Jurčkov Blog ©

Prišel je petek in naša mami se vrača s službene poti. Že od torka na Madžarskem vsrkava nova znanja, midva s Timom pa kraljujeva sama doma. Tim je sicer še na "bolniški" tako, da dopoldan on kraljuje dediju in babi, popoldan pa kraljevanje vsaj za nekaj ur prevzamem jaz.

Okrog 17h se odpeljeva proti Brniku. Letalo iz Budimpešte naj bi pristalo okrog pol sedmih, midva pa greva malo prej, gledat letala kako pristajajo in vzletajo in s kakšno tortico se bova morda posladkala.

Letalo seveda zamuja. Pristane skoraj uro kasneje. Medtem sva gledanja letal že pošteno sita. Končno mami pristane in čez dobrih 15 minut se že stiskamo v objemu, nato pa pohitimo domov.

Doma nas že čaka delno pripravljen kemper. Večino stvari, ki so se mi zdele potrebne za pot, sem vanj zložil že včeraj. Danes mora mami le dodat nekaj svojih, naredit končno kontrolo, jaz še natočim vodo in gremo. Pred nami je prvomajsko potepanje. Za cilj smo si izbrali Normandijo in Bretanijo. Vremenske napovedi za ta konec sicer ne kažejo najbolje, vendar vseeno tvegamo. Toplejše obleke, dežniki, zaloga plina za gretje in podobno so seveda pripravljeni.

Šele okrog 22h se odpeljemo iz Ljubljane proti Nemčiji. Precej pozen štart seveda pomeni, da bomo danes naredili nekoliko manj poti kot sem upal. Nič zato. Rad bi, da jutri zvečer pripeljemo do francoske obale. To še zlahka dosežemo.

Okrog 1h zjutraj sem že nekoliko zaspan. Pri Chiemsee zapeljem na parkirišče, ki je tik ob avtocesti, precej glasno in popolnoma v temi. Ni mi všeč za spanje, zato odpeljem naprej. Ustavimo se na počivališču Irschenberg. Parkirišče je veliko in dokaj mirno. Na njem že prenočuje precej drugih avtodomarjev. Parkiramo in se spravimo spat. Za nami je približno 380km.

Zjutraj nismo ravno zgodnji. Praktično vsi avtodomarji in kamionarji okrog nas so že odpeljali, ko se mi spravimo k zajtrku. Siti se potem odpeljemo najprej do približno 100 km oddaljenega Sulzemoosa. V "Der Freistaat-u" se ustavimo za nekaj ur. Ogledamo si nekaj kemperjev, nato v trgovini s kamp opremo kupimo nekaj "nujnih" stvari, med drugim tudi čoln, ki sem ga imel namen nabavit pred poletjem, pa je bil tukaj na zalogi, cena pa ni bila dosti višja od internetne.

Seveda smo se zadržali precej dlje kot bi bilo pametno. Pot nadaljujemo s polnimi želodci šele popoldan. Prebava naredi svoje in moja kopilota hitro podležeta zakonom narave. Mene drži pokonci kava in redbull. S prometom imamo kar srečo. Kljub slabi avtocesti s precej zaporami in omejitvami, že okrog 14:30 zapeljemo čez Ren v Francijo.

Posadka ob 16h še trdno spi. Začne mi zmanjkovat goriva. Prižge se lučka. Malo še zavlačujem, medtem se oba prebudita. Treba bo na črpalko, te pa kot nalašč ni od nikoder. Vozimo in vozimo in vozimo. Tik pred tem sem že, da ustavim in natočim gorivo iz polne kante, ki jo vedno vozimo s seboj (je že prišla prav). Končno zagledam črpalko in z olajšanjem ustavim. Natočimo nekaj več kot 98 litrov. Toliko nismo še nikoli. :)

Na hitro očistimo vetrobransko steklo (mrčesa je na njem toliko, da komaj še kaj vidim ven), nekaj malega pojemo in si pretegnemo noge. Okrog 18h se spet ustavimo. Tokrat je kriva lakota in spet debel sloj mrčesa na steklu. Postanek je tokrat malo daljši. Mrčes nas ustavi še okrog 21h. V zraku se že čuti vonj morja. Do obale ni več daleč. Tim se pripravi za spanje.

Celotna vožnja preko Francije teče zelo mirno. Avtoceste so lepo gladke. Počivališča zelo čista in urejena. Motijo le ustavljanja na prepogostih mitnicah, kjer nas pošteno olupijo s cestninami. Kljub temu skoraj raje plačam te cestnine in se vozim po lepi, gladki in skoraj prazni avtocesti, kot pa skozi gradbišča in gnečo brezplačnih nemških avtocest.

Nekje med potjo ugotovim, da so moje "francoske" koordinate pri prenosu na dlančnik končale nekje sredi Afrike. Očitno bomo tudi tokrat navigirali "na pamet". Oboroženi smo z nekaj knjigami, ki bodo pri tem v pomoč. Tako kot ponavadi. :)

Okrog 22h smo že na obali. Najprej peljem skozi nekaj malih obmorskih krajev. Najprej peljemo skozi izumrli Cayeux Sur Mer. V Ault-u ob obali najdemo štelplac poln avtodomarjev N50.10986 E1.45483. Mestece je videti kar simpatično, vendar izven sezone tudi precej zapuščeno. Redbull me še kar drži pokonci in odločim se, da gremo še naprej. Malo pred enajsto pridemo v Le Treport. To je malce večje pristaniško mestece, ki mu ne manjka tudi turističnega živžava. Kakšne pol ure se vozimo naokrog, nato pa tik ob obali najdemo primeren parking za prenočevanje N50.06817 E1.38499. Poleg nas so igrala, tako, da bo lahko imel Tim zjutraj še nekaj telovadbe. Redbull me še vedno drži. Spanec je še daleč, zato grem še malo na zrak in naredim nekaj nočnih posnetkov.

Okrog polnoči se kljub vsemu spravim spat. Danes je za nami skoraj 1200 km. Brez težav in brez pretirane utrujenosti. Naslednje dni nas čaka manj vožnje. Vreme se kar dobro drži, toplo je, med oblaki je sem in tja videti tudi zvezde.

Zjutraj se zbudim seveda zadnji. Tim in Tatjana sta že zdavnaj pojedla zajtrk in se že odpravljata ven. Le Treport se počasi prebuja. Obalna promenada je že kar polna ljudi, otroci skačejo po igralih in bližnji lokali se že odpirajo. Hiše ob cesti kjer parkiramo se lepo svetijo v soncu. Prav zanimive so videti. Vsaka je nekaj posebnega. Krasijo jih barvita pročelja, zanimivi balkoni, okna in leseno okrasje. Pojem zajtrk, potem pa tudi sam stopim malo na zrak.

Malo se sprehodimo. Po kakšni uri se vkrcamo v kemper in odpeljemo. Ustavimo se še pri pristanišču. Čolni počivajo na izsušenem dnu in čakajo na plimo.

Cesta se nato strmo dvigne nad mesto. Z vrha občudujemo razgled.

Nadaljujemo ob obali proti Dieppe. Cesta se vije skozi slikovito pokrajino. V Dieppe najprej ustavimo v pristanišču nasproti velikega štelplaca N49.93058 E1.08656. Po plavajočem pomolu se sprehodimo ob ribiških ladjah. Tukaj se šele dobro vidi kakšna ogromna je razlika med plimo in oseko.

Po kratkem sprehodu se zapeljemo naprej, vendar ustavimo že po nekaj minutah N49.92731 E1.07392. Ob veliki mestni plaži so super igrala. Timu se zasvetijo oči in nimava srca, da bi nadaljevali pot ne da bi to sprobali.

Čez kakšno uro se odpeljemo naprej. Cesta se spet močno dvigne na pečine ob mestu. Ustavimo se tik nad mestom, kjer se sprehodimo do gradu, ki je žal zaprt N49.92502 E1.06787.

Obala je slikovita. Neskončna plaža se vije pod skalnimi pečinami. Skozi oblake se sili sonce. Nad pečinami polja in pašniki žarijo v močno rumeni in zeleni barvi.

Pokrajina je čudovita. Občudujemo urejene kmetije in velika posestva. Mnoge hiše so podobne dvorcem, z drevoredi in parki. Peljemo se skozi slikovite male obmorske kraje, ki pa so v tem času precej prazni. Turizem se za to sezono šele prebuja, domačinov pa je bolj malo. Večina hiš je zaprtih in praznih. Nekaj več življenja je v Fecamp-u. Naredimo krog ob plaži in nadaljujemo pot. Počasi se vozimo proti Etretat-u.

V Etretat-u naletimo na problem s parkiranjem. Vožnja v mesto je prepovedana za večja vozila, parkingi nad mestom pa so opremljeni z višinskimi ovirami. Parkirišče najdemo v ozki strmi slepi ulici N49.70368 E0.19934. Strmina je takšna, da ročna zavora komaj zadrži 3,5 tone. Tatjana privali ogromne skale in jih podstavi pod kolesa. Upam, da bo kemper še tukaj ko pridemo nazaj. (Doma, ko pregledujem log vožnje ugotovim, da naj bi bil v bližini tudi štelplac N49.70527 E0.20778).

Sprehodimo se do obale. Mestece je simpatično. Simpatične gostilne, trgovinice, bari, ulice in obalna promenada so polni turistov. Ob morju vsi občudujemo mogočne pečine, ki se dvigajo na obeh koncih obale visoko nad mesto. Pod njimi pa so naravni mostovi in luknje. V vodi je nekaj kajakašev. Tim bi se jim pridružil, ampak so čolni vseeno malo pretežki.

Sem in tja z neba pade kakšna dežna kaplja. Malo se še sprehodimo, nato pa se vrnemo do kemperja. Še vedno nas čaka v strmini. Odpeljemo se do svetilnika na Cap D’ Antifer, kjer se s Timom malo sprehodiva med bunkerji iz druge svetovne vojne, medtem pa Tatjana pripravi kosilo.

Vreme se je do sedaj kar držalo. Veter je vedno močnejši. Odpeljemo naprej in kmalu začne tudi deževati. Okrog 18h pripeljemo v Le Havre. To je precej veliko pristaniško mesto, ki je zraslo na ustju Seine. Pristanišče je pomembno tudi zaradi rečne povezave z notranjostjo Francije tja do Pariza in naprej. Dež preneha. Zapeljemo se po ozkih ulicah in ob obali, vendar se ne zadržimo prav dolgo. Odpeljemo proti znamenitemu mostu Pont Du Normandie.

Most zlahka najdemo. Res impresivna zgradba. Dolgo časa je veljal za najdaljšega te vrste na svetu. Avtocesta se v dveh lokih strmo vzpne iz ravnine in dvigne visoko nad reko.

Takoj za mostom zapustimo avtocesto in zapeljemo proti mestecu Honfleur. Ura je žal že kar pozna in dež rahlo pada. Kljub temu je mestece preveč zanimivo, da bi ga le prevozili. Pred mestom opazimo ogromen štelplac N49.41894 E0.23992, mi pa peljemo naprej in parkiramo malo naprej od centra N49.42450 E0.22888, nato se sprehodimo po ozkih uličicah. Niti ena hiša ni nova. Bogata, skoraj tisočletna, zgodovina je vse naokrog. Hišice in pročelja so kot iz kakšnega filma in ko jih gledamo si zamišljamo stare čase. Seveda predvsem gusarske. :)

Že v mraku se odpeljemo naprej. Vozimo se po ozki vijugasti cesti med vilami, ki stojijo na velikih posestvih. Vse je zelo urejeno. Bogastva na tem koncu ne manjka.

Tudi za Deauville velja enako. Mestece je polno življenja. Restavracije, trgovine, hoteli in velik casino. Polno turistov. Ob pristanišču je velik in polno zaseden štelplac N49.36283 E0.08116. Za tiste, ki iščejo nočno zabavo ali dnevno zapravljanje po trgovinah je tole gotovo ena od boljših postojank. Mi odpeljemo naprej.

V Chabourg-u že v trdi temi neuspešno skušamo najti mirno parkirišče kje blizu morja. Vse ceste se končajo kot slepe ulice med velikimi vilami, ki stojijo tik ob dolgi plaži. Večkrat se komaj obrnemo. Precej tečen sem že, ko v Franceville-u končno zagledamo veliko prostih parkirnih mest tik ob obali, nato pa opazim tablo za štelplac N49.28525 W0.20985. Parkiramo poleg dveh kemperjev in se spravimo spat.

Danes smo prevozili približno 230 km. Kar žal nam je, da nam je čas tako skopo odmerjen. Mesteca, ki smo jih obiskali, so tako simpatična, da bi si skoraj vsako posebej zaslužilo nekaj dni raziskovanja. Nič čudnega, da smo praktično povsod naleteli na velike in zelo zelo polne štelplace. Na hitro bi rekel, da je tukaj večina kemperistov upokojencev, ki uživajo dni brez stresa in naglice. Tak penzion bi si tudi sam želel.

Vstanemo pozno. Šele okrog 9h smo vsi budni. Najprej poiščemo trgovino in pekarno. Založeni z dišečimi dobrotami se vrnemo na parkirišče ob obalo. Parkiramo ob plaži in pojemo zajtrk, nato pa se oborožimo z raziskovalno opremo in gremo ven (iskat zakopan zaklad). Obvezna oprema je torej detektor zakladov (pozabili doma), škornji in lopata. Slednje imamo le za najmanjšega raziskovalca, vendar to kar zadošča.

Plaža je ogromna in gromozanska in zelo zelo velika. Nastajajoča oseka jo še povečuje. Veter močno piha in kar hladno je, vendar nam je obala tako všeč, da jo zapustimo šele popoldan. Med oblaki se vedno več kaže tudi sonce.

Zaklada sicer ne najdemo (kljub temu, da smo prekopali zajeten del plaže), najdemo pa goro lepih školjk. Teh je res ogromno. Od daleč so videti kot kamenje, ko pa pogledaš od blizu ne moreš verjeti, da na celi plaži ni praktično nobenega kamna. Žal namesto zaklada v kemper naložimo vedro školk.

Popoldan odpeljemo naprej. Današnji cilj je vožnja z amfibijo (ladjo s kolesi) na otok Tatihou. Na poti do tja si bomo ogledali še področja izkrcanja zavezniških sil 6. junija 1944 na D-Day.

Vožnja je slikovita. Neskončne sipine, školjke, galebi in druge ptice, pašniki, vmes pa mala, v tem času, precej zaspana naselja, ki zaživijo le okrog pristanišč, kjer ribiči prodajajo svoj ulov kar neposredno iz svojih ladij in čolnov.

Splezamo tudi na nekaj tankov.

Ostanki vojne so vidni povsod. Bunkerji, utrdbe, obzidja, ostanki topov, tanki, amfibijski čolni, ostanki pontonskih mostov,…

Malo dlje se zadržimo v Arromanches, kjer najprej ustavimo nad mestom N49.33913 W0.61532. Z roba pečin je razgled na obalo čudovit. Ostanki vojne pa so tukaj močno vidni in grozeče spominjajo na temno preteklost.

Potem parkiramo še v eni od ulic N49.33845 W0.62094. Tam se sprehodimo do ostankov pontonskih mostov, ki ležijo razmetani na obali, splezamo na topove in terensko vozilo in se povzpnemo do tanka. Prav takrat pa začne močno deževati, zato pobegnemo do kemperja in se odpeljemo naprej.

Nekajkrat še zavijemo proti obali, vendar dež pada premočno, da bi se ustavili in šli ven. Zavijemo tudi proti ameriškem vojaškem pokopaliču N49.35803 W0.85034, vendar se tudi tam le obrnemo, saj iz neba lije kot za stavo. Zapeljemo tudi proti znamenitemu Pointe Du Hoc N49.39282 W0.98818, vendar se tudi tu ponovi prejšnja zgodba. Ustavimo se šele pri muzeju Utah Beach N49.41455 W1.17522. K sreči preneha deževat, med oblaki se celo kaže sonce. S Timom se odpraviva na kratek sprehod, medtem pa Tatjana pripravi kosilo.

Siti se v soncu kmalu odpeljemo naprej. Vozimo tik ob obali.

Po približno eni uri smo v Saint Vaast La Hougue. Zapodimo se v pristanišče in skušamo najt amfibijo, ki naj bi vozila na otok Tatihou. Najdemo jo N49.59055 W1.26543, vendar kmalu z razočaranjem ugotovimo, da z vožnjo ne bo nič. Očitno v tem času zanimanja za vožnje enostavno ni. Amfibija sameva parkirana na robu pristanišča in nikjer ni kakšnih sledi, da bi kdaj v kratkem šla v pogon. Nikjer niti urnika voženj niti česarkoli drugega, kar bi kazalo na to, da se lahko kdo od turistov s tem tudi pelje.

Nič. Razočarani se malo sprehodimo, nato pa se odločimo, da se zapeljemo do rta Gatteville N49.69624 W1.26603, ki ga krasi svetilnik, ki je s svojimi 75 metri višine drugi najvišji v Evropi.

Žal je lepotec že zaprt. 365 stopnic, ki vodijo na vrh te mojstrovine sestavljene iz 11.000 kosov granita, bo ostalih neosvojenih. Vreme je krasno. Razgled z vrha bi bil gotovo fantastičen. Spet se razočarani odpeljemo naprej. Odločimo se, da gremo v Cherbourg in tam jutri obiščemo “La Cité De La Mer” in si ogledamo pravo jedrsko podmornico.

Obala je tukaj popolnoma drugačna od tiste prej. Neskončne sipine so zamenjale mogočne granitne skale in pečine, ki se rdeče svetijo v pozno popoldanskem soncu. Močno zelena trava se končuje na rdečih skalah. Pokrajina z malimi vasicami, zelenimi pašniki in morjem močno spomninja na Irsko ali Škotsko.

Pred Cherbourg-om nas dohitijo črni oblaki in dež, ki nam za hrbtom ustvari mavrico.

V Cherbourg-u najprej pomotoma zapeljem v trajektno pristanišče med čakajoče na trajekt za Irsko. Obrnem. Irska bo morala na nas še malo počakat. Tja gremo kdaj drugič, ko bo več časa na voljo.

“La Cité De La Mer” hitro najdemo N49.64803 W1.61780. Zapeljem pred glavni vhod. Videti je zapuščeno. Groza. Res upam, da ne bo to še eno od današnjih razočaranj. Nikjer nobene table. Kljub vsemu, se mi zdi nemogoče, da bi bilo tole kar zaprto. Zadeva je le ena od glavnih atrakcij na tem koncu. Zapeljemo še naokrog in ugotovimo, da je “glavni” pravzaprav stranski vhod. Ta k sreči ni zapuščen. Za stavbo je parkirišče in ob njem za ograjo tudi podmornica. Ker je že precej pozno, je seveda že vse zaprto.

Parkirišče je tik ob vhodu v pristanišče.

Malo se razgledamo naokrog in pretegnemo noge. Odločimo se da bomo prespali kar tu, vendar se najprej zapeljemo še v center mesta po nekaj kruha in kakšno sladkarijo. V centru je že vse zaprto. Nedaleč od centra opazimo odprt velik trgovski center Carefour, ker kupimo vse kar smo želeli. Tam doživimo še cirkus pri plačevanju, ko blagajničarka za plačilo s kartico na pin kodo za znesek 20€ zahteva še potni list iz katerega prepiše vse kar se prepisati da. Živela enotna Evropa in njene korporacije. :)

Okrog 21h smo spet na parkirišču ob podmornici, naredimo večerjo in gremo spat.

Danes smo prevozili približno 215 km.

Zjutraj se zbudimo kar zgodaj. Neučakani prehitro pojemo zajtrk, tako, da moramo potem še nekaj časa čakat, preden se "Cité De La Mer" odpre. Vstopimo med prvimi. Pred nakupom kart še enkrat preverimo, če se v podmornico da vstopit (za vsak slučaj, ker imajo neke omejitve za male otroke). Ker smo že dovolj veliki, več ni ovir. Med prvimi se oborožimo z audio vodniki in vstopimo v gromozanski stroj.

Le Redoutable je bila predana v plovbo leta 1971 v Cherbourg-u, njena izdelava pa se je začela že leta 1963. Po morjih je plula približno 20 let, nato pa so jo vrnili v Cherbourg, kjer je zdaj upokojena in na ogled firbcem kot smo mi. Baje je preplula 6 kratno razdaljo do lune in nazaj (v prevodu: "še kar precej").

Neverjetno zapletena in premišljeno izdelana zadeva. Vse v znamenju tišine in učinkovite izrabe virov in prostora. Seveda je marsikaj videti precej zastarelo, vendar je v celoti še vedno izjemo impresivna. Sploh, če pomislimo na uničevalno moč 16h balističnih raker z jedrskimi konicami, ki jih je nosila.

In seveda torpedi, ki jih tudi ni manjkalo.

V notranjosti so v vseh prostorih simulirani tudi zvoki delovanja in ljudi. Komandna soba je rdeče osvetljena, kot v stanju bojne pripravljenosti. Poleg komandnih naprav in instrumentov za manevriranje, navigacijo in seveda upravljanje orožja, je najpomembnejša naprava sonar. Čeprav star, je zaznal tudi 200 km oddaljena plovila.

Bivalni prostor je za 135 ljudi, ki so na njej delali, skopo odmerjen. Obsega pa jedilnico, hodnik, ki je služil tudi kot telovadnica (za hojo ali tek), spalne prostore, za častnike nekoliko več zasebnosti, za vojake le zavese, pa tudi malo bolnišnico, ki premore celo operacijsko mizo.

Kljub zastarelosti je tole hudo zastrašujoč stroj. Če samo pomislim na to, kaj pluje pod morsko gladino danes, pa me spreleti srh. Sodobna tehnika, računalniki, senzorji in druge naprave, niso niti približno primerljive s tem kar smo tukaj videli, pa je že to močno prehudo.

Ogled se konča seveda prehitro. Zdaj je za vstop že kar gneča. Še sreča, da smo bili zgodnji in smo imeli v notranjosti več miru in prostora. Po ogledu se vsi trije zvrstimo še na preprostem simulatorju vožnje podmornic, nato pa se na hitro sprehodimo še skozi ostale dele muzeja, ki obsega akvarij in nekaj drugih prostorov z morsko tematiko.

Ko zapustimo muzej se najprej najemo, nato pa okrog 14h odpeljemo proti verjetno glavni atrakciji Normandije – Mont Saint Michel-u. Spet začne deževat in veter močno piha. Nič kaj simpatično ni videti vreme, zato se na poti do tja praktično ne ustavimo.

Kljub temu peljem po obalnih cestah in večkrat zavijem v ozke poti, ki vodijo prav do obale. Obala je tukaj spet ena sama neskončna peščina. V Barneville Carteret nekaj časa opazujemo surfarje, ki uživajo v razbesnjenem morju, vetru in dežju. Povsod so kraji precej podobni. Vikendi, nekaj lokalov, kakšen kamp, vse pa precej mrtvo in pusto. Dež in močan veter ta občutek še povečata.

V Granville se zapeljemo obali do razgledne točke. Zaradi močnega dežja in vetra ne ustavimo. Malo naprej je parkirišče za avtodome N48.83510 W1.60950. Obrnemo, na kratko ustavimo le v pristanišču, kjer nekaj časa opazujemo ribiče, ki se odpravljajo v lov v razburkano morje. Mesto je verjetno kar zanimivo, tipično pristaniško in živo. Dež nas prežene naprej.

Ustavimo se še v Avranches, kjer kupimo nekaj kruha in sladkarij. Od tam se odpeljemo naprej kar po hitri cesti in ob 17h smo na parkirišču N48.63256 W1.50890 pred Mont Saint Michel-om.

Pred kakšno uro nazaj je naša mami pogledala v svojo kristalno kroglo in napovedala sonce. No, tega sicer še ni, je pa dobro vsaj to, da dež skoraj ne pada več in se lahko podamo na sprehod. Ulice so polne trgovin s kičem, malih gostilic in hotelčkov. Turistov ne manjka, čeprav je parkirišče precej prazno. Raje ne pomislim, kako je tole videti, ko je sezona na višku in je vreme lepo.

Zanimivejši del je višje. Navdušijo nas predvsem obzidja in pogledi na plitvine iz katere se dviguje utrdba. Živi pesek in hitro dvigajoče se plime, so v teh peščenih plitvinah skozi stoletja pokopale mnoge osvajalce.

Kar dolgo se potikamo po uličicah, prehodih in stopniščih. Medtem postanemo pošteno lačni, zato se vrnemo se v kemper in pojemo. Medtem se oblaki raztrgajo in med njimi posveti sonce. Kristalna krogla je spet imela prav. :)

Sonce nas prežene ven. Tokrat gremo z lopato raziskat, če je morda tu kje kakšen zakopan zaklad. Žal že takoj ugotovimo, da s kopanjem ne bo nič. Kjer je pesek trden, je trden v pravem pomenu besede (v prevodu: kot beton), kjer pa je mehak, pa je podoben lepljivi glini in se komaj odlepimo iz njega. Zgodbe o mnogih, ki so tukaj ostali, dobijo s tem malo drugačno dimenzijo.

No in ker z zakladom očitno tudi danes ne bo nič, se le sprehodimo in naredimo še kakšnih 500 skoraj enakih fotk (bolezen digitalcev), potem pa se vrnemo v kemper.

Pred večerom se še preparkiramo iz parkirišča na prostor, ki je namenjen avtodomom. Postavim se tako, da imamo izza mize prekrasen pogled na nočni Mont Saint Michel. Nekaj ur še uživamo v romantiki, nato pa se zadovoljni spravimo spat.

Danes je za nami približno 190 deževnih km.

Zjutraj nas zbudi sonce. Prazvzaprav nas zbudi Tim, ampak je zunaj sonce in se to lepše sliši. :) Mont Saint Michel se lepo sveti v soncu, parkirišče se počasi polni, mi pa v miru odpeljemo proti Saint Malo, ki ni daleč pred nami. Med potjo se ustavimo še v enem od supermarketov in kupimo zajtrkovalne potrebščine. Sonce sije in prav toplo je.

Radi bi obiskali "Grand Aquarium" katerega glavna atrakcija je vožnja z mini podmorničko. Ker zna bit kasneje gneča, bi radi bili čim prej tam. Kmalu parkiramo pred akvarijem N48.61998 W1.99484 in še pred odprtjem pojemo zajtrk. V akvariju smo med prvimi. Hkrati z nami, vstopi tudi nekaj skupin šolarjev, ki v nekaterih prostorih naredijo pošteno gnečo. Akvarij je kar zanimiv. Pregledamo ga precej podrobno, potem pa pridemo ven in vstopimo v drug prostor, kjer se bomo peljali s podmornico. Gneče tukaj še ni. Podmornica je pravzaprav nekakšen potopljen "smučarski jajček" z vhodom z vrha. Na jekleni vrvi se torej podmorničke potopijo ena za drugo v akvarij velikosti večjega bazena in potem vijugajo ena za drugo. Akvarij je narejen kot potopljeno mesto v katerem živijo raznovrstne ribe, zanimiva pa je tudi osvetljitev, ki doda vsemu skupaj nekaj mističnosti.

Relativno kratka vožnja in relativno malo rib v akvariju nas kar malce razočarajo. Še posebej zato, ker se lahko zapelješ skozi le enkrat, kljub temu, da ni na vstopu nobene vrste. Kljub temu je vse skupaj zanimivo doživetje.

Če bi bila podmornička taka kot tale, bi bilo pa verjetno še malo bolj zanimivo.

No, ko smo okrog 13h končno prišli ven, je seveda že padal dež. Dež se s soncem tukaj menja vsakih nekaj ur. Tega smo se navadili že prve dni, čeprav je bilo takrat vseeno dežja malo manj kot sedaj. Vremenske napovedi so popolnoma odveč. Pogledaš ven in to je to. Kaj bo čez dve uri, verjetno ve le kristalna krogla naše mami. In ta spet napoveduje sonce. :)

Drugi del dneva smo želeli namenit mestecu Saint Malo, ki ima zelo zanimivo zgodovino. V srednjem veku je stalo na otoku, zdaj pa je že dolgo precej tesno zvezano s kopnim in otoške zgodovine skoraj ni več videti. Mestece je dolga leta kljubovalo vsakršni nadvladi. Bojevita in uporniška zgodovina je pustila mnoge sledi. Mogočne utrdbe, obzidja, opazovalni stolpi,… se raztezajo okrog starega mestnega jedra, trdnjave pa stojijo tudi praktično na vsaki od večjih skal, ki so pred mestom razsejane v morju. Mesto je znano po Corsairs-ih. Ti so bili pravzaprav nekakšni legalni pirati, z licenco, ki jim je dovoljevala napadanje ladij, ki so plule pod zastavami držav s katerimi se Francozi nisi ravno dobro razumeli (v prevodu to najbrž pomeni, da so lahko napadali vse razen francoze).

Od akvarija do starega centra mesta ni daleč. Zapeljemo se do parkirišč, ki se raztezajo pred obzidjem. Vsa so opremljena z višinskimi ovirami, zato peljemo ob obzidju in naprej ob plaži. Dež pada kot za stavo in veter neusmiljeno piha. Kmalu najdemo prazno parkirno mesto N48.65246 W2.01475, vendar si zaradi razbesnjenega vremena sploh ne upamo ven. Nekaj časa skozi okno opazujemo nore surfače, ki uživajo v orkanu in visokih valovih. Tuhtamo kaj naredit in ker se neurje ne poleže se odločimo, da se odpeljemo naprej. Časa pač nimamo na pretek in očitno tudi kristalna krogla vsega ne ve.

Počasi se odpeljemo nazaj mimo mestnega obzidja in ko se le kak kilometer oddaljimo od centra dež počasi preneha. Hitro se odločimo, da se vrnemo in poizkusimo srečo znova. Parkirišče najdemo v nekaj minutah nedaleč stran od tistega prej N48.65180 W2.01461. Ko se parkiramo dežja ni več, skozi oblake pa se ponekod že prebijajo sončni žarki. Noro vreme. Drugič bomo krogli bolj zaupali. Odpravimo se raziskovat.

Najprej do obale. Valovi so še vedno kar veliki, vendar surfači počasi že zapuščajo sceno, na peščinah pa je vsako minuto več sprehajalcev. Obala je zaznamovana s stotinami lesenih pilotov zabitih globoko v pesek vzdolž celotne plaže. Verjetno so namenjeni obrambi pred valovi.

Ob obali se sprehodimo do starega dela mesta, ki stoji za mogočnim obzidjem.

Med sprehodom s Timom potopiva nekaj sovražnih ladij.

Potem pa se zapodimo še v ozke ulice, polne zanimivih trgovinic, gostiln in lokalov.

V eni od trgovin zagledamo družino, ki jo z mami nisva videla že od otroštva.

Ko se naveličamo potepanja se počasi vrnemo do kemperja. Spet je sončno.

Ob obali se na nas zdere en od domačinov. :)

Kmalu smo spet v kemperju. Okrog 16h se odpeljemo naprej proti trdnjavi La Latte in svetilniku na Cap Frehel. Vozimo se skozi lepo urejene, slikovite in bogate obalne kraje. Spremlja nas sonce, povsod okrog nas pa se podijo črni oblaki. V nekaj zalivih opazimo deskarje na valovih.

Nekateri zalivi pa bolj v miru čakajo na plimo.

Pripeljemo se do parkirišča od koder je treba peš do trdnjave. Parkiramo N48.66463 W2.29293 in se sprehodimo. Črni oblaki grozijo vedno bližje in prav ko pridemo do trdnjave začnejo padati prve kaplje.

Po stari navadi smo tudi tukaj za vstop že prepozni. Sicer je še odprto, ampak se nam zdi malce trapasto plačati vstopnino pol ure preden bi nas zabrisali ven. Obrnemo se in hitrih korakov šibamo nazaj proti kemperju. Piha vedno bolj in kapelj je vedno več. Kljub naglici smo prepozni in v zadnjih metrih nas dež kar pošteno namoči. Ko se preoblečemo in osušimo se odpeljemo še do svetilnika. Seveda dežja spet ni več, veter pa še vedno močno piha.

Parkiramo pod svetilnik ob rob parkirišča N48.68363 W2.31939 z razgledom daleč na razburkano morje. Iz toplega kamperja opazujemo ribiške ladje, ki lovijo nedaleč stran in nore turiste, ki se v orkanskem vetru sprehajajo po robu pečin. Kar dolg počitek si vzamemo. S Timom se igramo s frnikulami, ki si jih je izbral in kupil v eni od trgovinic na Mont Saint Michel-u. Verjento so bile vsaj 5x preplačane, ampak vseeno boljši nakup kot kakšen meč, ki mu je bil alternativna izbira. :)

Medtem tuhtamo kam naprej. Gledam zemljevide, vodnike po Bretaniji in seznam krajev, ki sem si jih zapisal kot potencialno zanimive. Do skrajne točke Bretanije bi naredili po grobi oceni še vsaj 400 km. Do tja torej čisto ok. Nazaj do Ljubljane bo pa kar malo daleč. Kljub temu se odločimo, da gremo še naprej.

Odpeljemo se že zelo pozno. Vozimo se spet ob obali in spet diskutiramo o tem, ali je res pametno nadaljevat pot naprej proti zahodu ali raje obrnemo in se začnemo počasi vračat proti domu. Nekje pri St. Brieuc s Tatjano sprejmeva odločitev, da bomo Bretanijo raje raziskali kdaj drugič. Skleneva, da še danes odpeljemo do Pariza in se nekaj dni prepustimo velemestu, ki nas že dolgo mika.

Skujeva tudi skrivni plan s katerim bova Timu naredila veliko veselje za konec poti. Pariz bomo raziskovali dva dni, nato v petek zvečer skočimo do Legolanda, v soboto zjutraj pa bo to za Tima presenečenje. Morda se tam srečamo tudi z Vidici, ki se potikajo po Bavarski in če uspe tudi to, bo zabava tako popolna.

Malo pred deveto torej ustavim in pripravimo se na malce daljšo nočno vožnjo do Pariza. Pred nami je približno 450km. Prevozimo jih brez težav in okrog pol enih smo že parkirani pred kampom v gozdu Boulogne N48.86835 E2.23502.

Parkiram na nasprotni strani ceste pred semaforjem. Pred menoj sta še dva kemperja. V kamp seveda ne moremo ob tej uri, zato se sprehodim do recepcije, kjer mi varnostnik v polomljeni angleščini pove, da je kamp sicer poln, ampak da zjutraj ne bo problem z vstopom, ker jih mnogi gosti zapustijo že precej zgodaj. Ok. Ni problema. Za nami se parkira še en kemper. Kmalu zatem pa zaspimo.

Danes je za nami približno 660 km.

Zbudimo se okrog 7:30. Pravzaprav nas zbudi policija, ki je pred tem že pregnala oba kempreja, ki sta bila parkirana pred nami. S spanjem tukaj smo res zaprli promet do kampa. Prijazno nas opozorijo, naj se spokamo v kamp ali kamorkoli že pač. Zapeljem čez cesto pred recepcijo.

V recepciji pa gneča. Eni se bi odjavljali, drugi bi se prijavljali, eni se nekaj pritožujejo, eni bi karte za avtobus, eni ne najdejo wc-jev (ti so res zmagovalci tekmovanja v iznajdljivosti), eni bi kr neki… skratka kolaps. Kar nekaj časa traja da pridem na vrsto, potem pa doživim šok. Madmozel de resepsjon mi pove, da je kamp poln in da "uni nočni" nima pojma. Vsi prostori, ki se praznijo so rezervirani in morda, ampak res morda, bo popoldan videla, če kaj ostane za nas. Zmenim se, da mi vseeno da kodo od rampe in zapeljem noter v kamp.

Mimo pride Ivan z ženo, malo pokramljamo, nato pa odpeljem do sanitarca, kjer se spraznimo in natočimo vodo. Tam pride mimo še Biđi. Seveda imajo vsi svoje parcele, ki so jih rezervirali že precej prej.

Odpeljem nazaj do recepcije in grem spet malo prosjačit. Morda mi uspe nažicat, da ostanemo noter kar nekje na enem od parkingov za osebna vozila. Prostora v kampu je v bistvu še precej. Železna madmozel ne popusti niti za milimeter.

No in ker v Paris nismo pripeljali zato, da bomo v enem zahojenem kampu na uro gledali, se odpeljemo proti centru. Bomo že kje parkirali.

Peljemo mimo Slavoloka zmage, po Elizejskih poljanah, potem prečkamo Seino in se zapeljemo proti parkom, ki se raztezajo okrog Eifflovega stolpa. Ne mine 15 minut odkar smo odpeljali iz kampa in že zagledam primeren parking v slepi ulici tik ob parku N48.85648 E2.29985. Parkirišče je sicer ob delavnikih plačljivo. Danes je praznik, zato imamo do jutri zjutraj parkiranje brezplačno. Mir bo tudi za spanje, pa še pogled na stolp imamo iz okna. :)

Ok. Parkirani smo, siti pa še ne. Pojemo zajtrk, potem pa se odpravimo ven. Vreme je kar v redu. Med oblaki se občasno kaže tudi sonce in kar toplo je. Najprej se sprehodimo pod Eiflov stolp. Nepopisna gneča. Vse vrste (vključno s tistimi za stopnice so kilometrske. Hvala lepa. Poizkusili bomo jutri zjutraj še preden odprejo.

Malo zaokrožimo in naredimo nekaj fotk.

Prav počasi in brez naglice se sprehajamo. Ugotavljam, da je pravzaprav fino, da je tale odločitev o obisku Pariza padla tako neplanirano. Če bi bil Pariz v planu, bi gotovo dirkali naokrog. Seznam stvari, ki jih moramo nujno videti v dveh dneh bi bil dolg za cel teden ali še več. Skratka, tukaj smo in pojma nimamo kaj bomo šli pogledat. In uživamo. Pariz je itak mesto za uživanje. Ob kakšni kavi.

V žepu imam vodnik po Parizu. Prvič ga odprem le zato, da na hitro pogledam, če so noter kakšni zemljevidi. Ko najdem primernega in na njem našo pozicijo se usmerimo proti Slavoloku zmage. Vmes prižgemo zeleno za pešče na vseh semaforjih (če pridemo do zelenega, pa seveda počakamo na rdečo in nato prižgemo zeleno). Tole pariški semaforji so res zakon, govorijo in to celo francosko znajo. Škoda le, da mi ne. :)

Pri Slavoloku zmage se gasilci pripravljajo na nek šov. Gremo jih od blizu pogledat. Za povzpet se na vrh se tudi tukaj precej čaka. V vrsto seveda ne gremo.

Raje se podamo po elizejskih poljanah in malce pofirbcamo izložbe.

Potem se odločimo, da se gremo nekam zapeljat z Metrojem. Nimamo pojma kam, ampak nekam že. Na kakšno kavo. Poiščemo najbližjo postajo in pogledamo kakšne smeri so na voljo. Odločimo se za kratko vožnjo proti Chatelet-u.

Od postaje Chatelet se sprehodimo do centra Georges Pompidou. Pred njim je množica ljudi, ki opazujejo ulične predstave. Za nekaj časa se jim pridružimo, nato pa se parkiramo v bližnjo Cafe.

Sedimo na prijetno toplem soncu. Čas ob kavi, kakavu in cukru hitro mine. Zavijemo proti Seini.

Gremo mimo pogledat znamenito cerkev Notre Dame in pred njo spet kilometrske vrste.

Naprej se napotimo po živahnih ulicah latinske četrti. Kar nekaj jih prehodimo, nato pa zavijemo spet proti Seini. Ob njej se sprehodimo mimo stojnic, kjer poleg knjig prodajajo še različne stare poterje, razglednice in različno drugo zanimivo kramo.

="0" /> 

Sprehodimo se tudi skozi cvetlično tržnico.

Od tam nadaljujemo sprehod do Louvra.

Jasno, ne gremo noter. Gneča je velika, časa malo, predvsem, pa galerije niso ravno naša stvar. :)

Je pa naša stvar npr. vrtiljak, ki se vrti nekje pod Montmartrom. Do tja seveda skočimo z metrojem.

Od tam se sprehodimo do vzpenjače. Ni daleč, časa pa porabimo kar precej, ker je vmes treba splezat še na vse količke za zaklepanje biciklov. Ti količki oz. bicikli, ki se nanje zaklepajo so odlična pogruntavščina. Kolo si sposodiš na enem koncu Pariza, oddaš ga pa nekje čisto drugje. Super in očitno funkcionira.

Ker je seveda vožnja z vzpenjačo "dogodek", se postavimo v vrsto, ki k sreči niti ni dolga. Kar hitro smo zbasani v kabini.

Zgoraj je res gneča. Na stopnicah pod baziliko Sacre Coeur ljudi še ni toliko, na znamenitem trgcu, kjer umetniki prodajajo svoje slike pa jih je toliko, da se umetnikov in slik praktično ne vidi več. Komaj se kam obrneš. Tok te kar nese. Kolaps. Zame idealno. Da Tim ne gleda le turističnih riti ga dam na ramena in ko nekaj časa krožimo v reki ljudi, mi ramena pod njegovo težo skoraj odpadejo. Po eni od uličic se spustimo navzdol proti Pigalu.

Sprehodimo se po znameniti ulici, ki seveda v pravi luči oživi šele ponoči. V eni od stranskih ulic opazimo parkiran avtodom s forumaško nalepko. Za forumaša, ki išče akcijo, je tole edina logična izbira. :)

Pri rdečem mlinu pa spet šibnemo na metro s katerim se odpeljemo nazaj do Eiflovega stolpa. Tam se še malo sprehodimo po parku in naredimo nekaj sto posnetkov. Zadnjega med njimi pa že pozno ponoči skozi okno našega kemperja.

Preden pa je nastal tale zadnji posnetek sem nam pa zakuhal še manjšo avanturo. Preden smo se spravili v kemper mi pade na pamet ideja, da nismo dobro parkirani, ker bomo morali jutri plačevat parkirnino na vsaki dve uri in da je najbolje najt kakšen drug parking, kjer bo parkirnina lahko daljša ali pa je sploh ne bo. Ker so moje ideje vedno pametne, me oba člana posadke ubogata in kmalu se vozimo naokrog po pariških ulicah. Po skoraj uri križarjenja ugotovimo, da parkirišča za daljše parkiranje v Parizu očitno ne obstajajo. O brezplačnih ni niti za sanjati. Morda bi jih našli kje v kakšnem predmestju. Tam pa si verjetno jutri ne bi upali pustit kemperja cel dan.

Vožnja po nočnem Parizu nam poleg lepo osvetljenih parkov in razkošnih palač, v bolonjskem gozdu razkrije tudi temnejšo stran Pariza. Temnih misli in že precej nataknjen, se odločim, da bo najbolje, da pozabim na dvourne omejitve parkiranja in spet poizkusim srečo z iskanjem parkirišča v okolici parkov pod Eiflom. V veselje vseh, nas naše prejšnje parkirišče še vedno čaka. Oddahnemo si, parkiramo in se počasi spravimo spat.

Po pariških ulicah smo danes prevozili dobrih 20 km.

Spali smo v miru. Pozajtrkujemo, potem pa se odpravimo pogledat kakšne so možnosti, da danes le pridemo na vrh znamenitega stolpa. Ker na parkiriščih pod njim ni kaj dosti avtobusov upamo na to, da tudi vrste še ne bodo dolge. Do odprtja je še dobre pol ure. Upanje in realnost pa sta žal nekaj čisto drugega. Vrste so že zeloooo zelooo dolge. Predvsem tiste za dvigalo. Postavimo se v tisto za stopnice, ki daje nekaj več upanja. No kljub gneči niti ne čakamo tako dolgo in v kakšni uri smo že prav na vrhu znamenitega stopla. Mene pri vzpenjanju daje vrtoglavica in višje kot prilezemo večjo kepo čutim v želodcu. Stopnice zmoremo dokaj hitro. Iz druge ploščadi pot do vrha nadaljujemo z dvigalom. To je šele visoko… :)

Tale 325m visoka in zapletena konstrukcija je pravzaprav le pobarvano železo, ki so ga postavili začasno. Eifel je dovoljenje za stolp dobil le za 20 let, potem bi moral stolp podreti. Zdaj stoji že skoraj 120 let. Mestna uprava je pač ugotovila, da je stolp mestu kar koristen in si je premislila. Pred rjo ga ščiti debel 60 tonski sloj barve, ki jo nanj na novo nanesejo vsakih 7 let.

Stolp je vsekakor impresivna konstrukcijska mojstrovina.

Letno ga obišče med 6 in 7 milijonov obiskovalcev (odtod vrste pod njim). :)

Vreme je čudivito, razgled veličasten, moja vrtoglavica pa tudi. :)

Nekaj časa uživamo v razgledu, potem pa se odpravimo spet dol na trdna tla. Podaljšamo parkirnino, nato pa se spet odpravimo do metroja. Odpeljemo se približno tja, kjer smo raziskovali že včeraj. Kar nekam leni smo. Zadnji dan Pariza, bi radi preživeli v res počasnem tempu. Nič ne bomo raziskovali. Najprej gremo na kavo. Potem nekje na ulici kupimo vrečo jagod in si jih privoščimo že med sprehodom, nato pa še na klopi nekega parka.

Kasneje, ko postanemo lačni, pa se vsedemo v eno od simpatičnih restavracij, kjer na prijetnem sončku pojemo kosilo, ob tem pa opazujemo ljudi, ki hitijo mimo nas. Nismo edini. Večina restavracij, kavarn in lokalov je polna.

Vmes ne pozabimo podaljšati parkirnine.

Čas hitro mine in nekje okrog štirih začnemo ugotavljat, da bi bil čas, da se počasi poslovimo od Pariza. Pred nami je kar dolga pot. Okrog 17h se odpeljemo. Tim še nič ne ve o najinem planu. Upava, da bo presenečenje jutri zjutraj uspelo. Vidici so sporočili, da jutri tudi oni pridejo v Legoland. Zabava bo vrhunska!

Vožnja mine brez zapletov. Posadka prespi zajeten del poti, zato se proti koncu poti situacija malce zaplete. Tim ni kljub pozni uri niti malo zaspan. Ker bi rad, da mu narediva presenečenje šele zjutraj, bi moral ob prihodu do Legolanda že trdno spat. Zadnjih 100km se zato vlečem 90 km/h skupaj s kamioni in šele nekaj 10km pred ciljem Tim končno utone v san. Okrog polnoči parkiramo na štelplacu pred Legolandom in kmalu zatem vsi spimo.

Naš enoinpoldnevni ogled Pariza je bil sicer kratek in zelo zelo površen, vendar smo kljub temu uspeli začutit utrip mesta, njegovo romantiko, zgodovino in bogastvo. Obudil mi je tudi mnoge spomine, ki so se mi pri kakšnih desetih letih vtisnili v spomin, ko sem Pariz obiskal z očetom. Zagotovo bomo prišli kmalu spet in si takrat vzeli več časa za raziskovanje.

Danes smo prevozili približno 740 km.

Zjutraj se Tim kot ponavadi zbudi prvi. Kar nekaj časa se igra, preden se zbudiva tudi midva. Kje smo seveda ne opazi, ker stojimo za nasipom, ki ločuje vhod v Legoland in parkirišče za avtodome. Šele ko mo tatjana preusmeri pogled na stolp, ki se ga vidi izza nasilpa, se mu nasmeh razleze do ušes. Takoj pogrunta, da je pred nami cel dan zabave. :)

Kmalu smo zunaj. Kupimo karte in zabava se začne.

Kmalu se nam pridružijo tudi Vidici. Za Tima spet še eno presenečenje. :)

Dan hitro mine. Zvečer park zapustimo med zadnjimi.

Medtem, ko smo mi skupaj z Vidom lovili še zadnje vožnje, plezali po igralih in se basali z vafli, je večji del Vidiceve ekipe uspešno stražil kemperja. Tom in Tina sta si sicer vzela nekaj minut (beri: kakšno urco ali malo več) bjutislipa, Rok pa je medtem uspešno treniral optimalno lego pravega avtodomarja.

Seveda je mularija brez pomislekov porušila to čisto nirvano. Iz protesta si vzame bicikl in se odpelje.

Tim in Vid nadaljujeta zabavo okrog kemperjev. Tatjana skuha večerjo za vse, ko se Rok vrne (zelo zelo kmalu) postaviva mizo in stole, medtem se prekine tudi bjutislip Tine in Toma, nato pa se lotimo večerje.

Kmalu po večerji se odpravimo proti Muenchnu. Jutri bi tam radi obiskali Tatjanino teto. Avtocesta je zaprta, zato nastavim GPS tako, da nas vodi mimo avtocest. Kar nekaj časa se vozimo skozi vasi, čez polja in skozi gozdove. Vmes še natankamo in enkrat skoraj zapeljemo v gromozansko gradbeno jamo, ker GPS pač ne ve, da se je nekdo odločil odkopat celo cesto. Končno spet zagledamo avtocesto in na njej promet. Popravim nastavitve in spet smo na avtocesti. Tatjanina teta nam sporoči, da je na morju, tako, da z obiskom jutri ne bo nič. Vseeno se odločimo za spanje nekje v Muenchnu.

Ura je že pozna, ulice bolj ali manj prazne, pa mi kljub temu uspe skoraj povozit kolesarja. Pijan kreten je tako vijugal po pločniku, da ga je iz pločnika zaneslo na sredino voznega pasu in sem komaj ustavil. K sreči ga je Rok tudi zagledal in ustrezno odreagiral, drugače bi se ustavil v naši spalnici.

Nekaj pred polnočjo parkiramo v eni od stanovanskih sosesk v bližini olimpijskega centra. Ulica je videti mirna in ravno dva dovolj dolga prostora za nas sta bila prosta en za drugem. Malo se še pretegnemo, nato pa gremo spat.

Danes smo prevozili nekaj več kot 120 km. Vožnje z vlakci, čolni in mini avtki sem niso vštete – potem bi jih bilo precej več. :)

No in prišla je nedelja. Konec kratkega potepanja. Zjutraj se zbudimo kar spočiti. Spali smo super in mirno je bilo. Ravno k zajtrku se spravimo, ko zaslišimo vpitje iz bližnjega bloka. Očitno smo ponoči spregledali tabli za intervencijski dovoz, ki smo ga veselo zaparkirali. S tem smo seveda porušili dojčes ordnung in bavarska civilna iniciativa v obliki zdolgočasenega osebka iz prvega štuka, se začne prav po balkansko dret na nas balkance. Med dretjem smo zvedel tudi za vse bistvene postavke cenika kazni, ki na lahko doletijo. Odgovorimo mu v evropskem duhu, mirno in spravljivo, kot se za spreobrnjene balkance spodobi. Oh, ja, ja, her Bavarc, oprostite nam nevednežem, sej bomo kmalu šli. Res nismo vidl tabl. Smo bli zmatrani ponoč. Hvala za opozorilo… blabla bla. To ga je umirilo, mi pa smo lahko pojedli in se siti odpravili proti domu. Je pa hec, kako so te table res postavljene. Stojijo na travniku za pločnikom. Na kraj pameti mi ni prišlo, da bi tja pogledal.

Vožnjo proti domu začnemo skupaj, potem pa se zmenimo, da se ločimo in peljemo vsak po svoje. Nekaj odsekov odpeljem precej hitro. Promet je zelo gost, omejitev na 80 in 100 km/h je ogromno, nekaj je dela na cesti. Vmes se še dvakrat ustavimo. V Ljubljani smo okrog dveh popoldan. Super, saj bomo imeli še dovolj časa, da se v miru razpakiramo in pripravimo za začetek delovnega tedna. Vidici se mimo pripeljejo nedolgo za nami.

Danes smo prevozili približno 415 km.

Za konec se spodobi napisat še kratek povzetek tega našega kratkega potepanja.

Vtisi, ki smo jih dobili so zelo zelo pozitivni. Kraji kjer smo se vozili so res lepi. Povsod se vidi bogata zgodovina. Vse je tudi zelo zelo urejeno. Redko kje vidiš podrtije, neurejena dvorišča ali blatne kmetije. Zanimiva stara arhitektura se je ohranila skozi stoletja in je praktično nikjer ne kvarijo z modernimi stekleno betonskimi skrpucali. Obala je res lepa. Neskončne peščene plaže polne školjk ter bele ali pa rdeče pečine, ki se dvigajo nad njo. Tudi noro vreme da svoj pečat. To je čista drama. Od deževnega viharja do kristalno jasnega neba ponavadi ne mine več kot nekaj ur. V poletni sezoni je verjetno vreme malce bolj stabilno, pa kljub temu ne bi ravno stavil na to.

Precejšen minus pa je razdalja. Vse skupaj smo prevozili okrog 4170 km. To je kar precej. V planu smo imeli še Bretanijo, ki smo se jo praktično le dotaknili. Če bi se odpovedali Parizu in Legolandu bi jo lahko en del prevozili, vendar bi domov prišli precej bolj utrujeni. Tako pa smo si ob zaključku potovanja spet nabrali nekaj moči.

Vsekakor se bomo sem še kdaj zapeljali. Morda, ko bova s Tatjano v penziji. Povsod smo opazovali sivoglave pare, ki so uživali s svojimi veliki kemperji in se jim ni nikamor mudilo. Poletnih počitnic pa zaenkrat ne bi žrtvovali za potepanje ob Atlantiku. Sredozemlje je za nas vseeno tisto ta pravo “morje”. :)