Jurčkov Blog ©

Spali smo odlično in dolgo. Obala je zaradi strmega gorovja dolgo v senci, tako, da nas sonce doseže šele okrog 11h. Pravzaprav nas še takrat ne obsije ravno močno, saj se nad nas iz zahoda pripodi oblačna fronta. Oblakov je toliko, da nas zaskrbi, da bi lahko začel padati dež. Po mokrem je vprašanje, če pridemo do glavne ceste.

Preverim napovedi in satelitsko sliko. Sever je precej zapackan, tole nad nami pa ni preveč zaskrbljujoče.

Cel dopoldan se ne spravimo nikamor. Valovi se zdijo vedno večji in zdaj se le še redki spustijo vanje. Končno se okrog dveh odpravimo v smeri Lefkasa.

Spotoma zavijemo najprej proti plaži Kalamitsi. Do tja ne pridemo, ker nas na pol poti ustavijo in nam odsvetujejo nadaljevanje spusta, ker smo preveliki. Obrnemo in se usmerimo proti plaži Katsima. Spotoma se v Kalamitsiju zataknemo v prometu. Plaža Katsima je lepa in ogromna, vendar zelo zasedena. Ležalniki in senčniki zasedajo večji del plaže. Veliko parkirišče je skoraj do konca zasedeno. Nekje pri sredini je kakšnih deset kemperjev (približno N38.77217 E20.59845). Obrnemo in gremo naprej.

Kmalu se pripeljemo do naslednjega zaliva. Plaža Pefkoulija je manjša. Na začetku zaliva je še vedno precej zasedena, potem se peščeni del prekine in spet nadaljuje proti koncu dolgega zaliva. Tam je ljudi precej manj.

Cesta se od tu naprej dvigne. Ko pripeljemo na drugo stran hriba se odpre pogled na sipine plaže Agios Ioanis in plitvino zaliva pri mestu Lefkada. Pogled je čudovit. Na sipine butajo mogočni valovi, veter piha z vso močjo. V vodi je nešteto kajtarjev. Odločimo se, da se zapeljemo do tja in si jih malo ogledamo.

Ker asfaltirajo cesto se moramo peljat do Lefkade in nato ob plitvini do sipin. Ob enem od mlinov na veter se da mimo višinske ovire. Parkiramo na pesku tik ob obali (N38.84171 E20.68260). Nekaj časa opazujemo skoke in zavoje, ki jih uprizarjajo kajtarji. Vmes Tatjana pripravi kosilo. Pojemo, potem se odpeljemo do centra mesta. Na hitro si ga ogledamo. Sredi dneva se zdi, da ni kaj dosti videti. Zvečer bi bilo gotovo precej drugače.

Kmalu se odpeljemo proti celini. Cesta čez prekop je speljana preko trajekta. Plavajoči most je očitno v okvari in je privezan nedaleč stran. No, pa smo spet na trajektu, pa smo že mislili, da smo za ta dopust s trajekti zaključili. :)

Že kar pozno je, zato ne računamo, da bomo prišli kam daleč. Nekje naprej od Preveze bomo poiskali kakšen primeren prostor za prenočevanje.

Peljemo se po ravnini mimo letališča do tunela pod morjem, ki nas pripelje v Prevezo. Tej se izognemo po obvoznici. Enkrat zavijem proti morju, ker me zanima kakšna je obala (glede na karto bi naj bili tukaj nekje plaži Alonaki in Kalamitsi). Med razpadajočimi folijami toplih gred in napol narejenimi hišami je lep hotel, potem pa zanikrna hosta polna smeti, pa neprebojni pas trsja in nato pridemo po ozkem makadamu do morja. Smrdečega in polnega morske trave. O plaži ne duha ne sluha. Obala je nekako blatno skalnata. Komaj obrnem in takoj zatem srečamo “turist police”. Kaj tukaj počnejo mi ni jasno. Turistov gotovo tukaj ne bodo našli. No, razen nas seveda… :) Gremo hitro naprej.

Pri Kanaliju zavijemo spet do obale. Dolga peščena plaža je videti kar lepa. Ob njej je vrsta novejših hiš, apartmajev in manjših hotelov. Prostora ob obali je precej in verjetno se bi dalo tukaj tudi prespat (približno N39.06590 E20.68927). Moti nas to, da je vse precej izpostavljeno in ob cesti, zato se odpeljemo naprej. 

Zapeljemo na glavno cesto, nato pa takoj spet proti plaži Kastrokia. Pripeljemo se do plaže tik ob lepi in veliki taverni. Za prespat ne bo. Izkoristimo tuš in kupimo sladoled (N39.09381 E20.65213).

Z glavne ceste se spet spustimo proti morju pri Rizi. Najprej nekaj časa vozimo mimo kampov in skozi nekaj manjših naselij. Nobenega pametnega dostopa do obale ne najdemo, potem pa pridemo bližje obali. Plaža Vrachos je peščena. Vmes so velike skale. Prav lepo zgleda. Tudi ljudi ni preveč. Ob cesti je parkiranih (približno N39.14096 E20.57875) že nekaj kamperjev. Gotovo bodo tukaj prenočevali. Nam se zdijo prostori preveč na cesti, vendar se odločimo, da se v skrajni sili vrnemo sem.

Cesta se na koncu obale spet dvigne. Na vrhu vzpona je križišče in izberemo spet spust navzdol proti obali. Takoj na dnu klanca zavijemo levo ob plažo Loutso. Kratek krak ceste je videti prav miren. Zaspana taverna in nekaj hiš je tukaj. In en francoski kemper. Nič drugega. Parkiram ob rob ceste (N39.15685 E20.56313). Veter močno piha, tako, da si po dolgem času spet zaželim majico. :)

Do sončnega zahoda Timu asistiram pri lovu na kobilice.

Potem gremo pojest večerjo in spat. Pred spanjem vzemem v roke še knjigo, vendar preberem natanko tri strani in niti slučajno ne vem kaj sem prebral. :)

Zbudimo se dobro spočiti. Tim naju sicer dvigne malo prej kot bi si želela, vendar smo v redu spali in s tem ne povzroči hujše škode. Pojemo zajtrk, potem pa se kmalu odpeljemo.

Cesta, ki vodi ob plaži se kmalu konča in naprej peljemo po glavni cesti proti Igoumenitsi. Po njej vozimo le nekaj kilometrov. Cesta se spusti na veliko močvirno ravnino. Zavijemo proti Valanidorachiju in se peljemo mimo do morja. Že od daleč smo tam opazili precej kemperjev.

Najprej zavijemo proti eni od plaž, ki je skrita za borovim gozdom. Ob cesti do tja je nekaj zapuščenih hiš. Vas duhov. Do plaže se pride le peš. Obrnemo (N39.20661 E20.50532), nato pa hitro pridemo do velikega zaliva, ki je okupiran s kamperisti in prikoličarji. Zaliv je mivkast. Voda je nizka in mirna. Valovi iz odprtega morja do sem ne sežejo.

Zapeljemo se naokrog. Povsod je močvirje. Čisti samomor za Tima in zame. Komarji bi naju požrli do kosti, če bi bila malo dlje tukaj. Ob cesti najdemo nekaj tušev in pip in iz ene natočimo vodo (N39.21703 E20.48268). Na glavno cesto se vrnemo po drugi cesti, ki se vmes spremeni v makadam in nato vodi skozi center Valanidorachija.

Naprej se zapeljemo skozi Amoudijo. Tudi tukaj je plaža mivkasta in velika. Med plažo in malim mestecem, ki premore tudi nekaj manjših hotelov in apartmajev je precej dreves med katere je parkiranih kar nekaj kamperjev in seveda precej avtomobilov (N39.23845 E20.48137). Prijetna senčka. Kemperisti so masovno zasedli tudi nabrežje reke Acheron.

Na reki se ponuja nekaj čolničov, ki turiste vozijo do Nekromandiona. Turisti se zdaj od tam tudi vračajo. Včasih se od tam večina ni vrnila. :)

Naprej spet peljemo nekaj časa po glavni cesti nato pa zavijemo v smeri Parge. Cesta se vije precej visoko nad morjem. Spet zavijemo proti eni od plaž. Plaže Lichnos ne dosežemo. Ozka cesta se konča med hišami na popolnoma zasedenem parkirišču. Komaj uspem obrnit. Kmalu nato smo v Pargi.

Tudi Parga ima problem s parkiranjem. Cesta, ki vodi mimo mesta je na nekaterih delih tako zaparkirana, da se dva avta ne moreta srečati. Kljub temu uspem parkirat malo naprej od centra. Sprehodimo se. Vročina pripeka. Parga je simpatično malo mestece. Turistično najbolj razvito na tem delu obale. To se hitro opazi, saj je sredi dneva tudi zelo živahno, medtem, ko večina ostalih krajev zaživi šele zvečer. Ozke uličice so polne majhnih simpatičnih trgovinic in lokalov. Vsak lahko hitro najde možnosti za zapravit kakšen Evro. Mi si kupimo manjšo zalogo grških sladkarij in nekaj sladoleda. Bi se pa dalo še kaj…

Ja točno, Parga ima tudi srednjeveško trdnjavo. Jasno si jo ogledamo le od daleč. Žal je na hribu :)

Po vročini prisopihamo nazaj do avta. Kar teče iz nas. Večino časa se vozimo z odprtimi okni in ne uporabljamo klime, ampak tole je pa zdajle preveč. Zapremo se in vklopim klimo na maksimum. Uh paše… :)

Ker smo se pošteno skuhali nas nekaj časa ne mika raziskovanje. Počasi se peljemo naprej in uživamo v klimatiziranem zraku. Ko se ohladimo na normalno temperaturo klimo spet ugasnemo in odpremo okna. Zdaj bi se pa še kaj kopali. Glede na karto je pred Igoumentiso še nekaj plaž. Prva na dosegu je Arila. Po serpentinah se pripeljemo do parkirišča ob obali (N39.35490 E20.28838). Malo prašno ampak kar ok. Za taverno je parkiranih nekaj kemperjev. Tuši so tudi tukaj. Obala je mivkasta in morje ne gre hitro v globino. Prav to kar imamo radi. Le mivka bi lahko bila svetlejša. :)

Za nekaj ur se gremo spet čofanje in srednjeveško gradbeništvo. Vmes pojemo še kosilo. Stuširani in sveži se odpeljemo naprej proti Igoumenitsi.

Pozno popoldan parkiramo najprej pred enega od supermarketov. Nabavimo nekaj zaloge. Potem se parkiramo še v center ob obalo. Imamo res srečo, saj v prvi od prodajaln, ki ima na stojalu zemljevide najdemo zemljevid Albanije, ki je povrh vsega še precej podroben. Potem se sprehodimo še do “peš cone”. Tam se sreča nadaljuje. Tatjana si kupi ene čevlje in eno fensi jopo. Opremljeni z vrečkami se vsedemo še na en suvlaki, ki je od daleč videti boljši kot se potem zares izkaže. Na poti do kemperja se še posladkamo s sladoledom. Odpeljemo že zelo pozno. Še natankat gremo, potem pa nekam ob obalo prespat.

Prostor za spanje si najdemo ob plaži Drepano (N39.51337 E20.21705). Prostora je tukaj med drevesi ogromno. Malo je le treba pazit na pesek, ki je ponekod precej mehak. Precej tabel sicer grozi s prepovedanim kampiranjem, ampak mi gremo le “parkirat” za čez noč. Tako kot mi parkira poleg nas kar nekaj drugih kamperistov. Ob obali so tudi tuši. Malo se je treba sprehodit in poiskat delujoče.

Takoj, ko se usedem pred kemper, me napadejo komarji. Nič čudnega. Za nami je precejšnje močvirje. Noge imam v trenutku vse bulaste in skeleče. Fino slabe volje se zbašem v zamrežen kemper. Precej soparno je in nič ni vetra. Ventilator bo ostal prižgan.

Iz lokala, ki je kakšnih 400 metrov naprej, se sliši glasba. Kljub temu, da je cesta v bližini, kmalu zaspimo.

Večerna ideja o mirni noči se sprevrže v čisto nekaj drugega. Glasba iz lokala postaja vedno glasnejša. Vmes je slišati neke kvazi karaoke. Relativno mirna cesta se spremeni v dirkalno stezo na kateri mularija preizkuša svoje “Remuse” in feršterkerijo. Jasno vse na maksimum. Vse skupaj se stopnuje do kakšnih petih, potem se do pol sedme zjutraj vse skupaj spet umiri. Glasba v lokalu tudi končno ugasne. Takrat se zbudi Tim, ki je edini spal celo noč. Midva s Tatjano sva le sem in tja malo zadremala.

Pojemo zajtrk potem pa se odpeljemo proti Albaniji. Mejnega prehoda pri Konispolu, kjer želimo prečkat mejo ni na nobeni karti. Peljemo proti Asproklisiju, od tam naprej proti Sagiadi. Tam naletimo na prav lepo in veliko praktično popolnoma prazno plažo. Od Sagiade naprej se precej razkošna cesta nadaljuje do meje (N39.65107 E20.15938).

Na grški strani meje se nam policaj in carinik kar malo posmehujeta, ko jima povem, da imamo namen v Albanijo vstopit kot turisti. Hmmm… Mimo Duty Free shopa zapeljemo do albanske strani meje.

Medtem, ko so objekti na grški strani pretirano ogromni, je na albanski strani postavljenih le nekaj kontejnerjev. V koloni je pred nami nekaj avtov z italijanskimi registracijami. Takoj je jasno, da gre za zdomce. Tatjana gre v vrsto pred prvega od kontejnerjev v katerem je policija. Postopek traja dolgo. Popis vseh in vsega. In plačilo viz. Potem sledi drugi kontejner s cariniki. En od njih zahteva, da odprem kemper. Pogleda noter, se zareži in me potraplja po rami. Končano.

Vsedemo se in odpeljemo še do rampe, ki ločuje asfalt od makadama, ki se nam obeta od tod dalje. Star policist se primaje iz zanikrne lope. Že od daleč je videti, da je že na vse zgodaj malo pregloboko pogledal v kozarec. Končno ugotovi kako se prav obrne prvi potni list. Prebere “Slovenija” in reče “Ha Ha Ok”. Mi pa “Ha Ha Ok” in potem vrne dokumente in se odmaje dvignit rampo. In zapeljemo v Albanijo…

Cesta je obupna. Grški makadami niso imeli toliko velikih kamnov, četudi so bili nekateri precej kilavi. Tule je pa res treba vozit počasi, ker bo drugače vse razpadlo. Na cesti so veliki in precej ostri kamni. Na mnogih delih je videti, da je bila cesta dejansko včasih prav tlakovana s kamenjem (skalami). Kljub temu mimo nas sem in tja kdo prav besno pridrvi (ponavadi s kakšmim Mercedesom).

Odtresemo se do prvih vasi. Vse je videti precej žalostno. Peljemo skozi Shkalle, mimo malega jezera in Mursija. Tam pridemo na asfalt in malo zaidemo. Nikjer ni namreč nobenih oznak. Niti krajevnih tabel niti smerokazov ni. Malo povprašamo za smer. Ljudje so prijazni in takoj se zelo trudijo pomagat. Naprej peljemo po ozkem in gladkem asfaltu mimo Xareja do splava, ki nas prepelje pred trdnjavo Butrint.

Splav je star. Deske na njem so že precej načete. Kljub slabem občutku pridemo celi in suhi na drugo stran. Parkiramo ob dva francoska kemperja (N39.74401 E20.01848). Tam je tudi avtobus in nekaj avtov s turisti. Precej vroče nam je in odločimo se, da si trdnjave ne bomo ogledali. Ta sicer ni na hribu, ampak se nam vseeno ne da. :)

Gremo naprej proti Ksamiliju. Pokrajina okrog nas je zelo slikovita in lepa.

Iz več virov smo slišali, da se v Ksamiliju začnejo prve lepe plaže in to gremo preverit. Malo zakrožimo po kraju, ki je “v razvoju”. Precej novogradenj se meša s starimi napol podrtimi hišami. Vmes so kupi smeti, pa koze, ovce, pa kakšne krave se najdejo. Nekaj tabel vodi do hotelov in plaže. Sledimo smeri “Paradis” in pripeljemo na parkirišče kjer poleg nekaj avtomobilov stojita dva kemperja z mariborskimi tablicami. Ustavimo poleg njih (N39.76551 E19.99627).

Pripravimo se za kopanje, nato pa srečamo Romana in Mojco. Po Albaniji se vozijo že en teden. Dobimo precej koristnih informacij in napotkov za pot naprej. Malo pokramljamo še o naših grških izkušnjah, nato pa se odpravimo do vode. Plaža in morje nas razočarata. Oboje je videti precej zemljasto. Obrnemo se in gremo le nekaj pojest potem pa se poslovnimo in odpeljemo.

Pokrajina po kateri se vozimo je res lepa. Divja. Žal je povsod vidno, da se zanjo nihče ne briga. Številna smetišča in divja gradnja počasi uničujeta naravo. Smeti je povsod polno. Tudi sredi naselij se smeti mečejo kar v jarke, da o breznih ob cestah, strugah rek in hudournikih sploh ne govorimo. Kante stojijo v naseljih le zato, da označujejo približne lokacije kamor se meče smeti.

Iz Ksamilia se po malo boljši cesti kmalu pripeljemo v Sarande. Na prvi pogled bi rekel, da je tukaj več zgradb, ki se gradijo kot tistih, ki so že zgrajene. En do drugega rastejo predvsem hoteli.

Mesto je očitno zelo popularno in živahno. Lokalni turizem tukaj cveti. Srečujemo mnoge tuje registracije, predvsem italijanske, švicarske, nemške in francoske, pa tistih s Kosova je ogromno. Zdomci, ki sem prihajajo na oddih. Na pol zgrajena hotelska džungla nam ni niti najmanj všeč, zato se odpeljemo naprej. Malo naprej od Sarandeja zapeljemo z glavne ceste, ki vodi proti Gjirokastru, levo v smeri Himare. Malo nam je žal, da bomo Gyrokaster spustili (ker je baje vreden ogleda). Letos pač izpuščamo praktično vse znamenitosti in smo popolnoma “plažopustniški”.

Cesta postane spet ozka, ovinkasta in prekrita s precej slabim asfaltom. Ponekod ga skoraj ni videti med množico lukenj. Vozimo počasi. Prometa k sreči ni veliko. Pokrajina je lepa in zelo redko naseljena. Precej golo je vse. Še tisto nekaj rastlinja, ki uspe zrast uničijo požari. Sledi teh so povsod okrog nas.

Že od meje naprej nas z vseh strani gledajo bunkerji. Ti se najdejo tudi na najbolj nemogočih lokacijah. Sredi vasi ob hišah, v oljčnih nasadih, za ovinki, na pobočjih, na plažah. Očinto je, da če si dovolj velik “psiho”, lahko imaš bunkerje res kjerkoli. Baje jih je bilo v Albaniji 700.000. Vprašanje je kako zanesljiva je ta številka. Zdaj jih je že gotovo precej manj. Večina je že predelanih v kaj bolj uporabnega npr. staje za živino, skladišča, lokale in podobno. Precej jih služi tudi za smetišča. Mnogo jih je enostavno razbitih. Še vedno jih pa je toliko, da se jih ne da spregledat in da kar opazno zaznamujejo pokrajino.

Naselij je malo. Tista redka skozi katera peljemo, so precej drugačna od tega kar smo vajeni. Ljudje živijo tukaj še zelo preprosta življenja. Kljub vsemu pa se jasno vidi, da bo verjetno že čez nekaj let vse precej drugače. Naselja, ki niso ob obali izumirajo, ob obali pa se gradi praktično povsod kjer je mogoče. Predvsem hotele in privatne gradove.

Očitno privatnega denarja ne manjka. Gotovo ga veliko prihaja tudi iz tujine. To je jasno videti tudi po tem, da nenehno srečujemo same odlične nove avtomobile. Nemške. Predvsem Mercedesi so popularni. Pa ne C-ji ampak S klasa ali vsaj E, pa Puchovi džipi in novi Range Roverji in podobno. Veliko jih je z Albanskimi registracijami. Albanija zadnja leta beleži strmo gospodarsko rast. GDP ima že višji od npr. Bosne in Hercegovine, pa tudi Srbije in Črne Gore. Rast je žal očitno do mnogih zelo kruta. Razlike med bogatimi in revno večino se očitno drastično povečujejo. Povsod je tudi videti, da država ne funkcionira kot bi morala. Infrastruktura je slaba ali je sploh ni. Policije ne upošteva skoraj nihče. Boljši avto imaš bolj si “nedotakljiv”. Na lastne oči smo videli policaja, ki je odskočil s ceste, da ga ni zbil Mercedes, ki ga je poskušal ustavit.

Cesta je obupno ozka, zavita in prekrita z luknjami, med katerimi se najde mnoge vrste asfalta. Na mnogih odsekih se ne moreta srečati niti dva osebna avtomobila. Vozimo se precej visoko nad morjem. Peljemo se skozi Nivice Buban, Lukove, Sasaj, Piqueras in skozi Borsh. Tukaj nas premami lepa dolga plaža, ki jo vidimo iz ceste. Zato zavijemo proti njej. Plaža je prodnata. Ob njej bunkerji. Voda čista in topla, čeprav je malo hladnejša kot smo jo vajeni doslej. Verjetno zaradi mnogih sladkovodnih izvirov, ki smo jih videvali že ob cesti. Ob obali so tudi tuši. Prostora, kjer bi lahko spali je na pretek. Ljudi je nekaj le pri lokalih, ki so postavljeni na enem delu plaže, drugi deli plaže pa so čisto prazni. Na skrajnem desnem robu plaže je parkiranih nekaj kemperjev (N40.05015 E19.84105).

Odpeljemo se naprej. Cesta se spet precej dvigne. Vijugamo med luknjami naprej do Himare. Na tem delu obale je Himara očitno “the” turistična destinacija. Živahno majhno mestece ob plaži ima nekaj hotelov in kup gostiln in trgovin. Tudi tukaj se jasno precej gradi. Skozi center se odpeljemo naprej.

Spet se cesta strmo vzpne in vijuga precej daleč od morja. Peljemo skozi Vuno proti koncu obalnega dela ceste. Pokrajina je lepa. Pusta pokrajina se spremeni v precej poraslo. Peljemo mimo mnogih vodnih izvirov. Ponekod ob cesti tečejo potoki.

Ker se dan bliža koncu se odločimo, da bomo prenočili ob eni od plaž pred vzponom, ki nas čaka. Pri Dhermiju zagledamo s ceste lepo obalo. Spustimo se proti njej. Parkiramo ob plaži (N40.15513 E19.61084). Zraven nas je med drevjem precej šotorov. Ugotovimo, da parkiramo praktično pred kampom. :)

Gremo se kopat in malo odpočit. Vijuganje me je kar utrudilo.

Zvečer se prijetno ohladi. Skoraj nas zazebe. Za spremembo je to kar dobrodošlo. Upam le, da bo mir.

Zjutraj se kar zgodaj zbudimo. Noč je bila mirna in prijetna. Spali smo zelo dobro. Spočiti smo. Pripravimo zajtrk. Malo tehtamo med tem ali naj ostanemo in se dopoldan še kopamo ali pa se takoj odpeljemo naprej. Med zajtrkom ugotovimo, da smo se kopanja kar malo naveličali in da bo čisto ok, če se odpeljemo in se morda ustavimo kje bolj severno. Kljub temu se ne odpravimo naprej prav kmalu.

Cesta od Dhermija naprej je nova in široka. Prav lepa je. Take nismo pričakovali in kar veselimo se kako nič ne trese in kako lepo se je peljat spet za spremembo po gladkem. Nekaj kilometrov še sledimo morju. Od daleč opazujemo še eno lepo plažo do katere je uspelo prit le nekomu “Tischerjevega” tipa. Vsaj kilometer krasnega peska in morja ima samo zase. Sledi strm vzpon na nekaj čez tisoč metrov visok gorski prelaz od katerega se nato spet precej strmo spustimo proti Orikumu.

Plaža pri Orikumu nas spet razočara. Gneča. Nešteti kioski, ležalniki, glasna muzika, prodajalci vsega mogočega. Nabasana parkirišča. Kupi smeti. Tudi pesek in morje nista videti prav lepa. Odpeljemo proti Vlore.

Vlore je središče pokrajine. Pademo v prometni kaos. Tudi to mesto je “v razvoju”. Gradi se spet povsod. Mešanje super novega s super starim. Super bogatega s super revščino. Smetišča. Razsuti bloki. Pravil ni. Policaji sredi križišč “urejajo” prometne zamaške tako, da dobesedno skočijo pred nekoga v koloni in upajo, da se bo ta ustavil. Pešci švigajo z vseh strani. Peljemo ob obali in skozi center. Gneča. Za piko na i manjkajo tudi mnogi pokrovi jaškov na cesti. Trgovin in lokalov je ogromno. Turizem tudi tukaj očitno lepo cveti. Plaža je precej velika in zelo polna. Voda in pesek sta zelenkasta (od daleč se zdi, da zaradi alg in umazanije, ne zamika nas kontrola od blizu).

Obalni pas je pozidan s hoteli. Novi in novi še nastajajo ob množici že stoječih. Center je precej moderen in poln trgovin, lokalov in restavracij. Bolj ko se peljemo iz centra manj je novih zgradb. Opazimo tudi mošejo. Zanimivo je, da smo jih doi sedaj videli izredno malo, čeprav je velika večina prebivalstva muslimanska.

V predmestjih se staro čudno meša z novim.

Sem in tja je videti tudi kakšne prav neverjetno sestavljene zgradbe.

Počasi se prebijemo skozi mesto in odpeljemo stran od morja v smeri Fierja. Cesta je zelo slaba. To, da je precej ozka bi zlahka preživel, žal pa je polna lukenj in “psihotov” za volani. Luknjam se praktično ne da izognit. Teh je ogromno in tudi njihove dimenzije so ogromne. Tudi prometa je ogromno. Vsi vozijo nervozno. Trobljenje, izsiljevanje prednosti, prehitevanje, zaviranje,… Pridemo na nek novejši odsek štiripasovnice. Na prehitevalnem pasu nasproti pripelje avto. Očitno normalna stvar, ker se razen mene nihče kaj dosti ne vznemiri. Počasi postajam pošteno nervozen in imam tega prometa in cest čez glavo. Pred leti sem vozil po Turčiji in če dobro pomislim je bil tudi tam kaos, ampak je funkcioniral drugače. Manj živčno in bolj tekoče. Tudi ceste so tam malo boljše. Čisto mogoče pa je, da moja leta malo zmanjšujejo toleranco. Kakorkoli že, tale naš alabanski tranzit mi je vedno manj všeč.

Še nekajkrat poizkusimo s plažami. Ponovi se ista pesem. Očitno je cel severni del podoben. Precej umazane plaže in voda. Gneča. Kioski. Ležalniki. Hoteli. Gradbišča. Smetišča. Na jugu so vsaj plaže in pokrajina okrog njih zelo lepa, čeprav podvržena hitremu in brezobzirnemu uničevanju. Tukaj je vse že bolj ali manj uničeno. V zaledju je v glavnem samo kmetijstvo in industrija.

Pade odločitev: Naravnost v Črno Goro. Na plažah na jugu bi se zlahka dalo preživet kakšen nekaj dni, tule na severu je pa “čist mim”. Nazaj tja ne gremo, torej hitro naprej.

Cesta se malo izboljša. Nekaj časa vozimo celo po avtocesti. Začuda tukaj nihče ne pripelje nasproti po prehitevalnem pasu. Končno vozimo tudi v peti in šesti prestavi. Ko zavijemo z avtoceste proti Shkodru se tudi promet malo razreči. Pred Shkodrom zavijemo levo čez razpadajoč železen most. Po deskah počasi peljemo čez. Vse škriplje in se trese. Na drugi strani zavijemo levo proti Muriquianu, kjer je mejni prehod.

Hitro smo tam. Gneče za izstop iz Albanije ni. Pred nami je kakšnih pet avtov. Kljub temu čakamo kar dolgo preden smo v Črni Gori. Na drugi strani je zgodba drugačna. Kolona je dolga. Ljudje čakajo že cel dan.

Bye bye Albanija. Če bomo kdaj na kakšni Balkanski turi in če bomo raziskovali znamenitosti namesto plaž, se lahko zgodi, da sem celo še kdaj zavijemo. Na plaže gotovo ne več. So “prešvoh”. Tudi samo za tranzit tole ni.

Peljemo se najprej do Ulcinja, potem pa na Veliko Plažo. Vmes pojemo še slastne čevapčiče z lepinjami. Nekdanja največja peščena plaža Jugoslavije je še vedno enako velika, ljudi pa je zagotovo zdaj na njej bistveno več kot takrat. Presenetlivo je kar lepo urejena in čista. Lokali, ležalniki in senčniki na njej so precej enotnega videza in ne preveč skupaj. Voda je žal precej kalna. Mivka je sivkasta.

Tim se gre metat v vodo, ampak kmalu prijoka nazaj. Na nekaj se je napičil v vodi. Prst tako boli, da gremo pod tuš, potem pa v kemper namazat s kremico… :) Kopanje je končano, dan pa še zdaleč ne.

Odločimo se, da se zapeljemo bolj severno in najdemo prostor za prenočevanje. Vožnja s plaže do Ulcinja poteka počasi. Strnjena kolona se skoraj ne premika. Od Ulcinja do Bara ne najdemo primernega prostora. V Baru zapeljemo v center do marine oz. pristaniškega potniškega terminala. Parkiramo. Tim takoj napade malega buggija in za pol ure smo pečeni.

Potem poiščemo še sladoled. Veter piha kot za stavo. Burja. Ker se že spušča mrak se odločimo, da bomo prespali kar v Baru. Parkirišče pred potniškim terminalom je preveč prometno. Cena za celonočno parkiranje za rampo, kjer je malo bolj mirno, je precej visoka. Zapeljemo se naokrog. V slepi ulici med hotelom in marino je prostor kot nalašč za nas (N42.09424 E19.09307). Srednje temno, brez prometa, malo prepiha in praznih parkirnih mest kolikor hočeš. Ustavimo in gremo spat.

Od mirnega spanja ni bilo nič. Po približno dveh urah se je začel boj s komarji. Kljub mrežam na vseh oknih so prihajali v kemper novi in novi. V šestih ali sedmih urah sva jih s Tatjano pobila najmanj 30. Katastrofa. Spanja skoraj ni bilo. Stene in strop so krvave od razmazanih krvosesesov. Na koncu imamo zaprta vsa okna in vse druge odprtine. Zdaj je mir, ni pa več zraka. Ko se zunaj že dani komaj malo zadremava. Edino Tim je spal celo noč. Revček je cel popikan. Jaz ne zaostajam dosti. Tatjane pa na njeno srečo ne marajo.

Okrog osmih se precej nasajeni odpeljemo do pekarne nato pa naprej proti Svetem Štefanu. Vmes zavijemo še nekajkrat z glavne ceste proti plažam, vendar ne odkrijemo nič pretresljivega. Precej gneče je povsod in večinoma je vse pozidano prav do morja.

Pri Svetem Štefanu parkiramo in se sprehodimo do vhoda. Ta je zaprt. Prodali so cel otoček nekemu podjetniku iz Singapurja. Baje bo nekoč spet odprt. Za tiste z debelo denarnico seveda. Vse skupaj naj bi postal luksuzen hotel. Lokalci pravijo, da poteka obnova. Očitno je zelo tajna, ker ni nikjer videti niti sledi o kakšnih gradbenih delih.

Precej turistov se razočarano obrača pred vrati. Plaža ob svetem Štefanu je očino posuta z zlatim peskom. Cena vstopa s svojo brisačko 10 evrov, cena najema ležalnikov 20 evrov. Nismo ravno šparovni, ampak tole je pa vseeno malo trapasto. Za ograjo kraljuje nekaj glasnih rusov. Na splošno je teh med obiskovalci Črne Gore poleg Srbov verjetno največ. Srečujemo tudi vse druge zvoke vzhodne evrope. Z zahoda se najde le sem in tja kdo, ki je na izletu, ki so mu ga prodali v Dubrovniku.

Od tu naprej se peljemo do Budve. Parkiramo na enem od mnogih parkirišč. Skoraj povsod v Črni Gori je parkiranje plačljivo, vendar so cene parkiranja izredno nizke.

Ob znani Slovenski Plaži se mimo mnogih lokalov, restavracij in trgovinic sprehodimo v stari del mesta. Ta je zelo lep in slikovit. Ozke uličice za obzidjem močno spominjajo na Dubrovnik. Malo raziskujemo, vmes pojemo nekaj odličnih rogljičkov in spijemo kavo v eni od kavarn.

Po dobri uri se vrnemo do kemperja in odpeljemo proti Kotorju. Tam spet parkiramo v centru na enem od plačljivih parkirišč. Sprehodimo se v stari del mesta. Tudi ta je lep in slikovit. Ozke uličice za obzidjem tudi tukaj spominjajo na Dubrovnik, le da se tukaj bližina morja manj občuti in da so praktično povsod okrog nas visoke gore. Malo raziskujemo. Tim navija za vzpon na obzidje in trdnjavo, ki je visoko nad mestom. Naše mnenje o trdnjavah na vrhovih hribov se še ni spremenilo. Tale je verjetno tudi ena od najvišjih med njimi. Uspemo se dogovorit, da bo šel gor, ko se sem pripelje s prijeteljem Vidom s svojim kemperjem. :)

Iz Kotorja se počasi odpeljemo okrog celotnega zaliva. Vmes se ustavimo na kosilu, ki ga pojemo v senci enostavne restavracije s svojo plažo (N42.48350 E18.73350). Malo polenarimo potem nadaljujemo pot proti Herceg Novem.

Pred pristaniščem za trajekt, ki vozi preko zaliva se promet ustavi. Slabo uro traja, da se prebijemo skozi zamašek. Kolona na nasprotni strani ceste je dolga za več ur čakanja. Kmalu smo na meji.

Na črnogorski strani skoraj ni čakanja. Na hrvaški strani nas policistka opozori, da so pri Dubrovniku hudi požari in da je zelo verjetno, da bomo prišli le do Cavtata. Sledi carinica. Ta nas postavi iz kolone v podrobnejši pregled. Ne zamerim ji. Kemper je tako umazan, kot da bi prišli z njim iz Afganistana. Podrobno pregleda vse žige v potnih listih. Afganistana ni med njimi. Potem sledi nekaj vprašanj o tem od kje gremo in kaj smo počeli. Nič pretresljivega. Kljub temu še ni “zaupanja” in odpret moram najprej zadaj. Pesek in igrače iz boxa se skoraj usujejo nanjo. Še ni zadovoljna in gre pogledat še v našo hišo. Odpre nekaj omaric in ko v eni naleti na moje prijetno zašvicane spodnje gate, jo nadaljnje kopanje mine. Preverjeni zapeljemo v “ljepo njihovo”.

Kmalu zagledamo dim, ki se vali z gora nad Cavtatom. Pogorišče je ogromno. Praktično vse nad in okoli Cavtata je že zgorelo. Vse smrdi po dimu. Ponekod ožgana debla še tlijo in celo gorijo. Kmalu se ustavimo na koncu kolone vozil. Nekaj časa stojimo nato nas spustijo naprej. Mimo Plata pripeljemo do Solin in se spet ustavimo. Čakamo. Vklopimo radio. Novice niso obetavne. Požar ni obvladljiv in se še širi. Burja piha v sunkih ki presegajo 100km/h. Letala ne morejo pomagat gasilcem, ki se že nekaj dni borijo s plameni. Cesta bo zaprta verjetno še celo noč. Obrnemo proti Cavtatu.

Parkiramo na parkirišču naprej od avtobusne postaje. Vse je polno pepela. Zrak smrdi po dimu. Stuširamo se in se odpravimo proti mestu. Skozi dim se prebijejo sončni žarki. Siva pogorišča skozi dim zažarijo v rdečkasti sončni svetlobi.

Vmes zmanjka elektrike, ki se kmalu spet vrne. Malo se sprehodimo, nato pa se vrnemo na drugo stran rta in opazujemo požar, ki uničuje pobočje tik pred Dubrovnikom. Plameni so višji od hotelov. Hrib je samo še žareče pogorišče.

En od domačinov, ki ga srečamo nam pove o naporih gasilcev in prebivalstva, ki so jih imeli včeraj, da so obranili Cavtat, Plat, Soline in druge vasi, ki zdaj stojijo sredi pogorišč. Gasilcem so se pridružili mnogi prostovoljci. Mnogi so na svojih vrtovih podirali drevje, ki je raslo desetletja, da so preprečili širitev požara do hiš.

Burja buta v nas z vedno močnejšimi udarci. Vrnemo se na parkirišče. Tatjana se s fantom, ki pobira parkirnino dogovori za “friendly price” za celonočno parkiranje. Kemper le premaknem, da smo nekoliko manj na udaru burje. S tesnobnimi občutki gremo spat.

Radijske novice zjutraj so precej bolj vzpodbudne od tistih včeraj. Burje ni več Pravzaprav je zunaj brezvetrje. Dve gasilski letali že pomagata gasilcem in na najhujših točkah je požar že pod nadzorom. Cesta je spet odprta.

Po hitrem zajtrku se odpeljemo v Dubrovnik. Vsi že komaj čakamo, da vidimo malo Maro. Mirela je rodila pred slabim mesecem. Kmalu smo pri njej. Sledi ujčkanje in občudovanje male kepice. Mirelina mama pa poskrbi, da se nabašemo s sladkarijami, sadjem in kavo. :)

Popoldan se poslovimo in odpreljemo naprej proti severu.

Vožnja teče precej počasi, ker je prometa kar precej. Kljub temu smo proti večeru v Vodicah. Tam nas že pričakuje teta Slavica. Parkiram na ozkem parkirišču. Malo se osvežimo nato gremo v mesto na večerjo. Zvečer nam teta ne pusti, da bi spali v kemperju. No ta je pa dobra… :)

Spali smo presenetljivo slabo. Očitno je bilo v postelji preveč prostora, nič peska ni bilo v postelji in posteljnina je preveč dišala po svežem. :)

Počasi pojemo zajtrk in se odpravimo na plažo. Gneča je že zgodaj nepopisna. Skoraj vsak kotiček betona je že zaseden. Seveda so mnoge birsačke prišle sem že zelo zgodaj in zakoličile svoj prostor. Bolnica… :) S Timom odhitiva v vodo. Aaaaa. Kako je mrzla! Tima kar odnese nazaj ven. Jaz vstrajam (kot pravi moški) in grem zaplavat. :) Kar stisne me. Ko lezem ven iz vode si mislim samo to, da še dobro, da plaža ni nudistična. :)

Popoldan se odpeljemo proti Ljubljani. Proti večeru smo srečno doma.

Zaključek:

- Srečno smo prevozili približno 4720 km (precej manj kot lani, ko smo jih naredili skoraj 7000).
- Grčija nas tudi tokrat ni razočarala. Zagotovo gremo še. Na srečo ostaja neraziskanega še ogromno. :)
- Naše dosedanje “the destinacije”: Lakonija, Elafonisos, Feneromeni, Kastro Robinzon, Lefkada Gialos, pa še bi se kaj našlo npr. Sithonija od lani, pa mesteca kot so Nafplio, Methoni, Pylos, Koroni in … :)
- Malo nas je razočarala Albanija. Sicer smo dobili o tej deželi le hitre vtise, pa vendar zdaj vemo, da na morje ali tranzitno tja skoraj gotovo ne gremo več. Morda nas kdaj piči in gremo raziskat notranjost. Ta vsekakor skriva marsikaj, ampak za kaj takega se je treba pripravit in imet čas.
- Malo nas je razočarala tudi Kefalonija. Pričakovali smo kaj več bolj dostopnih plaž. Ampak verjetno smo tja prišli že malo razvajeni. :)
- Kljub kilometraži smo se pošteno spočili, načofali, naplavali, naigrali in prekopali kar nekaj mivke. Te smo precej pripeljali tudi domov. :)
- Tim se je naučil plavat brez pripomočkov. Zaenkrat mu uspejo sicer še bolj kratke proge, ampak za začetek je to kar uspeh. :)
- Nekaj dni je bilo pasje vroče. Vse ostale dni je bilo tudi vroče, vendar v mejah normale. Skratka vreme kot je treba. :)
- GPS navigacija je bila spet zelo koristna. Po Grčiji se je kar obnesla z Destinatorjem. Karta je nad pričakovanji, program pa žal popoln “crap”. Drugje je šlo kar v redu z iGO. Nekajkrat smo se navodilom tudi fino nasmejali. V Albaniji jasno deluje le “kartu čitaj seljaka pitaj”. :)
- Napisan je potopis. Sem bil kar priden in sem večji del spisal sproti. :)

Dopust je bil fantastičen!

Ok. Letos mi je uspelo spravit skupaj celoten grški potopis. Začne se tukaj: http://jurcki.smosuper.net/?cat=13.