Jurčkov Blog ©

Tudi zadnji dan v letu se začne sončno. Vreme je celo pretoplo. Težava z vstajanjem je danes malo manjša. Včeraj je več smučala Tatjana, danes bom morda več jaz, čeprav se mi kar nekako ne ljubi.

Pojemo zajtrk in že smo zunaj. Sosedje Vizoviški so se že včeraj čudili kako zgodnji smo. Tudi danes jih ne razočaramo in okrog 10h ima Tia že kupljeno karto.

Dam ji nekaj fur prednosti, potem pa zamenjava. Po nekaj spustih začnem kar uživat. Pomanjkanje kondicije pa me prisili, da grem pogledat kako je z našim novo pečenim smučarjem.

Trak obvladamo…

In spuščamo se tudi že…

Ne znamo pa še prav dobro zavijat in ustavljat. Manjka nam tudi vztrajnosti in volje, zato se kmalu prestavimo do AD. Tia gre smučat, midva s Timom pa Udiju začasno “ukradeva” bob. Mini skakalnica, ki jo odkrijeva je zakon! :)

Pred silvestrskim večerom nas še na sončnem jasnem nebu preseneti ogromna luna…

Zvečer se začne novoletna fešta na prostem. Za otroke se začne z ognjemetom, ki je bil tak:

No vsaj približno tak… :)

Zabava se je nadaljevala s precejšnjo dozo penine in kuhančka. Nekateri smo vztrajali na mrazu do ranih jutranjih ur. Vmes smo rešili marsikatero znanstveno, politično in filozofsko vprašanje. Zagotovo. Žal nam je ker nismo rešitev zapisali. V spominu so bolj meglene.

No skratka, okrog treh zjutraj smo bili približno takole:

S precejšnjim glavobolom zaslišim okrog sebe znane glasove. Tim in Tia sta že nekaj časa v akciji in sta bila do sedaj prizanesljiva do moje glave. :) Ura je že “dan” in dan je lep. Baje je prelep za preležat v postelji. No ja, pa vstanimo.

Spet se spravimo ven na sneg. Že prejšnje dni ni bila ravno zima, danes pa je temperatura krepko nad ničlo. Sneg je kilav. Sonce pokrijejo oblaki. Napovedan je dež. Udi, Leon in Rok se odločijo da odrinejo proti Kranjski gori, mi pa dan še malo izkoristimo za nekaj spustov s smučmi in malo sankanja. Preseneti nas tudi nekaj sonca.

Matej odpelje Tima z vlečnico na vrh smučišča pogledat startno hišico. Oba s Tatjano sva navdušena in kar malo važna, ko prismučata skupaj dol. Še bolj pa je važen Tim. :)

Podvig ponovita, potem pa se Majeriči odpravijo proti Ljubljani, mi pa se počasi spakiramo in odrinemo proti Kranjski gori.

Na poti tja nas začne zalivat dež. Parkiramo se pod staro črpalko poleg ostale ekipe ADjev. Kasneje se premaknemo na zgornje parkirišče, kjer Udi in Leone privlečeta ven še nekaj ostankov pirotehnike s katerimi zaključimo dan. Za konec pa mulci uprizorijo še šov z iskricami.

Deževna noč se konča in zbudimo se v precej turobno jutro. Nič ne kaže, da bi se vreme kaj popravilo. Imeli smo idejo, da bi se šli kopat, pa nas je minilo, ko smo izvedeli, da so kapacitete bazena presežene za 30%, savne pa še malo več. Morali bi imet srečo, da bi prišli do vode. Bljak.

Gremo malo na sprehod. Pod smučišči, ki so videti res klavrna so jezera blatne vode. Sneg (če se mu sploh lahko tako reče) je ena sama ledena plošča ali blatna zaplata. Kilavo. Kar nekaj ljudi sicer smuča, ampak verjetno le zato, ker nimajo kaj drugega za počet.

Gremo do drsališča, ki je zaprto. Led še delajo. Hm, ob obilici snega, res ni potrebe, da bi kakšnega turista razveselili z drsanjem… Z Vizoviški se dogovorimo, da odpeljemo proti Atlantisu. Se bomo pa v Ljubljani kopali.

Čez nekaj ur smo že na parkirišču. Ko se končno odvlečemo z vsemi torbami od vhoda, nas sune kap. Vrsta je že pred blagajnami taka, da se skoraj ne da noter. Razočarani se obrnemo. Kaj zdaj? Otroci so obupani. Nič, gremo do Koloseja na kakšno risanko. Optimisti! Karte so še, ampak v prvi vrsti… :) Groza! Otroci imajo že naštimano tafino frekvenco. Nič! Gremo domov k nam kakšno risanko gledat, prej pa še v firmo po projektor, da bo vzdušje kot v kinu. Spet groza! Projektorja ni, nekdo nas je prehitel… Pa nič, bomo pa na televizorju gledali…

Kljub celodnevni odisejadi za “otroško zabavo” se dan konča čudovito. Pogledamo “Malega piščka”, pojemo goro popkorna in gumijastih bonbonov in popijemo škaf kokakole in na koncu smo prav dobre volje. Novoletnih praznikov je konec.

Baterije so napolnjene za nove zmage… :)

Popoldan v AD naložimo kup smučarske krame, nekaj hrane in se odpeljemo proti Viču.

Pri Vizoviških je praznovanje rojstnega dne. Neja ima štiri leta. Malo sicer zamudimo, vendar nam kljub temu odprejo vrata. :) Zabava je že v teku. Gora razmetanih igrač, bonboni na kile in risanke na televiziji. Kaj bi lahko bilo še bolje? Nič. Tudi kokakole ne manjka. :)

Precej pozno Neja pihne svečke, potem se ritual nekajkrat ponovi še z ostalimi otroki, nato napademo še torto. Proti enajsti zaključimo zabavo, pospravimo, potem pa se zbašemo v kemperja in se počasi odpeljemo proti Rogli.

Okrog 1h zjutraj pridemo na vrh. Parkiramo blizu Uniorčka, tako, da otrokom ne bo treba daleč do smučišča in igrišča. Teren precej visi. Na tleh je tudi precej ledu. Z Rokom se najprej nekaj časa mučiva s kajlami, nato pa obupava. Bomo pač malo viseli… Važno je, da smo z nogami navzdol in da sneg ni daleč… :)

Zgodaj zjutraj nas zbudi glasna glasba. Dva mladca sta se odločila, da bosta demonstrirala svoje watte prav poleg nas. Unc-Unc-Unc traja ravno dovolj za popolno bujenje, potem pa oddrvita naprej. Hja, kaj čmo, bomo pa prej zunaj. In res je. Ob 9h ima Tatjana že karto in vsa vesela in zagnana je med prvimi na smučeh.

Midva s Timom sva malo počasnejša, pa vseeno kar zgodnja. Greva na trak. Nekaj spustov je kar uspešnih. Skozi tunelčke je najbolj zabavno. Nato veselje upade in se malo valjava, pa na tobogan, pa v iglu, pa potem spet malo na smuči,…. Okrog 11h ima Tatjana smučk dovolj in zamenjava se.

Pozneje se nam zunaj pridružijo tudi Vizoviški, vendar se Neja slabo počuti in zato niso prav aktivni. Z Rokom vseeno narediva nekaj fur skupaj. Nad snegom sem prav navdušen. Kljub visokim temperaturam je smučanje prav fino, proge pa presenetljivo dobre. Toplo je tako, da kar teče iz mene. :)

Tima odpeljem tudi na Uniorčka in prav suvereno se sam spušča. Praktično drugič je na smučeh, pa se spušča čisto sam. Lepo zavija in se zna tudi ustavit. Carko! :)

Iz Ljubljane se pripeljejo tudi Šegeci. Najprej se še malo smučamo.

[video]http://video.google.com/videoplay?docid=1187595243226462986&hl=en[/video]

Potem pojemo “smučarsko” malico (hotdog). Nato pa še na sanke in bob.

Dan se konča s kičastim sončnim zahodom…

In požarom na nebu…

Neja dobi vročino, ampak se ne da. Sneg in zabava sta pomembnejša.

Kljub utrujenosti (in vročini) še nimamo dovolj. Že v temi se odpravimo še na sprehod do hotela. Sankališče Zlodjevo nas navduši in odločimo se za spust. Tina in Neja zasedeta rumene sanke, Tim in jaz pa (jasno) modre. Čakamo, čakamo, čakamo, potem pa jupiiii!!! Šibamo po strmini. Skoraj brez zaviranja. Na koncu me Tim okrega ker sem zaviral. Obljubim mu jutri še en spust in to brez zaviranja… :)

V hotelu spijemo še topel kakav, kavo, kokakolo, soke,… in počekiramo mini disco. Kmalu ugotovimo, da je prostor tako zakajen, da komaj dihamo. Pa še vroče je in minidisko muzika oglušujoče hrešči. Skratka atmosfera za ponoret in zato pobegnemo.

Otroci popadajo v postelje in zaspijo… Nedolgo zatem se jim pridružimo tudi ostali.

Noč prespimo kot ubiti. Danes nas tudi mladci z Unc-Unc-Unc podoknico nebi zbudili. Žal je pri “sosedih” malo drugače. Spali so slabo. Neja ima še vedno zelo visoko vročino. Očitno je zbolela tudi Tina. Vizoviški bodo danes zato bolj na off in verjetno bodo kar kmalu odpeljali proti Ljubljani.

Mi se spet spravimo na smuči, vendar smo danes manj aktivni kot včeraj. Čutimo našo izjemno kondicijo. :)

Proti popoldnevu smučarijo zaključimo s sankanjem.

Najprej klasično…

Nato pa še Zlodjevo…

[video]http://video.google.com/videoplay?docid=6055146984005389698[/video]
In “snežni” vikend se konča s počasno vožnjo proti domu.

Ok, tokrat pa Jurčki ne gremo z avtodomom.

EasyJet je za London kar ok izbira. Smešna cena kart malo naraste, ko se jim prištejejo takse in vlak Stansted Express, ampak je še vedno zelooo ugodna. :)

Zakaj sploh v London ob tem času? Jasno ne kot turisti, ampak “delat”. Tatjana ima konferenco na kateri tudi predava. Prvič sploh in to še v angleščini. Ups! Nervoza traja že nekaj tednov. Midva s Timčkom sva spremljevalna ekipa, moralna podpora, tehnikal suport,.. Ve se kdo bo imel več dela. :) Malo greva s Timčkom tudi “zase”, ker veva, da je tam Hamleys in še kup drugih zanimivih stvari, ki jih je enostavno treba videt.

Okrog 14:30 nas doma pobere taksi. Čez slabe pol ure smo že na letališču in v nekaj minutah oddamo kovčka in dobimo karte. Potem nas poskenirajo policisti in znajdemo se v Brniški čakalnici, ki je napol gradbišče. Očitno bomo končno imeli “novo” letališče… :)

Poleteli bomo šele okrog 17:00 in smo katastrofalno prezgodnji. Sledi svaljkanje po letališču. Zdolgočaseni in že kar malo nervozni se znajdemo v letalu okrog 17:00. Zunaj se zliva hladen dež. Razveselijo nas še z dobre pol ure čakanja, potem pa končno vzletimo.

V Stansted priletimo nekaj po osmi uri.

S čisto malo strahu dočakamo tudi naše kovčke, ki so se privalili na trak čisto zadnji. :)

Takoj zatem pa nam zakruli v želodcih in skočimo na prve angleške Pret sendvičke. Njam! Sem že skoraj pozabil kako so teknili pred leti, ko sva s Tatjano sama pohajkovala po Londonu. Potem pa hitro na vlak, ura je že pozna.

V London na postajo Liverpool prispemo šele okrog 11h. Vsi smo že kar precej na koncu moči.

Potem pa še v taxi do hotela.

Timu narediva posteljo in zaspi v trenutku ko se uleže. Sledi panika, ki nastane potem, ko Tatjana ugotovi, da ima od vse obutve s seboj le superge. Te žal h kostimu za predavanje ne pašejo preveč. No panika se poleže, ko se “ta lepi” čevlji tudi najdejo. :)

Okrog polnoči, polni pričakovanj naslednjega dne, zaspimo vsi.

Zjutraj smo na nogah že kar kmalu. Hitro se zrihtamo, nato pa na zajtrk. Želodce napolnimo s toastki, marmeladicami in nekaj sadja, medtem pa občudujemo večino ljudi okrog nas kako se navsezgodaj mastijo s klobaskami, fižolom, pečenimi jajci s špehom in drugo zdravo hrano.

Že pri zajtrku Tatjana sreča nekatere PwCjevce in kar hitro izgubi tremo in strah pred angleščino in nastopom, ki jo čaka. S Timom si oddahneva in lažje zadihava. Pred nama je tudi težak dan. Obiskati bo namreč treba največjo trgovino z igračami na svetu. Sedem nadstropij samih skušnjav naju čaka in ne vem kako se bo to obneslo. Če ne drugega, bo vsaj denarnica trpela.

Poslovimo se in kmalu sva s Timom na ulici. Sprehodiva se do bližnje postaje Tuba, kupiva trodnevno karto in se odpeljeva nekaj postaj proti centru.

Sprehodiva se po Regent Streetu od Picadillia navzgor. Malo pred križiščem z Oxford Streetom se ustaviva pred rdečimi zastavami, ki označujejo najin današnji cilj.

Potem pa akcija za cel dan… Cela trgovina je ena sama igralnica. Ogromno igrač je na voljo za preizkus, prodajalci prikazujejo razne trike,…

Med zmagovalnimi je bila avtocesta. Seveda taka, kjer se da menjat pasove in na dveh stezah hkrati neodvisno dirkajo štirje. Cena sitnica: 350 funtkov. Še dobro, da ima napajalnik napačno vtičnico in se pri nas ne da priklopit. :)

Po mojem občutku je igrač v prodaji tukaj kljub sedmim nadstropjem precej manj kot npr. v kakšni večji avstrijski ali nemški trgovini z igračami, je pa bistveno bolje to, da se da tukaj marsikaj preizkušat. Do onemoglosti ali uničenja. :)

Precej pozno ugotoviva, da sva lačna. Preden šibneva po hrano postane Tim lastnik enega majhnega avtodomčka, ene velike Lego policijske postaje in seveda enega lepega rdečega dvonadstropnega avtobuska.

Po nabavi hrane se odpeljeva do hotela, kjer najprej pojeva, nato pa se lotiva gradnje policijske postaje. Med tem se spomniva na to, da mami ravno ta čas predava. Malo podrživa pesti, nato pa naprej na delo. Danes ven ne greva več. :)

Mami po konferenci šibne s PwCjevci še na večerjo in na London Eye. V hotel precej pozno prinese kup dobre volje in vtisov. Odpredavala je super. Itaq. S Timom v to nisva niti podvomila… :)

Spet zgodnje vstajanje. Pri zajtrku je scena (in hrana) enaka kot včeraj. Spet se kar hitro poslovimo in s Timom sva kmalu spet zunaj.

Danes je dan kot naročen. Včeraj je nad Londonom visela nizka oblačnost in malo je celo rosilo, danes pa je posijalo sonce in obeta se prav lep dan. Izkoristiva sonce in greva na potep.

Najprej Big Ben, pa govorilnice…

Pa konji in stražarji (iz ustrezne varnostne razdalje) :)

Pa Temza, pa ladje, pa London Eye, pa…

Potem pa spet ugotoviva, da sva lačna. Ker je začelo pihati se zmeniva, da greva popoldan na toplo v muzeje. Pred naravoslovnim muzejem si na soncu privoščiva malico.

Potem pa noter gledat same hude stvari!

Dinozavre…

Nosoroge, slone, kite,…

Žirafe, opice, prašiče, pa pajke, hrošče, ribe, ptiče… in še vse sorte druge živali in rastline. Kar preveč vsega. Poiščeva še oddelek “zemlja”, kjer najprej raziščeva vulkane, pogledava video izbruhov in raziskovanja, nato pa doživiva v posebni sobi pravi potres.

No in ko naju je ta obilica narave začela malo dolgočasit sva se odločila da obiščeva še muzej znanosti.

Tukaj naju že takoj na začetku navduši ogromen krog po katerem se s pomočjo led diod pretaka “svetloba”. Navdušenje se nadaljuje kamorkoli se napotiva. Tukaj imajo za fante VSE!

Od raket do starih lokomotiv, letal, avtomobilov, ladij, raznih strojev, računalnikov, traktorjev…

Pa nešteto raznih simulacij, preizkusov, iger in podobno…

Da bi tole vse predelala, bi potrebovala cel mesec. Morda še več. Žal je dneva konec. Med zadnjimi kar malo žalostna zapustiva muzej in se odpraviva nazaj proti hotelu.

V hotelu pojeva, malo se še igrava, skačeva po postelji in noriva. Potem pa kopanje in nato končno Tima prepričam, da je treba spat. Občudujem ga, koliko energije je v njem. Cel dan sva bila na nogah, pa bi lahko bila še kar naprej. Toliko je novega in zanimivega, da enostavno ni časa za utrujenost. :)

Pozno zvečer pride še Tatjana. Danes so šli po konferenci pogledat PwC headquarters, potem pa še na sprehod po centru. Po tuširanju utrujena zaspi v trenutku, ko se uleže. Ne preostane mi drugega kot pogledat 3 epizode CSI, ki jih slučajno najdem na TV…

Danes končno pride dan, ko se konferenca konča in bomo nadaljevali naše raziskovanje Londona v troje. Dopoldan s Timom še počakava v hotelu. Dela imava veliko, saj Lego lopovi ne počivajo in nenehno bežijo iz zapora, tako, da jih najini policisti lovijo po celi sobi… :)

Šele popoldan se lopovi utrudijo in k sreči pride tudi Tatjana, tako, da se potem skupaj odpravimo najprej do Tower Bridgea…

Tam se malo sprehodimo naokrog in si ogledamo še Tower of London…

Med sprehodom občudujemo tudi ladje vseh vrst…

Fantovski del ekipe se navduši nad obiskom muzeja mučenja, ampak ga potem večinski ženski del ekipe preglasuje in obisk zato odpade. Morda kdaj drugič…

Potem pa pade ideja, da bi lahko šli na London Eye. Zrak je opran in vidi se daleč. Že od prvega dne nas spremlja sreča z vremenom in tudi danes nas med oblaki občasno obsije tudi sonce. Spet na Tube in 123 in smo tam…

No in Jurčki ne bi bili Jurčki, če nebi malo spreminjali plana.

Po kratkem glasovanju, na katerem spet ženski del ekipe preglasuje fantovskega, se napotimo v šoping-distrikt. Vmes srečamo še vhod v glavni PwC building, kjer se mami ponosno slika.

Glede šopinga s Timom taktično računava na to, da se s tem, ko danes popustiva, izogneva trgovinam jutri. V Covent Gardenu naša mami postane lastnica enih finih novih čeveljcev. Zmaga! Pa še kar hitro je šlo. :)

Nadaljujemo proti opevanem Oxford Streetu, kjer nabavimo še nekaj drobnarij za razne “tamavčke”, potem pa fantovski del ekipe počasi preide v “very bad mode”.

Šoping je zaključen, vreme se še drži in ko pade mrak bo London Eye res prava stvar. Odločimo se, da poiščemo bus, ki nas zapelje do tja. Cela znanost je najt pravo linijo in ravno ko se usedemo, začne deževati. Vožnja v prvi vrsti pa je prava zabava… :)

V temi je London Eye že kar malo kičast.

Približno enako kičast je tudi pogled iz njega… :)

Po dobre pol ure “letenja” z British Airways varno pristanemo na točki vzleta. Dan je uspešno končan in precej izčrpani si gremo nabavit še večerjo, nato pa v hotel, pod tuš in v posteljo. Jutri pa novim zmagam naproti…