Ura naju zbudi že pred peto. Tim še trdno spi. Pripraviva vse za vožnjo. Tik preden odpeljemo ga prestaviva iz postelje v njegov stolček in že smo na poti. Spi naprej, kot da se ni nič zgodilo. Kmalu zatem ugasne tudi Tatjana. :)
Na cesti je kar precej prometa. Večina je zdomcev, ki se vračajo domov. Na zasluženi dopust. Evropski kruh je za mnoge trdo prislužen daleč od doma. Žal je še vse preveč takih, ki o tem le sanjarijo.
Na meji skoraj ni bilo čakanja. Srbi so postavili nove cestninske hišice. Glede na cene cestnine bi pričakoval, da bodo zakrpali tudi kakšno luknjo, pa kmalu ugotovim, da so jih od lani še nekaj dodali. V srbiji cestnino tujci še vedno plačujemo dvojno in avtodomarji še vedno spadamo v rang težkih tovornjakov. Žal, tako to je… pičimo dalje…
V Beograd pridemo že okrog pol desetih. Precej prej kot sem pričakoval. Še dobro. Danes se tukaj dogaja tudi koncert The Rolling Stones. Samo iz Slovenije naj bi prišlo 10.000 ljudi. Pripravljen imajo prostor, ki jih sprejme najmanj 80.000.
Če bi prišli sredi dneva, bi se znalo zgodit, da bi obtičali v gneči, tako pa zapeljem naravnost proti centru. Brez težav parkiramo v eni od stranskih ulic nedaleč stran od “peš cone” Kneza Mihajla, Skadarlije in Kalemegdana. Očitno precej zbujamo pozornost saj k nam takoj pristopita gospod in gospa z nasveti o parkiranju. Gospa nam razloži kje lahko kupimo parkirne listke, gospod pa nas vztrajno prepričuje, da je najbolje, da parkirnine sploh ne plačamo. Po njegovem nas pajek ne more odpeljati, listek, ki ga bomo dobili, pa lahko vržemo stran, saj nam ne bo nihče kazni pošiljal v Slovenijo. Zdi se nam pametneje plačat tistih nekaj dinarjev in imet mir, zato kupimo tri listke. Napišemo jih malo goljufivo za v naprej tako, da bodo trajali do dveh (od takrat naprej je ob sobotah parkiranje brezplačno). Takoj, ko so listki postavljeni na armaturi se pri nas znajde redar. Murphy je torej v akciji. Malo poklepeta z mano, nato pa si ogleda kar smo mu pripravili. Prime se za glavo. “Jao što ču ja sa vama” in malo pomisli, nato pa pravi, naj skrijemo dva listka in pustimo le tistega, ki začne veljat čez eno uro. Potem moramo vsako uro zamenjati listek. Čista zmaga pa še prosit mi ga ni bilo treba naj nam skozi prste pogleda. Z Ljubljanskim redarjem se gotovo niti približno tako ne bi dalo zmenit.
Podamo se na potep. Najprej po Knezu Mihajlu do Kalemegdana. Tam se malo sprehodimo naokrog, pa na obzidje, pa med tanke in nato na hladno kokakolo z razgledom na Donavo.
Osveženi se odpravimo zamenjat parkirni listek, nato pa spet malo naokrog po centru. Mimo skupščine zaokrožimo nazaj mimo Terazij na Kneza Mihajla. Tim dobi po hrbtu rdeče pikice, ki jih pozdravi voda iz čarobnega vodnjaka. Srbenje čudežno izgine. :)
Kar kruli nam že. Za kosilo smo dogovorjeni s Kristino, ki je Tatjani zabičala, da ne smemo mimo Beograda, ne da bi se spotoma dobili še z njo. Ker je do kosila še dolga, si spotoma kupimo nekaj slaščic za podkrepitev.
Vroče je tako, da se ponekod asfalt kar vdira pod nogami. Nadaljnje sprehajanje nam ne diši preveč.
Odhitim zamenjat parkirni listek, Tim in Tatjana pa se vsedeta v senco za mizo enega od prepolnih lokalov. Kmalu sem nazaj, od mene pa kar teče. Pri sosednji mizi so Peter, Marko in Božo. Seveda gredo na Stounse. Očitno so agencije večino obiskovalcev koncerta iz Slovenije pripeljale že precej zgodaj v “paketu” z ogledom mesta. Slovenci so zato dobesedno preplavili center, saj smo jih srečevali praktično povsod. Ob prijetnem klepetu čas hitro mine. Poslovimo se, nato pa se odpravimo proti Skadarliji, kjer smo dogovorjeni s Kristino.
Gostilne so videti precej zasedene in ko se nam pridružita še Kristina in Mihajlo se začne boj za mizo. Po kakšni uri iskanja, po s samimi Slovenci prenatrpanih gostilnah, končno uspemo in se vsedemo. Čez kakšnih 30 minut nam uspe tudi naročit. Čez dobro uro pa dobimo kar smo naročili. Takšnega navala na gostilne očitno niso pričakovali zato so bili povsod s premalo osebja popolnoma nepripravljeni.
Ko končno dobimo nekaj “konkretnega” v želodec smo takoj boljše volje. Ko pa že nekaj časa jemo in ko vedno težje diham od prepolnega želodca, začnem resno razmišljat, ali bi danes res štartali naprej proti Grčiji ali pa bi morda raje spali kar nekje v Beogradu.
Misel na peščene plaže in namakanje v morju zmaga in zato se pozno popoldan poslovimo od Kristine in Mihajla. Naredimo eno gasiljsko. In odpeljemo proti jugu Srbije.
Seveda nam je jasno, da Grčije danes še ne bomo videli. S Tatjano se zamenjava za volanom. S polnim želodcem se v vlogo sopotnika kar hitro vživim. :)
Pade mrak in ko se konča avtocesta smo že v čisti temi. Cesta je slabo označena, sem in tja se najde kakšna prijetna luknja, pa kakšen kamion s svečami namesto luči… Vožnja postane precej naporna, zato Tatjani predlagam, da ustavi v motelu v Predejanih, kjer smo lani spali. Najprej sem mislil, da bi se zamenjala in bi naprej vozil spet jaz, vendar me ta ideja kmalu mine. Parkiram kar v kamp ob motelu. Lani smo bili tukaj sami, letos pa je poleg nas še pet ali šest drugih kemperjev.
Vetrc nam iz motela prinese omamen vonj specialitet iz žara. Kljub temu, da smo še delno siti mesa iz Beograda, skočimo še na dvoje čevape. Cene so tukaj v primerjavi s tistimi na Skadarliji smešno nizke, hrana dosti boljša, količine ubijalske. Njam.
Siti se odpravimo nazaj v kemper. Postaja prijetno hladno in kmalu zadovoljni zaspimo.
Recent Comments