Jurčkov Blog ©

Zjutraj se kar zgodaj zbudimo. Noč je bila mirna in prijetna. Spali smo zelo dobro. Spočiti smo. Pripravimo zajtrk. Malo tehtamo med tem ali naj ostanemo in se dopoldan še kopamo ali pa se takoj odpeljemo naprej. Med zajtrkom ugotovimo, da smo se kopanja kar malo naveličali in da bo čisto ok, če se odpeljemo in se morda ustavimo kje bolj severno. Kljub temu se ne odpravimo naprej prav kmalu.

Cesta od Dhermija naprej je nova in široka. Prav lepa je. Take nismo pričakovali in kar veselimo se kako nič ne trese in kako lepo se je peljat spet za spremembo po gladkem. Nekaj kilometrov še sledimo morju. Od daleč opazujemo še eno lepo plažo do katere je uspelo prit le nekomu “Tischerjevega” tipa. Vsaj kilometer krasnega peska in morja ima samo zase. Sledi strm vzpon na nekaj čez tisoč metrov visok gorski prelaz od katerega se nato spet precej strmo spustimo proti Orikumu.

Plaža pri Orikumu nas spet razočara. Gneča. Nešteti kioski, ležalniki, glasna muzika, prodajalci vsega mogočega. Nabasana parkirišča. Kupi smeti. Tudi pesek in morje nista videti prav lepa. Odpeljemo proti Vlore.

Vlore je središče pokrajine. Pademo v prometni kaos. Tudi to mesto je “v razvoju”. Gradi se spet povsod. Mešanje super novega s super starim. Super bogatega s super revščino. Smetišča. Razsuti bloki. Pravil ni. Policaji sredi križišč “urejajo” prometne zamaške tako, da dobesedno skočijo pred nekoga v koloni in upajo, da se bo ta ustavil. Pešci švigajo z vseh strani. Peljemo ob obali in skozi center. Gneča. Za piko na i manjkajo tudi mnogi pokrovi jaškov na cesti. Trgovin in lokalov je ogromno. Turizem tudi tukaj očitno lepo cveti. Plaža je precej velika in zelo polna. Voda in pesek sta zelenkasta (od daleč se zdi, da zaradi alg in umazanije, ne zamika nas kontrola od blizu).

Obalni pas je pozidan s hoteli. Novi in novi še nastajajo ob množici že stoječih. Center je precej moderen in poln trgovin, lokalov in restavracij. Bolj ko se peljemo iz centra manj je novih zgradb. Opazimo tudi mošejo. Zanimivo je, da smo jih doi sedaj videli izredno malo, čeprav je velika večina prebivalstva muslimanska.

V predmestjih se staro čudno meša z novim.

Sem in tja je videti tudi kakšne prav neverjetno sestavljene zgradbe.

Počasi se prebijemo skozi mesto in odpeljemo stran od morja v smeri Fierja. Cesta je zelo slaba. To, da je precej ozka bi zlahka preživel, žal pa je polna lukenj in “psihotov” za volani. Luknjam se praktično ne da izognit. Teh je ogromno in tudi njihove dimenzije so ogromne. Tudi prometa je ogromno. Vsi vozijo nervozno. Trobljenje, izsiljevanje prednosti, prehitevanje, zaviranje,… Pridemo na nek novejši odsek štiripasovnice. Na prehitevalnem pasu nasproti pripelje avto. Očitno normalna stvar, ker se razen mene nihče kaj dosti ne vznemiri. Počasi postajam pošteno nervozen in imam tega prometa in cest čez glavo. Pred leti sem vozil po Turčiji in če dobro pomislim je bil tudi tam kaos, ampak je funkcioniral drugače. Manj živčno in bolj tekoče. Tudi ceste so tam malo boljše. Čisto mogoče pa je, da moja leta malo zmanjšujejo toleranco. Kakorkoli že, tale naš alabanski tranzit mi je vedno manj všeč.

Še nekajkrat poizkusimo s plažami. Ponovi se ista pesem. Očitno je cel severni del podoben. Precej umazane plaže in voda. Gneča. Kioski. Ležalniki. Hoteli. Gradbišča. Smetišča. Na jugu so vsaj plaže in pokrajina okrog njih zelo lepa, čeprav podvržena hitremu in brezobzirnemu uničevanju. Tukaj je vse že bolj ali manj uničeno. V zaledju je v glavnem samo kmetijstvo in industrija.

Pade odločitev: Naravnost v Črno Goro. Na plažah na jugu bi se zlahka dalo preživet kakšen nekaj dni, tule na severu je pa “čist mim”. Nazaj tja ne gremo, torej hitro naprej.

Cesta se malo izboljša. Nekaj časa vozimo celo po avtocesti. Začuda tukaj nihče ne pripelje nasproti po prehitevalnem pasu. Končno vozimo tudi v peti in šesti prestavi. Ko zavijemo z avtoceste proti Shkodru se tudi promet malo razreči. Pred Shkodrom zavijemo levo čez razpadajoč železen most. Po deskah počasi peljemo čez. Vse škriplje in se trese. Na drugi strani zavijemo levo proti Muriquianu, kjer je mejni prehod.

Hitro smo tam. Gneče za izstop iz Albanije ni. Pred nami je kakšnih pet avtov. Kljub temu čakamo kar dolgo preden smo v Črni Gori. Na drugi strani je zgodba drugačna. Kolona je dolga. Ljudje čakajo že cel dan.

Bye bye Albanija. Če bomo kdaj na kakšni Balkanski turi in če bomo raziskovali znamenitosti namesto plaž, se lahko zgodi, da sem celo še kdaj zavijemo. Na plaže gotovo ne več. So “prešvoh”. Tudi samo za tranzit tole ni.

Peljemo se najprej do Ulcinja, potem pa na Veliko Plažo. Vmes pojemo še slastne čevapčiče z lepinjami. Nekdanja največja peščena plaža Jugoslavije je še vedno enako velika, ljudi pa je zagotovo zdaj na njej bistveno več kot takrat. Presenetlivo je kar lepo urejena in čista. Lokali, ležalniki in senčniki na njej so precej enotnega videza in ne preveč skupaj. Voda je žal precej kalna. Mivka je sivkasta.

Tim se gre metat v vodo, ampak kmalu prijoka nazaj. Na nekaj se je napičil v vodi. Prst tako boli, da gremo pod tuš, potem pa v kemper namazat s kremico… :) Kopanje je končano, dan pa še zdaleč ne.

Odločimo se, da se zapeljemo bolj severno in najdemo prostor za prenočevanje. Vožnja s plaže do Ulcinja poteka počasi. Strnjena kolona se skoraj ne premika. Od Ulcinja do Bara ne najdemo primernega prostora. V Baru zapeljemo v center do marine oz. pristaniškega potniškega terminala. Parkiramo. Tim takoj napade malega buggija in za pol ure smo pečeni.

Potem poiščemo še sladoled. Veter piha kot za stavo. Burja. Ker se že spušča mrak se odločimo, da bomo prespali kar v Baru. Parkirišče pred potniškim terminalom je preveč prometno. Cena za celonočno parkiranje za rampo, kjer je malo bolj mirno, je precej visoka. Zapeljemo se naokrog. V slepi ulici med hotelom in marino je prostor kot nalašč za nas (N42.09424 E19.09307). Srednje temno, brez prometa, malo prepiha in praznih parkirnih mest kolikor hočeš. Ustavimo in gremo spat.

Od mirnega spanja ni bilo nič. Po približno dveh urah se je začel boj s komarji. Kljub mrežam na vseh oknih so prihajali v kemper novi in novi. V šestih ali sedmih urah sva jih s Tatjano pobila najmanj 30. Katastrofa. Spanja skoraj ni bilo. Stene in strop so krvave od razmazanih krvosesesov. Na koncu imamo zaprta vsa okna in vse druge odprtine. Zdaj je mir, ni pa več zraka. Ko se zunaj že dani komaj malo zadremava. Edino Tim je spal celo noč. Revček je cel popikan. Jaz ne zaostajam dosti. Tatjane pa na njeno srečo ne marajo.

Okrog osmih se precej nasajeni odpeljemo do pekarne nato pa naprej proti Svetem Štefanu. Vmes zavijemo še nekajkrat z glavne ceste proti plažam, vendar ne odkrijemo nič pretresljivega. Precej gneče je povsod in večinoma je vse pozidano prav do morja.

Pri Svetem Štefanu parkiramo in se sprehodimo do vhoda. Ta je zaprt. Prodali so cel otoček nekemu podjetniku iz Singapurja. Baje bo nekoč spet odprt. Za tiste z debelo denarnico seveda. Vse skupaj naj bi postal luksuzen hotel. Lokalci pravijo, da poteka obnova. Očitno je zelo tajna, ker ni nikjer videti niti sledi o kakšnih gradbenih delih.

Precej turistov se razočarano obrača pred vrati. Plaža ob svetem Štefanu je očino posuta z zlatim peskom. Cena vstopa s svojo brisačko 10 evrov, cena najema ležalnikov 20 evrov. Nismo ravno šparovni, ampak tole je pa vseeno malo trapasto. Za ograjo kraljuje nekaj glasnih rusov. Na splošno je teh med obiskovalci Črne Gore poleg Srbov verjetno največ. Srečujemo tudi vse druge zvoke vzhodne evrope. Z zahoda se najde le sem in tja kdo, ki je na izletu, ki so mu ga prodali v Dubrovniku.

Od tu naprej se peljemo do Budve. Parkiramo na enem od mnogih parkirišč. Skoraj povsod v Črni Gori je parkiranje plačljivo, vendar so cene parkiranja izredno nizke.

Ob znani Slovenski Plaži se mimo mnogih lokalov, restavracij in trgovinic sprehodimo v stari del mesta. Ta je zelo lep in slikovit. Ozke uličice za obzidjem močno spominjajo na Dubrovnik. Malo raziskujemo, vmes pojemo nekaj odličnih rogljičkov in spijemo kavo v eni od kavarn.

Po dobri uri se vrnemo do kemperja in odpeljemo proti Kotorju. Tam spet parkiramo v centru na enem od plačljivih parkirišč. Sprehodimo se v stari del mesta. Tudi ta je lep in slikovit. Ozke uličice za obzidjem tudi tukaj spominjajo na Dubrovnik, le da se tukaj bližina morja manj občuti in da so praktično povsod okrog nas visoke gore. Malo raziskujemo. Tim navija za vzpon na obzidje in trdnjavo, ki je visoko nad mestom. Naše mnenje o trdnjavah na vrhovih hribov se še ni spremenilo. Tale je verjetno tudi ena od najvišjih med njimi. Uspemo se dogovorit, da bo šel gor, ko se sem pripelje s prijeteljem Vidom s svojim kemperjem. :)

Iz Kotorja se počasi odpeljemo okrog celotnega zaliva. Vmes se ustavimo na kosilu, ki ga pojemo v senci enostavne restavracije s svojo plažo (N42.48350 E18.73350). Malo polenarimo potem nadaljujemo pot proti Herceg Novem.

Pred pristaniščem za trajekt, ki vozi preko zaliva se promet ustavi. Slabo uro traja, da se prebijemo skozi zamašek. Kolona na nasprotni strani ceste je dolga za več ur čakanja. Kmalu smo na meji.

Na črnogorski strani skoraj ni čakanja. Na hrvaški strani nas policistka opozori, da so pri Dubrovniku hudi požari in da je zelo verjetno, da bomo prišli le do Cavtata. Sledi carinica. Ta nas postavi iz kolone v podrobnejši pregled. Ne zamerim ji. Kemper je tako umazan, kot da bi prišli z njim iz Afganistana. Podrobno pregleda vse žige v potnih listih. Afganistana ni med njimi. Potem sledi nekaj vprašanj o tem od kje gremo in kaj smo počeli. Nič pretresljivega. Kljub temu še ni “zaupanja” in odpret moram najprej zadaj. Pesek in igrače iz boxa se skoraj usujejo nanjo. Še ni zadovoljna in gre pogledat še v našo hišo. Odpre nekaj omaric in ko v eni naleti na moje prijetno zašvicane spodnje gate, jo nadaljnje kopanje mine. Preverjeni zapeljemo v “ljepo njihovo”.

Kmalu zagledamo dim, ki se vali z gora nad Cavtatom. Pogorišče je ogromno. Praktično vse nad in okoli Cavtata je že zgorelo. Vse smrdi po dimu. Ponekod ožgana debla še tlijo in celo gorijo. Kmalu se ustavimo na koncu kolone vozil. Nekaj časa stojimo nato nas spustijo naprej. Mimo Plata pripeljemo do Solin in se spet ustavimo. Čakamo. Vklopimo radio. Novice niso obetavne. Požar ni obvladljiv in se še širi. Burja piha v sunkih ki presegajo 100km/h. Letala ne morejo pomagat gasilcem, ki se že nekaj dni borijo s plameni. Cesta bo zaprta verjetno še celo noč. Obrnemo proti Cavtatu.

Parkiramo na parkirišču naprej od avtobusne postaje. Vse je polno pepela. Zrak smrdi po dimu. Stuširamo se in se odpravimo proti mestu. Skozi dim se prebijejo sončni žarki. Siva pogorišča skozi dim zažarijo v rdečkasti sončni svetlobi.

Vmes zmanjka elektrike, ki se kmalu spet vrne. Malo se sprehodimo, nato pa se vrnemo na drugo stran rta in opazujemo požar, ki uničuje pobočje tik pred Dubrovnikom. Plameni so višji od hotelov. Hrib je samo še žareče pogorišče.

En od domačinov, ki ga srečamo nam pove o naporih gasilcev in prebivalstva, ki so jih imeli včeraj, da so obranili Cavtat, Plat, Soline in druge vasi, ki zdaj stojijo sredi pogorišč. Gasilcem so se pridružili mnogi prostovoljci. Mnogi so na svojih vrtovih podirali drevje, ki je raslo desetletja, da so preprečili širitev požara do hiš.

Burja buta v nas z vedno močnejšimi udarci. Vrnemo se na parkirišče. Tatjana se s fantom, ki pobira parkirnino dogovori za “friendly price” za celonočno parkiranje. Kemper le premaknem, da smo nekoliko manj na udaru burje. S tesnobnimi občutki gremo spat.