Takole. Dopust se okrog 12h začne. Sedim za volanom, Tatjana naredi še zadnji check okrog hiše in gremo. Smer Grčija. Nepripravljeni. Plan odhoda na Korziko se je izjalovil in nepredvideno smo zdaj usmerjeni proti Grčiji. Imamo samo zemljevid in nekaj potopisov na računalniku. Upam, da jih bom uspel prebrat preden se vrnemo. :)
Letos nas zanimajo predvsem plaže. Baje da jih Grki imajo na pretek. :)
Gora “nujne” krame že nekaj dni čaka v avtodomu, manjka samo hrana. Zadnjih 10 dni sva bila “home alone” in nisva imela niti toliko časa, da bi kupila osnovno zalogo za na pot. Odločiva se, da čimprej pobegneva iz Ljubljane in hrano spotoma kupiva v Novem mestu. Tim naju že več kot teden dni čaka pri babi, dediju in stari mami (prababici) v Orešju.
Na cesti ni gneče, nabava hrane je uspešna. Kupiva tudi nekaj igračk za na plažo (presenečenje) in kmalu sva pri Timu. Pojemo kosilo. S polnimi želodci se kar težko odlepiva od mize, Tim pa naju priganja: “Gremo no! Kdaj bomo na morju?!” :) Hmm. Recimo čez kakšnih 1300km. Skušava mu pojasniti, da se bomo do morja vozili kakšna dva dni. Kriza!
Iz Orešja se zapodimo okrog 16h, pot nadaljujemo čez mejo mimo Klanjca in Tuheljskih toplic do avtoceste, ki nas nato popelje na jug mimo Zagreba “proti morju”.
Do kje bomo danes vozili še ne vemo. Želimo si, da pridemo čim dlje na jug. Če bi le šlo, bi se peljali do Makedonije.
Avtocesta od Zagreba do meje je dokaj dobra, prometa ni preveč. Pokrajina dolgočasna. V oči nam padejo parkirišča in naloženi avtomobilih vseh mogočih evropskih registracij. Na zelenici ob avtocesti ima turška družina piknik, pet avtomobilov so ustavili na odstavni pas in razgrnili preproge. Uživajo. Še kak dan ali dva pa bodo doma. Mi drvimo mimo. Spušča se mrak.
Okrog 20h prispemo do meje med Hrvaško in Srbijo. Na meji ni gneče. Malo me preseneti “Gdje češ bre?” s katerim me pozdravi Srbski carinik, ki pa je v bistvu čisto prijazen. Čez dobrih 15 min že zapustimo mejo. Tole je šlo pa super si rečemo in že drvimo naprej proti Beogradu. Tim je ves ponosen, ker ima v svojem novem potnem listu čisto pravi prvi žig. Carsko! Štampiljka! Še dobro, da ima vsak po eno, drugače bi se še skregali. :)
Avtocesta je že v precej slabem stanju. Prometa ni veliko, je pa treba bit pazljiv, saj se najdejo na avtocesti tudi kolesarji in pešci, še najbolj nevarni se mi zdijo stari podrti tovornjaki, ki se komaj še premikajo. V temi jih precej pozno opaziš, saj je večini zadnja žarnica ugasnila še v prejšnjem tisočletju. Okrog 21h se peljemo skozi Beograd. Mika nas, da bi se ustavili in prespali in se naslednji dan podali v raziskovanje. Ampak plan je plan in letos s v planu plaže. Šibamo naprej. :) Nekje južno od Beograda ustavimo na eni od mnogih bencinskih črpalk. Podrem mizo in moja sovoznika prestavim zadaj v položaj za spanje. Spijem še en Red Bull in gremo naprej. Nekaj čez polnoč se avtocesta konča. Cesta postane ovinkasta, promet sicer tekoč ampak gost in počasi postajam utrujen. Treba bo ustavit in prespat. Ob avtocesti so bile črpalke, moteli in kampi na vsakih 10-15km, tukaj pa kar ni in ni primernega počivališča. Končno pridemo okrog 1h do motela, kjer najdem primeren prostor za spanje. Na parkirišču je gneča, avtobusi, tovornjaki, stotine ljudi, odprta je tudi trgovina. Parkiramo se nekoliko višje, za rampo, v nekakšen kamp/parking pod bungalovi. Čez kakšne pol ure že spimo… mirno do jutra.
Zbudimo se v soncu, ki nas že okrog 8h dodobra ogreje. Okrog 8:30 smo po zajtrku spet na poti. Cesta je podobna stari “dolenjki” ali “gorenjki” ali… skratka “bratstvo i jedinstvo” – ena redkih stvari, ki je od tega še ostala in je celo še vedno uporabna. Kaže svoja leta z mnogimi luknjami in ni preveč prijetna za vožnjo. Je kot vedno in povsod precej prometna. Do Makedonije nimamo več daleč. Ob 9:40 smo že v gneči pred mejo. Kaos je kar popoln. Drenja se vsak po svoje. Do nas pride policaj in vpraša standardno “Gdje češ ti Slovenac?”. Povemo mu, da smo na poti v Grčijo, on pa “Pa vi ste turisti, što ne kažete, što onda čekate tu u koloni…” in nas je napotil mimo gneče do rampe in v petnajstih minutah smo cariniku razkazali notranjost našega avtodoma, se pogovorili o tem kako je zdaj v Sloveniji, kako je njim in… in že smo bili na novem makedonskem mejnem prehodu. :) Tukaj gre tekoče, za dobrodošlico v Makedoniji dobimo še tri plastenke vode. Timov potni list je bogatejši še za dva žiga. Najina dva seveda tudi. Carsko! :D
Vožnja skozi Makedonijo mi malo obudi spomine na vojsko. Kljub temu se odpovemo ideji, da se zapeljemo do Strumice. Ker so še vedno v planu plaže nadaljujemo pot proti Gevgeliji. :) Ceste so dokaj dobre. Pravzaprav presenetljivo dobre. Nekaj odsekov je videti skoraj novih, nekaj se še gradi, le na nekaj delih ni avtoceste in gre bolj počasi. Šele, ko zapeljemo dol iz avtoceste mi je jasno, da se v zadnjih 20 letih tukaj ni kaj dosti spremenilo. Vasi so videti praktično enake kot pred 20 leti, majhne hiše, vrtovi, kokoši, le uvoženih avtomobilov je več, pa ljudi verjetno manj, sem in tja kakšna nova “mega” zgradba, ki jih nihče ne zna ugotovit namena. Smo pa navdušeni nad pokrajino. Res zanimiva divjina, prostrani vinogradi, barvita skalovja. Okrog 12h pridemo po dolini Vardarja mimo Gevgelije do mejnega prehoda. Še malo pa bomo v Grčiji. :)
Tisto “še malo pa bomo v Grčiji” je kljub relativno kratki koloni vozil trajalo skoraj eno uro. Ta je bila pri 41 stopinjah v senci precej dolga.
S spet novimi pridobitvami v potnih listih dobre volje zapeljemo do prve črpalke.
V dobrih dveh urah imamo poleg polnega rezervoarja tudi prijetno polne želodce. :)
Na hitro se dogovorimo za prvo “destinacijo”. Zmenili smo se, da se bomo večjih mest za začetek izognili in se najprej podali proti Halkidikiju. Dogovorimo zahrbten napad na plaže z vzhodne smeri, nato pa pomikanje proti jugu in zahodu.
Po karti sodeč bi morali do Stavrosa pripeljat v nekaj urah. Presenetijo nas odlične ceste in malo prometa, ki se zgosti le okrog Soluna.
Tatjano premaga spanec, zato navigirava sama s Timom. Komaj se zadrživa, da je ne zbudiva ob navdušenju, ko sva zagledala morje. :)
V Stavrosu smo okrog 16h. Mestece ni nič posebnega. Precej nabasan center z bari, tavernami, hotelčki in trgovinami. Tako kot vsi podobni grški turistični kraji je tudi ta podnevi videti precej zapuščeno in klavrno. Plaža je nabasana. Kraljujejo domačini.
Po obalni cesti nadaljujemo vožnjo proti Stratoniju. S pomočjo Google Earth sem nekaj dni pred odhodom zapisal nekaj koordinat plaž, ki so se mi zdele zanimive. Podamo se tja. Slikovita in prijetna obmorska cesta nas vodi malo gor in malo dol mimo Olimbiade do prvih plaž na mojem seznamu. Ovinki prebudijo tudi Tatjano.
V Olimbiadi se ustavimo in pojemo sladoled, nato pa se podamo naprej. Pridemo do prvih “potencilalnih plaž” (N40.58120 E23.80133). So ob cesti in na naše razočaranje so jih okupirali domači “kamperisti” do zadnjega kotička. Niti malo nas ne mika, da bi se jim pridružili. Ker pa je treba gledat na stvari pozitivno ugotovimo, da očitno res ni panike kampirat “na divje”, tudi, če privlečeš s sabo 25 let staro nemško prikolo, jo postaviš na sredino plaže, postaviš še ograjo, pa malo strehe iz PVC folije, pa žar, pa mizo in klopi kar iz vrta ali pa bližnje taverne suneš, pa… Res ni panike. To delajo tukaj skoraj vsi.
Malo pretiravam… štala je pa vseeno. :)
Gremo naprej. Nekaj plaž je od ceste bolj oddaljenih. Od teh si obetamo več. Zavijemo na makadam. Sprva je kar ok, potem pa se cesta počasi spremeni v hudournoprahovskokamnitoluknjasto nevemkajže. Šit. Ob cesti je ograja na strani proti morju. Videti je kot bi nekdo kupil zemljišče skupaj s plažo, ki je nekje zadaj. Očitno si lastnik zelo želi, da nihče ne bi prišel do morja. No kljub vsemu počasi prilezemo do križišča in zavijemo proti morju in pridemo do obale (N40.55726 E23.83277).
Potem pa… OH GROZA! Kamorkoli pogledaš same smeti. Če bi rekel, da težko opaziš, da je plaža peščena se ne bi preveč izmislil. Kupi smeti zakrivajo pogled. Malo naprej v zalivu je nekakšno manjše pristanišče in v njem spet domači “taborniki”. Očitno jih ambient tisočih vrečk, plastenk in ostale nesnage ne moti. Na jasi za plažo se mlad par mečka v senci pod drevesom. Plastenke in druge večje predmete sta pred tem verjetno odmaknila… :D Na koncu ugotovimo, da bo Google moral krepko povečat ločljivost svojih posnetkov preden bo postal res “uporaben” :)
Počasi me začne skrbet. Močno upam, da ne bo cel Halkidiki podoben. Svoje misli zaenkrat modro zadržim zase. :)
Tim pravi, da moramo ostat na plaži. Po dveh dneh v avtu mu tega prav nič ne zameriva. Pravzaprav sva oba s Tatjano navdušena nad tem kako lepo se je vozil do sem – brez sitnarjenja in komplikacij. Kljub vsemu ga prepričava, da je smeti vseeno malo preveč, da bi ostali tukaj.
Modrujemo kaj naredit. Sklenemo, da je najbolje, da se podamo proti Sithoniji o kateri smo slišali že nekaj pohvalnih besed. Odločim se, da na glavno cesto ne bom peljal po isti kot smo prišli. Na križišču zavijem na cestico, ki je usmerjena v pravo smet in je videti prav solidna. Kmalu se spremeni in je podobna prejšnji hudournoprahovskokamnitoluknjasto nevemkajže, le da se ta kmalu začne vzpenjati z 900 stopinjskim klancem. Vzamem zalet in upam, da kam ne butnem. Kar konkretno kopljemo. Malo me boli srce, ko poslušam podvozje in kamenje. Po kakšnih 100 metrih vzpona priletimo na asfalt. Še dobro, da ni bilo prometa. Če bi moral ustavit, verjetno ne bi prišel ven.
Glavna cesta se tukaj oddalji od morja in pot nadaljujemo navzgor. Peljemo se proti Stratoniju. Okrog 17:30 se pripeljemo na drugo stran hriba in odpre se lep razgled na mestece, bližnje zalive in polotok Athos v ozadju.
Ker se bliža večer se hitro odpravimo naprej. Radi bi še danes našli plažo na kateri bi ostali vsaj kakšen dan dva, da naberemo moči. Namesto obmorske ceste se odločimo za vožnjo preko hribov skozi Paleohori.
Cesta se takoj začne hitro vzpenjati. Nekaj kilometrov serpentin, ki se vijejo skozi borov gozd strmo navzgor, nas pripelje na bolj ravno področje. Navduši nas lepa pokrajina in slikoviti vasici Stratoniki in Stagira skozi kateri se kmalu zapeljemo. Urejene majhne hišice, otroško igrišče, nekaj simpatičnih tavern in trgovinic daje lep vtis. Pot nadaljujemo do Paleohorija, kjer zavijemo levo spet v smeri proti morju. Cesta se kmalu začne spuščati in okrog 18:30 se pripeljemo do obale v majhnem turističnem kraju Pirgadikia.
Peljemo se naprej v smeri Ag. Nikolaosa. Že prve plaže nas navdušijo. Drobni kamenčki, vmes nekaj mivke. Voda je videti čista. Gneča na plažah ni pretirana. Peljemo se naprej in iščemo primerno lokacijo za spanje. Po nekaj kilometrih pridemo do manjšega naselja ob dolgi peščeni plaži. Večji del naselja zaseda urejen manjši hotel Assa Maris. Spušča se mrak in malo manjka pa bi ustavil in zavil nazaj proti parkirišču ob cesti malo nazaj. Ker ni primernega prostora za obračanje, se k sreči peljemo še malo naprej in za hotelom levo pod cesto zagledamo odličen prostor tik ob plaži.
V mraku se okrog 19:30 parkiramo kakšnih v prvi vrsti kakšnih 25 metrov do morja (N40.30911 E23.69560). Poleg nas sta še dva avtodoma in nekaj avtomobilov.
Spimo mirno. Okrog 8:30 se zbudimo v sončno jutro. Postavim stole in mizo ter odprem tendo. Sonce je že precej močno. Pojemo zajtrk. Tim se že v času priprave zajtrka poda v raziskovanje. Seveda najprej do morja. Obvezni bagrčki, lopatke in ostali pripomočki so tako v akciji. Voda je čista in skoraj pretopla, pesek idealen, plaža dolga. Ljudi ni preveč. Tuš je v bližini ob hotelu. Dan nam mine kot bi mignil.
Popoldan pride večja skupina domačinov (mladcev). Na plažo nedaleč od nas postavijo 8 šotorov. Po nekaj urah skoraj vsi izginejo. Šotori ostanejo. Nič dobrega se ne obeta…
In res. Ponoči oz. proti jutru se mladci glasno vrnejo. Podkrepljeni z raznimi substancami se mečejo v morje, tulijo po plaži, divjajo po parkirišču… S Tatjano se jasno zbudiva. Hrup je konkreten in upava, da ne zbudijo Tima. Po kakšni uri tudi oni omagajo, midva pa zaspiva naprej do jutra.
Recent Comments