Jurčkov Blog ©

Prišel je petek in naša mami se vrača s službene poti. Že od torka na Madžarskem vsrkava nova znanja, midva s Timom pa kraljujeva sama doma. Tim je sicer še na "bolniški" tako, da dopoldan on kraljuje dediju in babi, popoldan pa kraljevanje vsaj za nekaj ur prevzamem jaz.

Okrog 17h se odpeljeva proti Brniku. Letalo iz Budimpešte naj bi pristalo okrog pol sedmih, midva pa greva malo prej, gledat letala kako pristajajo in vzletajo in s kakšno tortico se bova morda posladkala.

Letalo seveda zamuja. Pristane skoraj uro kasneje. Medtem sva gledanja letal že pošteno sita. Končno mami pristane in čez dobrih 15 minut se že stiskamo v objemu, nato pa pohitimo domov.

Doma nas že čaka delno pripravljen kemper. Večino stvari, ki so se mi zdele potrebne za pot, sem vanj zložil že včeraj. Danes mora mami le dodat nekaj svojih, naredit končno kontrolo, jaz še natočim vodo in gremo. Pred nami je prvomajsko potepanje. Za cilj smo si izbrali Normandijo in Bretanijo. Vremenske napovedi za ta konec sicer ne kažejo najbolje, vendar vseeno tvegamo. Toplejše obleke, dežniki, zaloga plina za gretje in podobno so seveda pripravljeni.

Šele okrog 22h se odpeljemo iz Ljubljane proti Nemčiji. Precej pozen štart seveda pomeni, da bomo danes naredili nekoliko manj poti kot sem upal. Nič zato. Rad bi, da jutri zvečer pripeljemo do francoske obale. To še zlahka dosežemo.

Okrog 1h zjutraj sem že nekoliko zaspan. Pri Chiemsee zapeljem na parkirišče, ki je tik ob avtocesti, precej glasno in popolnoma v temi. Ni mi všeč za spanje, zato odpeljem naprej. Ustavimo se na počivališču Irschenberg. Parkirišče je veliko in dokaj mirno. Na njem že prenočuje precej drugih avtodomarjev. Parkiramo in se spravimo spat. Za nami je približno 380km.

Zjutraj nismo ravno zgodnji. Praktično vsi avtodomarji in kamionarji okrog nas so že odpeljali, ko se mi spravimo k zajtrku. Siti se potem odpeljemo najprej do približno 100 km oddaljenega Sulzemoosa. V "Der Freistaat-u" se ustavimo za nekaj ur. Ogledamo si nekaj kemperjev, nato v trgovini s kamp opremo kupimo nekaj "nujnih" stvari, med drugim tudi čoln, ki sem ga imel namen nabavit pred poletjem, pa je bil tukaj na zalogi, cena pa ni bila dosti višja od internetne.

Seveda smo se zadržali precej dlje kot bi bilo pametno. Pot nadaljujemo s polnimi želodci šele popoldan. Prebava naredi svoje in moja kopilota hitro podležeta zakonom narave. Mene drži pokonci kava in redbull. S prometom imamo kar srečo. Kljub slabi avtocesti s precej zaporami in omejitvami, že okrog 14:30 zapeljemo čez Ren v Francijo.

Posadka ob 16h še trdno spi. Začne mi zmanjkovat goriva. Prižge se lučka. Malo še zavlačujem, medtem se oba prebudita. Treba bo na črpalko, te pa kot nalašč ni od nikoder. Vozimo in vozimo in vozimo. Tik pred tem sem že, da ustavim in natočim gorivo iz polne kante, ki jo vedno vozimo s seboj (je že prišla prav). Končno zagledam črpalko in z olajšanjem ustavim. Natočimo nekaj več kot 98 litrov. Toliko nismo še nikoli. :)

Na hitro očistimo vetrobransko steklo (mrčesa je na njem toliko, da komaj še kaj vidim ven), nekaj malega pojemo in si pretegnemo noge. Okrog 18h se spet ustavimo. Tokrat je kriva lakota in spet debel sloj mrčesa na steklu. Postanek je tokrat malo daljši. Mrčes nas ustavi še okrog 21h. V zraku se že čuti vonj morja. Do obale ni več daleč. Tim se pripravi za spanje.

Celotna vožnja preko Francije teče zelo mirno. Avtoceste so lepo gladke. Počivališča zelo čista in urejena. Motijo le ustavljanja na prepogostih mitnicah, kjer nas pošteno olupijo s cestninami. Kljub temu skoraj raje plačam te cestnine in se vozim po lepi, gladki in skoraj prazni avtocesti, kot pa skozi gradbišča in gnečo brezplačnih nemških avtocest.

Nekje med potjo ugotovim, da so moje "francoske" koordinate pri prenosu na dlančnik končale nekje sredi Afrike. Očitno bomo tudi tokrat navigirali "na pamet". Oboroženi smo z nekaj knjigami, ki bodo pri tem v pomoč. Tako kot ponavadi. :)

Okrog 22h smo že na obali. Najprej peljem skozi nekaj malih obmorskih krajev. Najprej peljemo skozi izumrli Cayeux Sur Mer. V Ault-u ob obali najdemo štelplac poln avtodomarjev N50.10986 E1.45483. Mestece je videti kar simpatično, vendar izven sezone tudi precej zapuščeno. Redbull me še kar drži pokonci in odločim se, da gremo še naprej. Malo pred enajsto pridemo v Le Treport. To je malce večje pristaniško mestece, ki mu ne manjka tudi turističnega živžava. Kakšne pol ure se vozimo naokrog, nato pa tik ob obali najdemo primeren parking za prenočevanje N50.06817 E1.38499. Poleg nas so igrala, tako, da bo lahko imel Tim zjutraj še nekaj telovadbe. Redbull me še vedno drži. Spanec je še daleč, zato grem še malo na zrak in naredim nekaj nočnih posnetkov.

Okrog polnoči se kljub vsemu spravim spat. Danes je za nami skoraj 1200 km. Brez težav in brez pretirane utrujenosti. Naslednje dni nas čaka manj vožnje. Vreme se kar dobro drži, toplo je, med oblaki je sem in tja videti tudi zvezde.

Zjutraj se Tim kot ponavadi zbudi prvi. Kar nekaj časa se igra, preden se zbudiva tudi midva. Kje smo seveda ne opazi, ker stojimo za nasipom, ki ločuje vhod v Legoland in parkirišče za avtodome. Šele ko mo tatjana preusmeri pogled na stolp, ki se ga vidi izza nasilpa, se mu nasmeh razleze do ušes. Takoj pogrunta, da je pred nami cel dan zabave. :)

Kmalu smo zunaj. Kupimo karte in zabava se začne.

Kmalu se nam pridružijo tudi Vidici. Za Tima spet še eno presenečenje. :)

Dan hitro mine. Zvečer park zapustimo med zadnjimi.

Medtem, ko smo mi skupaj z Vidom lovili še zadnje vožnje, plezali po igralih in se basali z vafli, je večji del Vidiceve ekipe uspešno stražil kemperja. Tom in Tina sta si sicer vzela nekaj minut (beri: kakšno urco ali malo več) bjutislipa, Rok pa je medtem uspešno treniral optimalno lego pravega avtodomarja.

Seveda je mularija brez pomislekov porušila to čisto nirvano. Iz protesta si vzame bicikl in se odpelje.

Tim in Vid nadaljujeta zabavo okrog kemperjev. Tatjana skuha večerjo za vse, ko se Rok vrne (zelo zelo kmalu) postaviva mizo in stole, medtem se prekine tudi bjutislip Tine in Toma, nato pa se lotimo večerje.

Kmalu po večerji se odpravimo proti Muenchnu. Jutri bi tam radi obiskali Tatjanino teto. Avtocesta je zaprta, zato nastavim GPS tako, da nas vodi mimo avtocest. Kar nekaj časa se vozimo skozi vasi, čez polja in skozi gozdove. Vmes še natankamo in enkrat skoraj zapeljemo v gromozansko gradbeno jamo, ker GPS pač ne ve, da se je nekdo odločil odkopat celo cesto. Končno spet zagledamo avtocesto in na njej promet. Popravim nastavitve in spet smo na avtocesti. Tatjanina teta nam sporoči, da je na morju, tako, da z obiskom jutri ne bo nič. Vseeno se odločimo za spanje nekje v Muenchnu.

Ura je že pozna, ulice bolj ali manj prazne, pa mi kljub temu uspe skoraj povozit kolesarja. Pijan kreten je tako vijugal po pločniku, da ga je iz pločnika zaneslo na sredino voznega pasu in sem komaj ustavil. K sreči ga je Rok tudi zagledal in ustrezno odreagiral, drugače bi se ustavil v naši spalnici.

Nekaj pred polnočjo parkiramo v eni od stanovanskih sosesk v bližini olimpijskega centra. Ulica je videti mirna in ravno dva dovolj dolga prostora za nas sta bila prosta en za drugem. Malo se še pretegnemo, nato pa gremo spat.

Danes smo prevozili nekaj več kot 120 km. Vožnje z vlakci, čolni in mini avtki sem niso vštete – potem bi jih bilo precej več. :)

No in prišla je nedelja. Konec kratkega potepanja. Zjutraj se zbudimo kar spočiti. Spali smo super in mirno je bilo. Ravno k zajtrku se spravimo, ko zaslišimo vpitje iz bližnjega bloka. Očitno smo ponoči spregledali tabli za intervencijski dovoz, ki smo ga veselo zaparkirali. S tem smo seveda porušili dojčes ordnung in bavarska civilna iniciativa v obliki zdolgočasenega osebka iz prvega štuka, se začne prav po balkansko dret na nas balkance. Med dretjem smo zvedel tudi za vse bistvene postavke cenika kazni, ki na lahko doletijo. Odgovorimo mu v evropskem duhu, mirno in spravljivo, kot se za spreobrnjene balkance spodobi. Oh, ja, ja, her Bavarc, oprostite nam nevednežem, sej bomo kmalu šli. Res nismo vidl tabl. Smo bli zmatrani ponoč. Hvala za opozorilo… blabla bla. To ga je umirilo, mi pa smo lahko pojedli in se siti odpravili proti domu. Je pa hec, kako so te table res postavljene. Stojijo na travniku za pločnikom. Na kraj pameti mi ni prišlo, da bi tja pogledal.

Vožnjo proti domu začnemo skupaj, potem pa se zmenimo, da se ločimo in peljemo vsak po svoje. Nekaj odsekov odpeljem precej hitro. Promet je zelo gost, omejitev na 80 in 100 km/h je ogromno, nekaj je dela na cesti. Vmes se še dvakrat ustavimo. V Ljubljani smo okrog dveh popoldan. Super, saj bomo imeli še dovolj časa, da se v miru razpakiramo in pripravimo za začetek delovnega tedna. Vidici se mimo pripeljejo nedolgo za nami.

Danes smo prevozili približno 415 km.

Za konec se spodobi napisat še kratek povzetek tega našega kratkega potepanja.

Vtisi, ki smo jih dobili so zelo zelo pozitivni. Kraji kjer smo se vozili so res lepi. Povsod se vidi bogata zgodovina. Vse je tudi zelo zelo urejeno. Redko kje vidiš podrtije, neurejena dvorišča ali blatne kmetije. Zanimiva stara arhitektura se je ohranila skozi stoletja in je praktično nikjer ne kvarijo z modernimi stekleno betonskimi skrpucali. Obala je res lepa. Neskončne peščene plaže polne školjk ter bele ali pa rdeče pečine, ki se dvigajo nad njo. Tudi noro vreme da svoj pečat. To je čista drama. Od deževnega viharja do kristalno jasnega neba ponavadi ne mine več kot nekaj ur. V poletni sezoni je verjetno vreme malce bolj stabilno, pa kljub temu ne bi ravno stavil na to.

Precejšen minus pa je razdalja. Vse skupaj smo prevozili okrog 4170 km. To je kar precej. V planu smo imeli še Bretanijo, ki smo se jo praktično le dotaknili. Če bi se odpovedali Parizu in Legolandu bi jo lahko en del prevozili, vendar bi domov prišli precej bolj utrujeni. Tako pa smo si ob zaključku potovanja spet nabrali nekaj moči.

Vsekakor se bomo sem še kdaj zapeljali. Morda, ko bova s Tatjano v penziji. Povsod smo opazovali sivoglave pare, ki so uživali s svojimi veliki kemperji in se jim ni nikamor mudilo. Poletnih počitnic pa zaenkrat ne bi žrtvovali za potepanje ob Atlantiku. Sredozemlje je za nas vseeno tisto ta pravo “morje”. :)