502 E1.06787.

Obala je slikovita. Neskončna plaža se vije pod skalnimi pečinami. Skozi oblake se sili sonce. Nad pečinami polja in pašniki žarijo v močno rumeni in zeleni barvi.

Pokrajina je čudovita. Občudujemo urejene kmetije in velika posestva. Mnoge hiše so podobne dvorcem, z drevoredi in parki. Peljemo se skozi slikovite male obmorske kraje, ki pa so v tem času precej prazni. Turizem se za to sezono šele prebuja, domačinov pa je bolj malo. Večina hiš je zaprtih in praznih. Nekaj več življenja je v Fecamp-u. Naredimo krog ob plaži in nadaljujemo pot. Počasi se vozimo proti Etretat-u.

V Etretat-u naletimo na problem s parkiranjem. Vožnja v mesto je prepovedana za večja vozila, parkingi nad mestom pa so opremljeni z višinskimi ovirami. Parkirišče najdemo v ozki strmi slepi ulici N49.70368 E0.19934. Strmina je takšna, da ročna zavora komaj zadrži 3,5 tone. Tatjana privali ogromne skale in jih podstavi pod kolesa. Upam, da bo kemper še tukaj ko pridemo nazaj. (Doma, ko pregledujem log vožnje ugotovim, da naj bi bil v bližini tudi štelplac N49.70527 E0.20778).

Sprehodimo se do obale. Mestece je simpatično. Simpatične gostilne, trgovinice, bari, ulice in obalna promenada so polni turistov. Ob morju vsi občudujemo mogočne pečine, ki se dvigajo na obeh koncih obale visoko nad mesto. Pod njimi pa so naravni mostovi in luknje. V vodi je nekaj kajakašev. Tim bi se jim pridružil, ampak so čolni vseeno malo pretežki.

Sem in tja z neba pade kakšna dežna kaplja. Malo se še sprehodimo, nato pa se vrnemo do kemperja. Še vedno nas čaka v strmini. Odpeljemo se do svetilnika na Cap D’ Antifer, kjer se s Timom malo sprehodiva med bunkerji iz druge svetovne vojne, medtem pa Tatjana pripravi kosilo.

Vreme se je do sedaj kar držalo. Veter je vedno močnejši. Odpeljemo naprej in kmalu začne tudi deževati. Okrog 18h pripeljemo v Le Havre. To je precej veliko pristaniško mesto, ki je zraslo na ustju Seine. Pristanišče je pomembno tudi zaradi rečne povezave z notranjostjo Francije tja do Pariza in naprej. Dež preneha. Zapeljemo se po ozkih ulicah in ob obali, vendar se ne zadržimo prav dolgo. Odpeljemo proti znamenitemu mostu Pont Du Normandie.

Most zlahka najdemo. Res impresivna zgradba. Dolgo časa je veljal za najdaljšega te vrste na svetu. Avtocesta se v dveh lokih strmo vzpne iz ravnine in dvigne visoko nad reko.

Takoj za mostom zapustimo avtocesto in zapeljemo proti mestecu Honfleur. Ura je žal že kar pozna in dež rahlo pada. Kljub temu je mestece preveč zanimivo, da bi ga le prevozili. Pred mestom opazimo ogromen štelplac N49.41894 E0.23992, mi pa peljemo naprej in parkiramo malo naprej od centra N49.42450 E0.22888, nato se sprehodimo po ozkih uličicah. Niti ena hiša ni nova. Bogata, skoraj tisočletna, zgodovina je vse naokrog. Hišice in pročelja so kot iz kakšnega filma in ko jih gledamo si zamišljamo stare čase. Seveda predvsem gusarske. :)

Že v mraku se odpeljemo naprej. Vozimo se po ozki vijugasti cesti med vilami, ki stojijo na velikih posestvih. Vse je zelo urejeno. Bogastva na tem koncu ne manjka.

Tudi za Deauville velja enako. Mestece je polno življenja. Restavracije, trgovine, hoteli in velik casino. Polno turistov. Ob pristanišču je velik in polno zaseden štelplac N49.36283 E0.08116. Za tiste, ki iščejo nočno zabavo ali dnevno zapravljanje po trgovinah je tole gotovo ena od boljših postojank. Mi odpeljemo naprej.

V Chabourg-u že v trdi temi neuspešno skušamo najti mirno parkirišče kje blizu morja. Vse ceste se končajo kot slepe ulice med velikimi vilami, ki stojijo tik ob dolgi plaži. Večkrat se komaj obrnemo. Precej tečen sem že, ko v Franceville-u končno zagledamo veliko prostih parkirnih mest tik ob obali, nato pa opazim tablo za štelplac N49.28525 W0.20985. Parkiramo poleg dveh kemperjev in se spravimo spat.

Danes smo prevozili približno 230 km. Kar žal nam je, da nam je čas tako skopo odmerjen. Mesteca, ki smo jih obiskali, so tako simpatična, da bi si skoraj vsako posebej zaslužilo nekaj dni raziskovanja. Nič čudnega, da smo praktično povsod naleteli na velike in zelo zelo polne štelplace. Na hitro bi rekel, da je tukaj večina kemperistov upokojencev, ki uživajo dni brez stresa in naglice. Tak penzion bi si tudi sam želel.

Vstanemo pozno. Šele okrog 9h smo vsi budni. Najprej poiščemo trgovino in pekarno. Založeni z dišečimi dobrotami se vrnemo na parkirišče ob obalo. Parkiramo ob plaži in pojemo zajtrk, nato pa se oborožimo z raziskovalno opremo in gremo ven (iskat zakopan zaklad). Obvezna oprema je torej detektor zakladov (pozabili doma), škornji in lopata. Slednje imamo le za najmanjšega raziskovalca, vendar to kar zadošča.

Plaža je ogromna in gromozanska in zelo zelo velika. Nastajajoča oseka jo še povečuje. Veter močno piha in kar hladno je, vendar nam je obala tako všeč, da jo zapustimo šele popoldan. Med oblaki se vedno več kaže tudi sonce.

Zaklada sicer ne najdemo (kljub temu, da smo prekopali zajeten del plaže), najdemo pa goro lepih školjk. Teh je res ogromno. Od daleč so videti kot kamenje, ko pa pogledaš od blizu ne moreš verjeti, da na celi plaži ni praktično nobenega kamna. Žal namesto zaklada v kemper naložimo vedro školk.

Popoldan odpeljemo naprej. Današnji cilj je vožnja z amfibijo (ladjo s kolesi) na otok Tatihou. Na poti do tja si bomo ogledali še področja izkrcanja zavezniških sil 6. junija 1944 na D-Day.

Vožnja je slikovita. Neskončne sipine, školjke, galebi in druge ptice, pašniki, vmes pa mala, v tem času, precej zaspana naselja, ki zaživijo le okrog pristanišč, kjer ribiči prodajajo svoj ulov kar neposredno iz svojih ladij in čolnov.

Splezamo tudi na nekaj tankov.

Ostanki vojne so vidni povsod. Bunkerji, utrdbe, obzidja, ostanki topov, tanki, amfibijski čolni, ostanki pontonskih mostov,…

Malo dlje se zadržimo v Arromanches, kjer najprej ustavimo nad mestom N49.33913 W0.61532. Z roba pečin je razgled na obalo čudovit. Ostanki vojne pa so tukaj močno vidni in grozeče spominjajo na temno preteklost.

Potem parkiramo še v eni od ulic N49.33845 W0.62094. Tam se sprehodimo do ostankov pontonskih mostov, ki ležijo razmetani na obali, splezamo na topove in terensko vozilo in se povzpnemo do tanka. Prav takrat pa začne močno deževati, zato pobegnemo do kemperja in se odpeljemo naprej.

Nekajkrat še zavijemo proti obali, vendar dež pada premočno, da bi se ustavili in šli ven. Zavijemo tudi proti ameriškem vojaškem pokopaliču N49.35803 W0.85034, vendar se tudi tam le obrnemo, saj iz neba lije kot za stavo. Zapeljemo tudi proti znamenitemu Pointe Du Hoc N49.39282 W0.98818, vendar se tudi tu ponovi prejšnja zgodba. Ustavimo se šele pri muzeju Utah Beach N49.41455 W1.17522. K sreči preneha deževat, med oblaki se celo kaže sonce. S Timom se odpraviva na kratek sprehod, medtem pa Tatjana pripravi kosilo.

Siti se v soncu kmalu odpeljemo naprej. Vozimo tik ob obali.

Po približno eni uri smo v Saint Vaast La Hougue. Zapodimo se v pristanišče in skušamo najt amfibijo, ki naj bi vozila na otok Tatihou. Najdemo jo N49.59055 W1.26543, vendar kmalu z razočaranjem ugotovimo, da z vožnjo ne bo nič. Očitno v tem času zanimanja za vožnje enostavno ni. Amfibija sameva parkirana na robu pristanišča in nikjer ni kakšnih sledi, da bi kdaj v kratkem šla v pogon. Nikjer niti urnika voženj niti česarkoli drugega, kar bi kazalo na to, da se lahko kdo od turistov s tem tudi pelje.

Nič. Razočarani se malo sprehodimo, nato pa se odločimo, da se zapeljemo do rta Gatteville N49.69624 W1.26603, ki ga krasi svetilnik, ki je s svojimi 75 metri višine drugi najvišji v Evropi.

Žal je lepotec že zaprt. 365 stopnic, ki vodijo na vrh te mojstrovine sestavljene iz 11.000 kosov granita, bo ostalih neosvojenih. Vreme je krasno. Razgled z vrha bi bil gotovo fantastičen. Spet se razočarani odpeljemo naprej. Odločimo se, da gremo v Cherbourg in tam jutri obiščemo “La Cité De La Mer” in si ogledamo pravo jedrsko podmornico.

Obala je tukaj popolnoma drugačna od tiste prej. Neskončne sipine so zamenjale mogočne granitne skale in pečine, ki se rdeče svetijo v pozno popoldanskem soncu. Močno zelena trava se končuje na rdečih skalah. Pokrajina z malimi vasicami, zelenimi pašniki in morjem močno spomninja na Irsko ali Škotsko.

Pred Cherbourg-om nas dohitijo črni oblaki in dež, ki nam za hrbtom ustvari mavrico.

V Cherbourg-u najprej pomotoma zapeljem v trajektno pristanišče med čakajoče na trajekt za Irsko. Obrnem. Irska bo morala na nas še malo počakat. Tja gremo kdaj drugič, ko bo več časa na voljo.

“La Cité De La Mer” hitro najdemo N49.64803 W1.61780. Zapeljem pred glavni vhod. Videti je zapuščeno. Groza. Res upam, da ne bo to še eno od današnjih razočaranj. Nikjer nobene table. Kljub vsemu, se mi zdi nemogoče, da bi bilo tole kar zaprto. Zadeva je le ena od glavnih atrakcij na tem koncu. Zapeljemo še naokrog in ugotovimo, da je “glavni” pravzaprav stranski vhod. Ta k sreči ni zapuščen. Za stavbo je parkirišče in ob njem za ograjo tudi podmornica. Ker je že precej pozno, je seveda že vse zaprto.

Parkirišče je tik ob vhodu v pristanišče.

Malo se razgledamo naokrog in pretegnemo noge. Odločimo se da bomo prespali kar tu, vendar se najprej zapeljemo še v center mesta po nekaj kruha in kakšno sladkarijo. V centru je že vse zaprto. Nedaleč od centra opazimo odprt velik trgovski center Carefour, ker kupimo vse kar smo želeli. Tam doživimo še cirkus pri plačevanju, ko blagajničarka za plačilo s kartico na pin kodo za znesek 20€ zahteva še potni list iz katerega prepiše vse kar se prepisati da. Živela enotna Evropa in njene korporacije. :)

Okrog 21h smo spet na parkirišču ob podmornici, naredimo večerjo in gremo spat.

Danes smo prevozili približno 215 km.

Zjutraj se zbudimo kar zgodaj. Neučakani prehitro pojemo zajtrk, tako, da moramo potem še nekaj časa čakat, preden se "Cité De La Mer" odpre. Vstopimo med prvimi. Pred nakupom kart še enkrat preverimo, če se v podmornico da vstopit (za vsak slučaj, ker imajo neke omejitve za male otroke). Ker smo že dovolj veliki, več ni ovir. Med prvimi se oborožimo z audio vodniki in vstopimo v gromozanski stroj.

Le Redoutable je bila predana v plovbo leta 1971 v Cherbourg-u, njena izdelava pa se je začela že leta 1963. Po morjih je plula približno 20 let, nato pa so jo vrnili v Cherbourg, kjer je zdaj upokojena in na ogled firbcem kot smo mi. Baje je preplula 6 kratno razdaljo do lune in nazaj (v prevodu: "še kar precej").

Neverjetno zapletena in premišljeno izdelana zadeva. Vse v znamenju tišine in učinkovite izrabe virov in prostora. Seveda je marsikaj videti precej zastarelo, vendar je v celoti še vedno izjemo impresivna. Sploh, če pomislimo na uničevalno moč 16h balističnih raker z jedrskimi konicami, ki jih je nosila.

In seveda torpedi, ki jih tudi ni manjkalo.

V notranjosti so v vseh prostorih simulirani tudi zvoki delovanja in ljudi. Komandna soba je rdeče osvetljena, kot v stanju bojne pripravljenosti. Poleg komandnih naprav in instrumentov za manevriranje, navigacijo in seveda upravljanje orožja, je najpomembnejša naprava sonar. Čeprav star, je zaznal tudi 200 km oddaljena plovila.

Bivalni prostor je za 135 ljudi, ki so na njej delali, skopo odmerjen. Obsega pa jedilnico, hodnik, ki je služil tudi kot telovadnica (za hojo ali tek), spalne prostore, za častnike nekoliko več zasebnosti, za vojake le zavese, pa tudi malo bolnišnico, ki premore celo operacijsko mizo.

Kljub zastarelosti je tole hudo zastrašujoč stroj. Če samo pomislim na to, kaj pluje pod morsko gladino danes, pa me spreleti srh. Sodobna tehnika, računalniki, senzorji in druge naprave, niso niti približno primerljive s tem kar smo tukaj videli, pa je že to močno prehudo.

Ogled se konča seveda prehitro. Zdaj je za vstop že kar gneča. Še sreča, da smo bili zgodnji in smo imeli v notranjosti več miru in prostora. Po ogledu se vsi trije zvrstimo še na preprostem simulatorju vožnje podmornic, nato pa se na hitro sprehodimo še skozi ostale dele muzeja, ki obsega akvarij in nekaj drugih prostorov z morsko tematiko.

Ko zapustimo muzej se najprej najemo, nato pa okrog 14h odpeljemo proti verjetno glavni atrakciji Normandije – Mont Saint Michel-u. Spet začne deževat in veter močno piha. Nič kaj simpatično ni videti vreme, zato se na poti do tja praktično ne ustavimo.

Kljub temu peljem po obalnih cestah in večkrat zavijem v ozke poti, ki vodijo prav do obale. Obala je tukaj spet ena sama neskončna peščina. V Barneville Carteret nekaj časa opazujemo surfarje, ki uživajo v razbesnjenem morju, vetru in dežju. Povsod so kraji precej podobni. Vikendi, nekaj lokalov, kakšen kamp, vse pa precej mrtvo in pusto. Dež in močan veter ta občutek še povečata.

V Granville se zapeljemo obali do razgledne točke. Zaradi močnega dežja in vetra ne ustavimo. Malo naprej je parkirišče za avtodome N48.83510 W1.60950. Obrnemo, na kratko ustavimo le v pristanišču, kjer nekaj časa opazujemo ribiče, ki se odpravljajo v lov v razburkano morje. Mesto je verjetno kar zanimivo, tipično pristaniško in živo. Dež nas prežene naprej.

Ustavimo se še v Avranches, kjer kupimo nekaj kruha in sladkarij. Od tam se odpeljemo naprej kar po hitri cesti in ob 17h smo na parkirišču N48.63256 W1.50890 pred Mont Saint Michel-om.

Pred kakšno uro nazaj je naša mami pogledala v svojo kristalno kroglo in napovedala sonce. No, tega sicer še ni, je pa dobro vsaj to, da dež skoraj ne pada več in se lahko podamo na sprehod. Ulice so polne trgovin s kičem, malih gostilic in hotelčkov. Turistov ne manjka, čeprav je parkirišče precej prazno. Raje ne pomislim, kako je tole videti, ko je sezona na višku in je vreme lepo.

Zanimivejši del je višje. Navdušijo nas predvsem obzidja in pogledi na plitvine iz katere se dviguje utrdba. Živi pesek in hitro dvigajoče se plime, so v teh peščenih plitvinah skozi stoletja pokopale mnoge osvajalce.

Kar dolgo se potikamo po uličicah, prehodih in stopniščih. Medtem postanemo pošteno lačni, zato se vrnemo se v kemper in pojemo. Medtem se oblaki raztrgajo in med njimi posveti sonce. Kristalna krogla je spet imela prav. :)

Sonce nas prežene ven. Tokrat gremo z lopato raziskat, če je morda tu kje kakšen zakopan zaklad. Žal že takoj ugotovimo, da s kopanjem ne bo nič. Kjer je pesek trden, je trden v pravem pomenu besede (v prevodu: kot beton), kjer pa je mehak, pa je podoben lepljivi glini in se komaj odlepimo iz njega. Zgodbe o mnogih, ki so tukaj ostali, dobijo s tem malo drugačno dimenzijo.

No in ker z zakladom očitno tudi danes ne bo nič, se le sprehodimo in naredimo še kakšnih 500 skoraj enakih fotk (bolezen digitalcev), potem pa se vrnemo v kemper.

Pred večerom se še preparkiramo iz parkirišča na prostor, ki je namenjen avtodomom. Postavim se tako, da imamo izza mize prekrasen pogled na nočni Mont Saint Michel. Nekaj ur še uživamo v romantiki, nato pa se zadovoljni spravimo spat.

Danes je za nami približno 190 deževnih km.

Zjutraj nas zbudi sonce. Prazvzaprav nas zbudi Tim, ampak je zunaj sonce in se to lepše sliši. :) Mont Saint Michel se lepo sveti v soncu, parkirišče se počasi polni, mi pa v miru odpeljemo proti Saint Malo, ki ni daleč pred nami. Med potjo se ustavimo še v enem od supermarketov in kupimo zajtrkovalne potrebščine. Sonce sije in prav toplo je.

Radi bi obiskali "Grand Aquarium" katerega glavna atrakcija je vožnja z mini podmorničko. Ker zna bit kasneje gneča, bi radi bili čim prej tam. Kmalu parkiramo pred akvarijem N48.61998 W1.99484 in še pred odprtjem pojemo zajtrk. V akvariju smo med prvimi. Hkrati z nami, vstopi tudi nekaj skupin šolarjev, ki v nekaterih prostorih naredijo pošteno gnečo. Akvarij je kar zanimiv. Pregledamo ga precej podrobno, potem pa pridemo ven in vstopimo v drug prostor, kjer se bomo peljali s podmornico. Gneče tukaj še ni. Podmornica je pravzaprav nekakšen potopljen "smučarski jajček" z vhodom z vrha. Na jekleni vrvi se torej podmorničke potopijo ena za drugo v akvarij velikosti večjega bazena in potem vijugajo ena za drugo. Akvarij je narejen kot potopljeno mesto v katerem živijo raznovrstne ribe, zanimiva pa je tudi osvetljitev, ki doda vsemu skupaj nekaj mističnosti.

Relativno kratka vožnja in relativno malo rib v akvariju nas kar malce razočarajo. Še posebej zato, ker se lahko zapelješ skozi le enkrat, kljub temu, da ni na vstopu nobene vrste. Kljub temu je vse skupaj zanimivo doživetje.

Če bi bila podmornička taka kot tale, bi bilo pa verjetno še malo bolj zanimivo.

No, ko smo okrog 13h končno prišli ven, je seveda že padal dež. Dež se s soncem tukaj menja vsakih nekaj ur. Tega smo se navadili že prve dni, čeprav je bilo takrat vseeno dežja malo manj kot sedaj. Vremenske napovedi so popolnoma odveč. Pogledaš ven in to je to. Kaj bo čez dve uri, verjetno ve le kristalna krogla naše mami. In ta spet napoveduje sonce. :)

Drugi del dneva smo želeli namenit mestecu Saint Malo, ki ima zelo zanimivo zgodovino. V srednjem veku je stalo na otoku, zdaj pa je že dolgo precej tesno zvezano s kopnim in otoške zgodovine skoraj ni več videti. Mestece je dolga leta kljubovalo vsakršni nadvladi. Bojevita in uporniška zgodovina je pustila mnoge sledi. Mogočne utrdbe, obzidja, opazovalni stolpi,… se raztezajo okrog starega mestnega jedra, trdnjave pa stojijo tudi praktično na vsaki od večjih skal, ki so pred mestom razsejane v morju. Mesto je znano po Corsairs-ih. Ti so bili pravzaprav nekakšni legalni pirati, z licenco, ki jim je dovoljevala napadanje ladij, ki so plule pod zastavami držav s katerimi se Francozi nisi ravno dobro razumeli (v prevodu to najbrž pomeni, da so lahko napadali vse razen francoze).

Od akvarija do starega centra mesta ni daleč. Zapeljemo se do parkirišč, ki se raztezajo pred obzidjem. Vsa so opremljena z višinskimi ovirami, zato peljemo ob obzidju in naprej ob plaži. Dež pada kot za stavo in veter neusmiljeno piha. Kmalu najdemo prazno parkirno mesto N48.65246 W2.01475, vendar si zaradi razbesnjenega vremena sploh ne upamo ven. Nekaj časa skozi okno opazujemo nore surfače, ki uživajo v orkanu in visokih valovih. Tuhtamo kaj naredit in ker se neurje ne poleže se odločimo, da se odpeljemo naprej. Časa pač nimamo na pretek in očitno tudi kristalna krogla vsega ne ve.

Počasi se odpeljemo nazaj mimo mestnega obzidja in ko se le kak kilometer oddaljimo od centra dež počasi preneha. Hitro se odločimo, da se vrnemo in poizkusimo srečo znova. Parkirišče najdemo v nekaj minutah nedaleč stran od tistega prej N48.65180 W2.01461. Ko se parkiramo dežja ni več, skozi oblake pa se ponekod že prebijajo sončni žarki. Noro vreme. Drugič bomo krogli bolj zaupali. Odpravimo se raziskovat.

Najprej do obale. Valovi so še vedno kar veliki, vendar surfači počasi že zapuščajo sceno, na peščinah pa je vsako minuto več sprehajalcev. Obala je zaznamovana s stotinami lesenih pilotov zabitih globoko v pesek vzdolž celotne plaže. Verjetno so namenjeni obrambi pred valovi.

Ob obali se sprehodimo do starega dela mesta, ki stoji za mogočnim obzidjem.

Med sprehodom s Timom potopiva nekaj sovražnih ladij.

Potem pa se zapodimo še v ozke ulice, polne zanimivih trgovinic, gostiln in lokalov.

V eni od trgovin zagledamo družino, ki jo z mami nisva videla že od otroštva.

Ko se naveličamo potepanja se počasi vrnemo do kemperja. Spet je sončno.

Ob obali se na nas zdere en od domačinov. :)

Kmalu smo spet v kemperju. Okrog 16h se odpeljemo naprej proti trdnjavi La Latte in svetilniku na Cap Frehel. Vozimo se skozi lepo urejene, slikovite in bogate obalne kraje. Spremlja nas sonce, povsod okrog nas pa se podijo črni oblaki. V nekaj zalivih opazimo deskarje na valovih.

Nekateri zalivi pa bolj v miru čakajo na plimo.

Pripeljemo se do parkirišča od koder je treba peš do trdnjave. Parkiramo N48.66463 W2.29293 in se sprehodimo. Črni oblaki grozijo vedno bližje in prav ko pridemo do trdnjave začnejo padati prve kaplje.

Po stari navadi smo tudi tukaj za vstop že prepozni. Sicer je še odprto, ampak se nam zdi malce trapasto plačati vstopnino pol ure preden bi nas zabrisali ven. Obrnemo se in hitrih korakov šibamo nazaj proti kemperju. Piha vedno bolj in kapelj je vedno več. Kljub naglici smo prepozni in v zadnjih metrih nas dež kar pošteno namoči. Ko se preoblečemo in osušimo se odpeljemo še do svetilnika. Seveda dežja spet ni več, veter pa še vedno močno piha.

Parkiramo pod svetilnik ob rob parkirišča N48.68363 W2.31939 z razgledom daleč na razburkano morje. Iz toplega kamperja opazujemo ribiške ladje, ki lovijo nedaleč stran in nore turiste, ki se v orkanskem vetru sprehajajo po robu pečin. Kar dolg počitek si vzamemo. S Timom se igramo s frnikulami, ki si jih je izbral in kupil v eni od trgovinic na Mont Saint Michel-u. Verjento so bile vsaj 5x preplačane, ampak vseeno boljši nakup kot kakšen meč, ki mu je bil alternativna izbira. :)

Medtem tuhtamo kam naprej. Gledam zemljevide, vodnike po Bretaniji in seznam krajev, ki sem si jih zapisal kot potencialno zanimive. Do skrajne točke Bretanije bi naredili po grobi oceni še vsaj 400 km. Do tja torej čisto ok. Nazaj do Ljubljane bo pa kar malo daleč. Kljub temu se odločimo, da gremo še naprej.

Odpeljemo se že zelo pozno. Vozimo se spet ob obali in spet diskutiramo o tem, ali je res pametno nadaljevat pot naprej proti zahodu ali raje obrnemo in se začnemo počasi vračat proti domu. Nekje pri St. Brieuc s Tatjano sprejmeva odločitev, da bomo Bretanijo raje raziskali kdaj drugič. Skleneva, da še danes odpeljemo do Pariza in se nekaj dni prepustimo velemestu, ki nas že dolgo mika.

Skujeva tudi skrivni plan s katerim bova Timu naredila veliko veselje za konec poti. Pariz bomo raziskovali dva dni, nato v petek zvečer skočimo do Legolanda, v soboto zjutraj pa bo to za Tima presenečenje. Morda se tam srečamo tudi z Vidici, ki se potikajo po Bavarski in če uspe tudi to, bo zabava tako popolna.

Malo pred deveto torej ustavim in pripravimo se na malce daljšo nočno vožnjo do Pariza. Pred nami je približno 450km. Prevozimo jih brez težav in okrog pol enih smo že parkirani pred kampom v gozdu Boulogne N48.86835 E2.23502.

Parkiram na nasprotni strani ceste pred semaforjem. Pred menoj sta še dva kemperja. V kamp seveda ne moremo ob tej uri, zato se sprehodim do recepcije, kjer mi varnostnik v polomljeni angleščini pove, da je kamp sicer poln, ampak da zjutraj ne bo problem z vstopom, ker jih mnogi gosti zapustijo že precej zgodaj. Ok. Ni problema. Za nami se parkira še en kemper. Kmalu zatem pa zaspimo.

Danes je za nami približno 660 km.