Ponoči me je dež sicer prebudil, ampak iz postelje me pa ni uspel spravit. Gravitacija je bila premočna, da bi uspel vstat. Dva sosednja avtodoma sta se premaknila “na varno”, mi pa smo ostali na zemlji (pardon: blatu). Zjutraj se zbudim precej pozno. Rok je že zunaj in taca po blatu. Na natikačih je takoj nabral kakih 5 kil. Ostanem noter. Pospravimo. Vžgem in čisto počasi se oddrsamo kakšnih 100 m daleč na peščeni del parkirišča. K sreči je podlaga dovolj trda, da se ne zakopljemo. Rok se žrtvuje in peš pobere blatne kajle. Zelo hvala! :)
Pojemo zajtrk, nato pa se odpravimo na sprehod.
Monteriggioni je simpatičen majhen kraj stisnjen za svoje obzidje. Vanj vodita dva vhoda. Skozi vhod pod stražnim stolpom vstopimo na osrednji trg. Malce se razgledamo, nato pa se podamo po uličicah. Hitro smo spet na začetku.
Še pločevinkota potegnemo za prst, nato pa gremo nazaj na parkirišče…
Naslednja destinacija je San Gimignano. Mestece slovi po nenavadnih stolpih, ki so jih premožnejši prebivalci v srednjem veku gradili na svojih hišah, da bi s tem pokazali svoje bogastvo. Šli so se tradicionalno in mednarodno že takrat zelo uveljavljeno igro “kdo ima daljšega” pardon “višjega” oz. “komu bolj stoji”. No, mnogim očitno ni dobro stal, saj je bilo stolpov včasih 72, zdaj pa jih je le še 14. Nekaj stolpov je še vedno takšnih, da se človek vpraša, kako to, da jih ni še manj. Mestece stoji na vrhu enega od tipičnih toskanskih gričev. Stolpi so vidni že od daleč. Že precej pred mestom se začne tudi borba za parkirišče. “Zgornji” parkingi so rezervirani za tamale avtke. Avtodome uradno pošljejo v kamp ali pa enega od avtobusarskih parkirišč. Z Rokom iztovoriva posadki pred mestna vrata, nato pa v iskanje parkirišč. Najprej naju prežene policistka. Malo kasneje parkirava ob cesti med male avtke tako postrani, da se oba skoraj zvrneva v jarek (N43.46107 E11.04025). Do mestnih vrat je le nekaj ovinkov in kakšen dober kilometer klanca. :)
Ko sopihava po klancu navzgor se v naju “zabijeta” dva dedca. Rok se takoj zagrabi za denarnico v žepu, jaz pa samo zmedeno spremenim smer. Najprej se “skuzata v lokalščini”, nato pa se začneta režat. Bila sta Udi in Leone. Njuna posadka ju je čakala pri mestnih vratih. Gredo na obalo. Malo se še pomenimo, nato odsopihava navzgor.
San Gimignano slovi tudi po hordah turistov, ki vsako leto pridejo sem. Ljudi je kljub slabemu vremenu in pozni jeseni kar precej. Verjeno je poleti neznosno. Kraj pa je res lep. Vreden ogleda. Tudi ponudba lokalnih specialitet nam je všeč. Ne moremo se upreti in spet malo zapravljamo. Kljub mrazu se ne moremo upret niti sladoledu. :)
Ok. Tale sprehod nas je utrudil. Pa še dež nas je začel malo spirat. Mamici ostaneta v trgovinah, ostali pa hitimo po dežju do avtodomov. Seveda do tja pridemo čisto mokri in seveda takoj zatem neha padat. Murphy oz. pa San Murrphianno. :)
Hitro naložimo še mamici, nato pa gremo jest. Ko pojemo se mimo parkirišča pripelje Jorik. Ni nas opazil, zato ga Rok pokliče in malo poklepeta z njim. Očitno precejšen del forumašev kruza po Toscani…
S polnimi želodci se v temi odpeljemo tudi mi proti obali. Udi nam je poslal koordinato plaže (N42.56377 E11.15386) na robu narodnega parka Maremma. Tam so se stacionirali – seveda v prvi vrsti. Baje je toplo in pečejo kostanj. Hitimo, da jih še ujamemo pri dejanju… :)
Nekaj minut pred deveto uro nam to tudi uspe. Poleg Udija in Leona je parkiran še Scenic (še en forumaš v Toskani). :) Otroci so nekaj časa še z nami. Zrežemo bučo, ki smo jo pripeljali s sabo (ja vem en dan prepozno, ampak nič zato…). Prižgemo svečo. Ko malčki skurijo še zadnjo energijo dneva in preklopijo v tečnobni način delovanja jih spakiramo v postelje. Večer nam mine ob kostanju, bučah, bakli in prijetnem klepetu.
Recent Comments