Jurčkov Blog ©

Smuči, ki sem si jih kupil že sredi januarja, so besno čakale na to, da se jih preizkusi. Napoved vremena je ok, zato šibnemo že v petek zvečer na Roglo. Že zvečer nas pride obiskat Matej, ki tukaj že cel teden uči svoje študente smučat.

Že zjutraj se spravim na smuči. Tatjana me pusti uživat praktično cel dan. Kljub gneči se nasmučam na “Ostruščici”. Že zadnjič sem pogruntal, da tja zaide najmanj ljudi in se tam da smučat tudi takrat, ko se drugje samo v vrstah stoji. Popoldan me noge že pošteno bolijo… Konec. S Timom še malo rijeva po snegu…

Po sončnem in mirnem dnevu se proti večeru vreme začne spreminjat. Pihati začne hladen veter, ki se zvečer spremeni v mali vihar, ki dviguje sneg in že dela manjše zamete. Preverim napoved in ko ugotovim, da bo pihalo verjetno tudi jutri, se odločimo, da odrinemo proti Kranjski gori. Vizo nam sporoči, da je tam bonaca…

Okrog 11h smo že stacionirani malo naprej od stare pumpe poleg vsaj desetih drugih kemperjev.

Takoj zjutraj pohitimo po karte. Seveda se po Murphiju postavimo v najpočasnejšo vrsto. Kupimo karte za vse, da bomo smučali skupaj. Odvlečemo se do ene od otroških vlečnic.

Prvi spust Tim opravi bolj kamikazasto. Manjši padec ga skoraj odvrne od nadaljevanja smučanja, zato se malo “demonstracijsko” mečem po tleh. Nato se usedeva in razložim mu “klobase” o tem kako pomembni so padci za znanje smučanja in kako je sploh padanje najboljše od vsega… itaq, da mi ne verjame in na koncu pristane na nadaljevanje (po moje samo zato, da ne bom kvasil še večjih neumnosti)… :)

Spustimo se še nekajkrat, potem pa se Tim in Tatjana odpravita raziskat “smučarski otroški vrtec”, jaz pa grem raziskat še kakšno drugo progo.

V otroškem vrtcu je prav danes pomembna tekma za lumpijev pokal. Tim se prijavi med tekmovalce. Boj bo hud, zmagovalci pa bodo vsi, ne glede na starost, upoštevanje pravil, čas, dosežen cilj, število odpeljanih ali zgrešenih vratc… skratka: “ne boj – mesarsko klanje”… Ko s Tatjano stojita med čakajočimi na spust, pa se zgodi groza! Temovalci morajo nositi tudi številke. To Tima čisto “iztiri” in zato skoraj odstopi že pred štartom. Tatjana uporabi vse pogajalske spretnosti, da je končno številka na njem in on še vedno pripravljen na spust…

Progo Tim odpelje odlično…

[video]http://video.google.com/videoplay?docid=6798450850019338982&hl=en[/video]

Po podelitvi nagrad se odločimo za nadaljevanje smučanja, takrat pa: “o groza”… Tatjanine skoraj nove smuči so izginile. Nekdo jih je vzel. Ukradel… Povprašamo naokrog, prehodimo vse okrog, pa nič. Konec. Ni jih. Operater vrtca obtoži lokalne đankije in pove, da se to precej pogosto dogaja. Super. To nas res NE pomiri.

Skušamo malo potlačit slabo voljo in na srečo naletimo na Tomaža z družino. Videli se nismo celo večnost. Najprej malo popsujemo situacijo, nato pa skušamo stvari obrnit na pozitivo in pozabit vse skupaj. Otroci se medtem zabavajo s sankami in bobi.

Čez kakšno uro se pri otroških igralih razidemo in naslednji trenutek naletimo še na Mitjo z družino. Tudi oni so v KG prišli z avtodomom. Medtem, ko Zarja in Tim rijeta po snegu in divjata po igralih, si zmenjamo nekaj “avtodomarskih izkušenj”. Čez kakšne pol ure se odpravimo na čaj (in kokakolo). Pot nam presekejo jelenčki in ni šans, da se jim izognemo. Za “mastne” evre gresta Zarja in Tim na “romantično” vožnjo.

Po kratki vožnji mimo smučišč prideta naša “popotnika” nazaj. Polna sta jelečkove dlake, ki izdatno izpada iz kože na kateri sta sedela in malo sta “štalsko” zasmrajena. Ampak peljala sta pa se z božičkovimi sanmi… :)

Srečamo še Vizoviške, potem pa res vsi končno pridemo do čaja. Otroci potem veselo zaplešejo na eno “govejo”.

[video]http://video.google.com/videoplay?docid=-8604446016545224189&hl=en[/video]

Tima po plesu pritisne lulat in s Tatjano se odpravita do stranišča. Čez kakšnih pet minut najprej priteče Tim in že od daleč kriči, da je mami našla smuči, nato pa pride še Tatjana s širokim nasmehom in smučmi. Našla jih je čisto slučajno. Neka ženska jih je pomotoma vzela, nato pa jih ni vrnila tja kjer jih je vzela, ampak jih je odnesla v ski servis. Tam so slonele na steni.

Še dobro, da je Tima pritisnilo lulat… :)

Veseli, da se je dan tako srečno iztekel, se vrnemo v AD. Počasi pospravimo kramo in se v mraku odpeljemo proti domu. Vikend je bil krasen in lepo je bilo srečati stare znance…

Z veliko tečnobo pričakamo praznik. Vremenske napovedi so prava depresija. Več kot očitno ne bomo šli nikamor za več kot en dan. Škoda dopusta, da bi iz kemperja gledal kako dež pada…

Po zajtrku ugotovimo, da bi se vseeno lahko zapeljali vsaj v postonjsko jamo. Kar z osebnim avtom. Baje je tam nek otroški žur in dan odprtih vrat. Pokličemo še Vizote in čez dobri dve uri smo že tam. Pričaka nas jasno maksimalna gneča. Malo se postavimo v vrsto (ki to ni) in ko čez kakšnih 20 minut ugotovimo, da se ne premikamo nikamor se obrnemo in gremo proti parkirišču. Seveda vse skupaj spremlja otroški protest.

Ustavi nas “hrabri vitez”, ki pokaže svoj meč (in pajkice).

Pred močjo teh “argumentov” se obrnemo in počakamo še kakšne pol ure. Nekateri že fino sitni se znajdemo na vkalcu, ki je moker kot da bi pravkar pripeljal iz “vlakopralnice”.

Čez kakšno minuto že drvimo mimo skal, medtem pa na glave in za vratove lovimo kaplje, ki padajo od vsepovsod. Zunaj dežuje in take kras je očitno res ena sama luknja (bi ga bilo treba malo zaflikat). :)

Okej. Ko pridemo do konca naše proge, nas napotijo v veliko dvorano. Tam se dogaja koncert Anike Horvat. Med maso ljudi se naokrog po dvorani sprehajajo čudne pojave iz pravljic…

Iz dvorane nas ne pustijo nikamor. Samo od daleč lahko opazujemo poti, ki vodijo globje v jamo. Tale dan odprtih vrat ima vrata precej zaprta… :) Očitno mislijo, da se bomo tako napalili, da bomo kmalu pritekli in z veseljem plačali mastno vstopnino, ki jo zaračunavajo za obisk jame, ob dnevih NEodpritih vrat.

Prostora za gibanje je torej premalo. Kmalu se naveličamo sekanja z meči po zraku, prijemanja oseb, ki živijo drugače samo v pravljicah in izmikanja kapljam. Tudi Anika nas ne prepriča – verjetno bi jo lažje poslušal, če bi se oblekla manj “jamarsko” v kakšne hot pants… (ampak to potem ne bi bil žur za majhne ampak za velike otroke)… :)

Skratka, kmalu smo spet na “mokrem” vlaku. Mimo skal in zunaj…

Pred vhodom najdemo kres, kjer se malo pogrejemo.

Po ogrevanju se odpravimo do parkirišča. Na poti sklenemo, da gremo do obale (ker morja že nismo videli nekaj mesecev). Pri Razdrtem nas preseneti tako gosta megla, da nas obisk morja mine. Obrnemo se nazaj proti Ljubljani.

Kulturni izlet je s tem končan. Zabava pa se nato še nadaljuje pri Vizotih s “halo kitajcem” in risankami.

Po pričevanjih mnogih forumašev je Zoncolan pravo “družinsko” smučišče, kjer so kamikaze redke, proge urejene in parking avtodomarjem prijazen (raven, miren, največ pet metrov od smučišča in seveda brez na avtodomarje alergičnih lokalcev). Za ta vikend se odločimo, da to tudi sami preverimo. Z Vizotom in Leonetom se dobimo zvečer na stari pumpi v Kranjski gori, nato pa nadaljujemo pot v “karavani” do Zoncolana. Udi prihaja s kartami iz primorske smeri. Po vznožjem serpentin Leone zaostane in počaka Udija, midva z Vizotom pa peljeva do vrha.

Čisto na koncu ogromnega parkirišča je parkiranih že nekaj kemperjev. Najprej se nekajkrat prestavimo in iščemo najbolj “ugodno” pozicijo. Po kakšnih desetih minutah čaranja končno ugasnemo motorje in počakamo še ostali del ekipe. Medtem se spoznamo se še z Delavcem in njegovimi domačimi zvarki iz steklenice… :) Moški del ekipe potem na mrazu še pozno v noč rešuje svet… :)

Sobota je smučarska v pravem pomenu besede. Smučamo vsi. Tudi Tim gre korajžno z nama na sedežnico in se spušča čisto sam tudi po največjih strminah. Sneg je super, smučišča res urejena, gneče nobene. Res pravi užitek.

Proti popoldnevu vsem zmanjka moči in vrnemo se “v bazo”. Pojemo, potem pa švignemo še malo na sneg s sanmi in bobi. Zvečer se gremo v temi sankat še na “otroško” smučišče. Prežene nas podivjani ratrak. Skrijemo se za ograjo in ga opazujemo kako z lahkoto melje sneg pod sabo in pripravlja “sveža rebrca” za jutri. :)

Tale Zoncolan nas je res navdušil.

Nogice zjutraj precej čutimo. Sobotno smučanje je pustilo posledice. Parkirišče se že precej zgodaj dodobra napolni in očitno je, da bo danes malo večja gneča kot v soboto. Ker smo bolj “mehki” v noge in ker je dan tako topel da skoraj diši po morju se odločimo, da na smuči danes ne gremo.

Pojemo zajtrk, popijemo kavo, malo se še sprehodimo, potem pa se spakiramo in počasi odpeljemo. Smer: morje… :)

Peljemo po stari cesti proti Udinam. Tam se malo ustavimo in sprehodimo. Temperatura je pomladna in na soncu se z veseljem slečemo do kratkih rokavov. Po kratkem sprehodu nadaljujemo pot v Grado. Zapeljemo se skozi center, nato pa parkiramo v eni od stranskih ulic in gremo peš do obale. Žal se vreme malo pokvari in hladen veter nas od tam kmalu prežene. Kljub temu smo morje zavohali… še malo pa bo poletje!… :)

Kar malo žalostni se zvečer pripeljemo v Ljubljano, saj vemo, da verjetno naslednjih nekaj vikendov ne bomo uspeli rajžati nikamor…