Jurčkov Blog ©

Krasen sončen in topel dan. Temperatura pomladna. Napoved za naslednji teden je ugodna. Perfect!

Že ob 12h oba s Tatjano zviz iz službe in šibneva v vrtec po Tima. Prideva v času kosila, zato greva najprej domov. AD zapeljem pred hišo in vanj zmečem še zadnje manjkajoče stvari. Tatjana malo kasneje skoči nazaj v vrtec.

Danačnji cilj je žepna Reublika San Marino. Do tja imamo iz Ljubljane približno 510km če gremo po avtocesti oz. okrog 450km, če gremo malo po bljižnicah.
Čeprav smo se v Grčiji odločili, da se za naslednji potep malo bolje pripravimo, nam to ni uspelo. Smo pa vseeno boljši kot takrat, saj mamo Lonely Planet tokrat s sabo. :)

Na tale potep se ne odpravljamo sami. Nekaj preteklih vikendov smo preživeli v Istri skupaj z Vizoviški in bilo nam je tako fino, da smo se dogovorili, da odrajžamo na “krompirjeve” počitnice kar skupaj. Prav veseli smo, da se nam morda pridružijo tudi Majeriči.
Pred odhodom pokličem Roka in Mateja, da dogovorimo meeting point na PZA pod vzpenjačo (N43.94072 E12.44213).

Ob 13h štartamo. Takoj ugotovimo, da ima del posadke prazne želodce in se zato ustavimo še v šišensem mekdonaldsu. Prometa ni preveč zato se hitro prebijemo iz Ljubljane.

Pri Postojni nas preseneti megla. Okrog 15h smo z nekaj vmesnimi postanki (wc, tankanje) v Italiji. Tukaj se promet ob večjih mestih precej zgosti. Ko peljemo mimo Benetk je že tako gost, da se odločim, da bom peljal po “obalni bližnjici” in se tako izognil morebitnim zastojem okrog Padove in Bologne. Seveda takoj po Mestrah pademo v zastoje tudi na obalni cesti. Sami tovornjaki, nepretrgano, v obe smeri. Megla, ki nas spremlja celo pot se še zgosti. Kljub gostemu prometu uspešno napredujemo.
Okrog 18:30 se pred Raveno spet malo ustavimo in pomalicamo. Nadaljujemo po ozki dvopasovni obvoznici, ki je polna lukenj. Nekajkrat naletim vanje, da skoraj ostanemo brez podvozja, gum ali česa podobnega.

Okrog 19h smo že parkirani. Še malo igre, kratek sprehod, da se pretegnemo. Počakamo še Vizoviške, ki niso dosti za nami, potem pa spat. Majeričev danes ne bomo dočakali v budnem stanju, saj so okrog 18h sporočili, da šele zapuščajo Ljubljano…

Prejšnji večer so se nam pridružili Vizoviški nedolgo zatem, ko sem zaključil s pisanjem. Z Rokom in Tino smo zvečer še malo poklepetali, potem pa smo se vsi zavlekli v spanje.

Zjutraj se zbudimo polni vlage. Zunaj je hladno in vse je še zavito v meglo. Tim se že igra, Tatjana je z njim, jaz pa se prvič zavrtim k zavesti, ko se pripeljejo tudi Majeriči. Ponoči so malo zgrešili naše parkirišče in so prespali na drugem parkirišču malo višje.

Po zajtrku se počasi “sestavimo” zunaj in sprehodimo do spodnje postaje vzpenjače.

Tim se bo peljal prvič. Imamo srečo in pridemo malo pred odhodom. Verjetno bi kar čakali na naslednjo vožnjo. Ljudi skoraj ni. Pozna se, da smo zgodni in da je turistična sezona že davno mimo. Vzpenjača nas hitro potegne navzgor.

Megla se je že spodaj precej razrečila, zgoraj pa nas je pričakalo sonce. Po ulicah se sprehodimo skoraj sami. Redki turisti, ki se poleg nas potikajo naokrog, se skoraj ne opazijo. Največ ljudi je prodajalcev, ki pripravljajo trgovine in lokale, postavljajo svoje stojnice, police in izložbe polne najrazličnejšega kiča.
Človek ne more verjeti koliko kiča je tukaj. Po moje, da se iz rubrike “kič” tukaj dobi “vse sploh”. Med “zanimivejšo” in glede na številčno zastopanost tudi precej “trendy” ponudbo so predvsem porcelanske lutke, samurajski meči in neštete vrste alkoholnih zvarkov v steklenicah vseh možnih oblik. V rubriki “bizarre” pa so razne pištole, laserski nišani, killerski noži in podobna “priročna” oprema za urbanega človeka. Zmaga rubrike pa gre zagotovo vinu z nalepko Adolfa Hitlerja (ob boku Mussolinija, CheGuevare in bivšega papeža JP!??). Ampak, to se očitno tukaj prodaja…

Sprehodimo se po ozkih in lepo urejenih uličicah…

Po obzidju…

In drugih lokalnih znamenitostih…

Čas hitro mine in počasi se odpravimo navzdol. Da gremo dol peš, smo se odločili že pred nakupom kart za vzpenjačo. Peš gremo navzdol po glavni ulici do mestnih vrat, kjer nas čez cesto pospremi prijazen policist, potem pa navzdol približno v pravo smer. K sreči hitro najdemo pot, ki nas pripelje do naših ADjev.

Ko pridemo dol smo že precej utrujeni in lačni. Sklenemo, da se zapeljemo še do trgovine, potem pa do morja v Rimini, kjer bomo imeli kosilo. Kmalu smo na obali. Majeriči nas tu zapustijo, vendar se kmalu vrnejo.

Tim in Neja raziščeta plažo in bljižne gradove, medtem pa še nabereta pesek v čevlje, hlače, gate, lase in kamor se pač pesek še lahko stlači…

Po kosilu se odpeljemo po nekaj osnovne zaloge do Leclerca (spoštljivih razsežnosti in ponudbe) (N44.04005 E12.58813).

Pozno popoldan se spet vsedemo nazaj v AD in počasi odpeljemo na jug. Majeriči so že prej pobegnili naprej. Pred njihovim odhodom smo “na slepo” določili koordinato, kjer naj bi se ponoči spet dobili.

Naprej od Riminija opazimo v zadnji svetlobi tistega dne še nekaj lepih peščenih plaž (brez hotelov ali industrije), nato pa se spusti mrak. Malo smo razočarani, ker nas še vedno spremlja megla in nizka oblačnost.
Vožnja proti Garganu je neproblematična. Prometa ni preveč zato teče kar gladko. Rok si je za pot sposodil vokitokija. Da nam čas hitreje mine, celo pot kvasimo razne neumnosti. Med potjo se okrog 19h ustavimo na eni od črpalk. Rok napolni rezervoar. Pojemo večerjo, potem pa naprej.

Okrog 23h zapeljemo iz avtoceste proti Garganu (Lesina). Takrat dobimo tudi sporočilo od Majeričev. Točka, kjer naj bi se dobili je žal smrdeče močvirje in ni šans, da bi tam spali. Sporočijo, da bodo šli drugam in se spet javijo. Peljemo naprej in vsi upamo, da bomo našli primeren prostor za prenočitev. Kmalu dobimo novo sporočilo s koordinato velikega parkirišča ob morju (N41.92443 E15.61222). Hitro zavijem ob rob ceste, da jo vpišem v navigacijo. Super! Še manj kot štiri kilometre in smo tam.

Parkiramo, malo poklepetamo in se zavlečemo spat.

Zjutraj ugotovimo, da smo spali v kraju Lido di Torre Mileto. Kraj je videti zanemarjen in precej zapuščen. Verjetno je poleti slika prijetnejša, čeprav so smeti verjetno tukaj stalnica. Zlezemo iz ADjev in se malo pretegnemo. Matej je že odtekel svoje, ostali pa smo bolj tagnile sorte in se samo malo pretegnemo in popametujemo.

Počasi se na parkirišče privleče nekaj prodajalcev zelenjave. Ob cesti postavijo stojnice. Po zasmeteni plaži se preganja trop potepuških psov. Psi sploh niso videti kaj preveč potepuški. Svetla košata dlaka in precej okrogli trebuhi. Očinto jim ni hudega.

Na idejo, da bi tukaj ostali nekaj dni, hitro pozabimo. Pojemo zajtrk in odpeljemo se naprej. Izberemo cesto, ki je speljana čimbolj ob morju. Kljub meglenemu vremenu se nam odpre nekaj slikovitih prizorov. Lepi zalivi, trdnjave, ribiške postojanke in nekaj plaž, ki pa so večinoma nedostopne (ograje, kampi, hoteli,…).

Dogovorjeni smo, da poiščemo kakšno primerno plažo s prostorom, kjer bi lahko nekaj dni preživeli na enem mestu. Vozimo se po obalni cesti proti Viestu. Ob cesti je polno kampov, hotelov in apartmajskih naselij, ki so v tem času videti zelo klavrno in zapuščeno. Nekaj krajev je prav zastrašujoče mrtvih in zapuščenih.

Rodi Garganico nam je kar všeč. Verjetno zato, ker tukaj naletimo na utrip nedeljskega jutra pred vaško cerkvijo. Ustavimo in povprašamo po pekarni, vendar nas razočarajo, da v nedeljo v tem letnem času tukaj ne bomo našli nič odprtega.

Peljemo naprej ob železnici proti Peschiciju. Obala nam ni všeč. Pozidano, cesta, železnica, smeti. Kljub vsemu pred Peschicijem opazimo lep samoten zaliv, vendar še nadaljujemo pot. Všeč nam je tudi Peschici s svojimi belimi hišami postavljenimi na strme pečine nad morjem.

Razočarani ugotavljamo, da je večji del obale zagrajen ali pozidan. Po ovinkasti cesti počasi napredujemo. Po eni od stranskih poti proti morju pridemo do dolgega zaliva. Večji del je sicer zagrajen, vendar nam je zaliv kljub temu všeč.

Na srečo najdemo na skrajnem koncu zaliva lep prostor za “utaboritev” (N41.91221 E16.13520). Konec oktobra je plaža prazna. Veter. Morje je divje. Samotna ribiška postojanka. Pesek. Poleti slika zagotovo ni tako idilična.
Že nekaj časa nas razveseljuje sonce, ki v zavetrju prav lepo greje. Veter Mateju ne da miru in kmalu se znajde v vodi. Žal zanj piha premalo, za nas na obali pa preveč. :)

Večji del dneva nato preživimo v prekladanju po stolih okrog AD. Ne manjka tekanje po plaži. Tetica Tatjanica pride spet na svoj račun.

Popoldan se odpravimo še na kratek sprehod do bljižne trdnjave. Na poti odkrijemo čuden kamnolom in rožce.

Nekateri kljub začetnemu navdušenju kmalu omagajo. :)

Čez dan smo modrovali, da bi zvečer zakurili ogenj in pekli kostanj, vendar smo plan zvečer zaradi utrujenosti in lenobe spremenili.

Dopoldan začne močno pihat. Veter postane vedno bolj nadležen. Zunaj ni za sedet. Napoved ne kaže nič dobrega. Matej gre jasno v vodo. Opreme zagotovo ne bi dal skupaj brez pomoči. Kmalu pride nazaj ven. Valovi so kar hudi. Veter poleg morja dviga tudi pesek. Hitro ga dobiš v obraz, če gledaš v nepravo stran. Fuj…

Okrog 12h smo spakirani in odpeljemo se naprej proti Viestu. Veter piha tako močno da nas po cesti kar prestavlja. Valovi so spoštljivi. Pred Viestom so na cesti peščeni zameti.

Parkiramo na skoraj praznem parkirišču (N41.88461 E16.17381) in se podamo v mesto na sprehod.

Raziskujemo vetrovne ulice. Sprehodimo se do cerkve na rtu. Opazujemo ogromne valove, ki se razbijajo v valobran.

Kupimo nekaj kruha, slaščice in pico. V dobri uri smo prepihani nazaj. Mestece je kar živahno, vseeno pa se po mnogih zaprtih restavracijah in trgovinah pozna, da je sezona že davno končana.

Na parkirišču naredimo plan za naprej. Veter Mateju ne da miru, zato se Majeriči odločijo za surfarijo in se bodo vrnili na nažo prejšnjo plažo. Vizoti in Jurčki odrinemo naprej po obali proti jugu. Morda najdemo kakšno lepo in nevetrovno plažo (optimisti). :)

Takoj pod Viestom je dolga peščena plaža, ki jo na robu krasijo beli apnenčasti klifi, potem še ena, nato pa dolgo nič.

Vozimo po obalni cesti, ki se vije visoko nad morjem. Vozimo in vozimo se, in kjer že mislimo, da bo plaža naletimo na zaprte hotele ali privatna zemljišča. Do morja pridemo v ozki soteski. Začudi nas cesta, ki se konča naravnost v morje. Obrnemo in gremo naprej. Povsod piha močan veter.

Peljemo do Matinate. Sicer lep zaliv je praktično nedostopen. Do ceste je vse “ožičeno”. Kampi, hoteli, privatna zemlja in celo vojašnica. Na koncu zaliva zapeljemo v odprt kamp, ker želimo obrnit. Ker na vratih ni nikogar, si postrežemo z vodo. Napolnimo oba rezervoarja, Rok opere tudi kabino. Hvala kamp :)

Prišli smo praktično do konca turističnega dela Gargana. Iz ceste se vidi, da se od tukaj naprej začne industrija in da naprej nima smisla vozit po obali. Že celo pot tuhtamo ali nadaljujemo pot naprej do juga škornja in si ogledamo še deželo Trulli hišk in Lecce ali naj obrnemo kam drugam. Preverimo vremensko napoved, ki nas od juga dokončno odvrne. Odločimo se, da bomo za začetek zavili proti Monte Sant Angelu. Si ogledali trdnjavo in se potem verjetno vrnili na jutranje izhodišče.

Monte Sant Angelo je postavljen visoko nad morje. Kar nekaj časa porabimo, da se po vijugasti cesti med oljkami in pašniki prebijemo do prvih hiš.

Mestece nas s svojo zenimivo arhitekturo navduši. Majhne bele hiške lovijo zadnje sončne žarke dneva. Strnjene ena do druge kažejo na težko in preprosto življenje njihovih prebivalcev. Močan veter še dodaja občutek odmaknjenosti od sveta.

Parkiramo na velikem parkirišču pred trdnjavo (N41.70729 E15.95128) in se sprehodimo po uličicah. Veter je hladen in močan. Oblečemo se zimsko.

Zavijemo v nekaj simpatičnih trgovinic, ki ponujajo lokalne dobrote. Ogledamo si tudi trdnjavo. Veter močno zavija med starodavnimi stenami. Ponudba hrane nas premami in kupimo nekaj sira, salam in testenin. Njam! :)

Na toplem v AD pojemo večerjo, potem pa se počasi odpeljemo.

Skozi starodavni Foresta Umbra se pelemo v trdi temi. Cesta je v zelo slabem stanju. Na obali nas pričakajo Majeriči in seveda veter… ta nas utrujene kmalu zaziblje v spanec…

Zjutraj veter še kar piha. Vedno močneje. Preverimo vremensko. Proti jugu ne bo lepo. Na severu je bolje, sploh na zahodni strani Italije. Rok dobi še SMS od Udija, ki se potika po Toskani. Nekako v stilu: izležavamo se na soncu pri 24 stopinjah. Majeriči tudi tokrat ostanejo na vetru. Vizoti in Jurčki pa hitro spakiramo in odpeljemo. Poslali jim bomo koordinate in ko se vetra naveličajo pridejo za nami.

Spet peljemo ob obali. Znana cesta, tokrat v drugo smer. Današnji cilj je oddaljen okrog 700 km. Vseeno ne hitimo in se ustavimo v Peschiciju, kjer se malo sprehodimo, jaz pa skušam odgnat svojo hudo slabo voljo in megastično tečnobo. Proti koncu sprehoda mi to že skoraj uspe.

Slabo uro kasneje se spet odpeljemo.

Nekaj kilometrov naprej zavijemo proti plaži. V planu je kosilo. Ustavimo ob leseni terasi par metrov od morja (N41.94176 E15.98064). Postavimo stole in uživamo na soncu, ki nas prav lepo ogreje. Vetra je precej manj kot pri Viestu.

Rok nam skuha špagete, na koncu “speče” še sladice. :)

Čas lenarjenja izkoristim za prebiranje Lonely Planeta. Ugotovim, da bi bilo na poti proti Toskani zanimivo obiskat pokrajino Abruzzo in mesto L’Aquila. Debata z ostalimi pokaže, da sem edini, ki si želi videti zapuščene vasi in gradove, ki so “perfect setting for a Gothic horror story”, kraje znane po čarovnicah in čarovnikih ter oboževalcih kač. Ah ja, kaj čmo, morda gremo kdaj drugič…

Potrjen današnji cilj je Monteriggioni (mesto-utrdba blizu Sienne). Od plaže se odlepimo okrog 16:30. Po 40 minutah serpentin se končno prebijemo do “glavne” ceste, ki nas potem pripelje na avtocesto v smeri proti Pescari, kjer bomo zavili proti zahodu in presekali Apenine.
Do avtoceste teče promet lagodno in tekoče, potem pa se začne borba s tovornjaki. Vlačilec za vlačilcem. Vsi vozijo tako hitro, da se za njimi vozit ne da, Rok jih pa precej težko prehiteva. Vozim spredaj in nekajkrat se mi zgodi, da nehote pobegnem. Vožnja je precej utrujajoča. K sreči samo do Pescare, od tam naprej je proti Rimu prometa zelo malo. Počasi se vzpenjamo.
Kar žal mi je, da je noč. Pokrajina je gotovo čudovita. Tu in tam opazimo kakšno osvetljeno trdnjavo, grad ali cerkev. Dolgočasno vožnjo skozi noč nam popestri vokitoki. Z rokom pametujeva o led lučkah, s katerimi tovornjakarji krasijo svoje kabine. Nekateri imajo na vetrobranskih steklih pravi lightshow. Kako vidijo ven mi ni jasno.
Ko peljemo mimo Rima se skoraj zadušimo. Neverjetno v kakšnem smrdljivem smogu tukaj živijo ljudje. Vozimo se nekaj deset kilometrov, pa se smrad ne neha.

Okrog 00:30 peljemo mimo Sienne, čez 15 minut pa smo na cilju. Na parkirišču Monteriggioni (N43.38864 E11.22576) je parkiranih že kakšnih 15 avtodomov.

Ves teren rahlo visi. Parkiramo in “podkajlamo”. Z Rokom se zunaj malo pomeniva in ugotoviva, da bi bilo res “sranje”, če bi padal dež, ker bi se verjetno ugreznili v blato ali pa nebi mogli odpeljat. Gremo spat. Čez nekaj ur me zbudi močan dež… :)