Jurčkov Blog ©

Večerna ideja o mirni noči se sprevrže v čisto nekaj drugega. Glasba iz lokala postaja vedno glasnejša. Vmes je slišati neke kvazi karaoke. Relativno mirna cesta se spremeni v dirkalno stezo na kateri mularija preizkuša svoje “Remuse” in feršterkerijo. Jasno vse na maksimum. Vse skupaj se stopnuje do kakšnih petih, potem se do pol sedme zjutraj vse skupaj spet umiri. Glasba v lokalu tudi končno ugasne. Takrat se zbudi Tim, ki je edini spal celo noč. Midva s Tatjano sva le sem in tja malo zadremala.

Pojemo zajtrk potem pa se odpeljemo proti Albaniji. Mejnega prehoda pri Konispolu, kjer želimo prečkat mejo ni na nobeni karti. Peljemo proti Asproklisiju, od tam naprej proti Sagiadi. Tam naletimo na prav lepo in veliko praktično popolnoma prazno plažo. Od Sagiade naprej se precej razkošna cesta nadaljuje do meje (N39.65107 E20.15938).

Na grški strani meje se nam policaj in carinik kar malo posmehujeta, ko jima povem, da imamo namen v Albanijo vstopit kot turisti. Hmmm… Mimo Duty Free shopa zapeljemo do albanske strani meje.

Medtem, ko so objekti na grški strani pretirano ogromni, je na albanski strani postavljenih le nekaj kontejnerjev. V koloni je pred nami nekaj avtov z italijanskimi registracijami. Takoj je jasno, da gre za zdomce. Tatjana gre v vrsto pred prvega od kontejnerjev v katerem je policija. Postopek traja dolgo. Popis vseh in vsega. In plačilo viz. Potem sledi drugi kontejner s cariniki. En od njih zahteva, da odprem kemper. Pogleda noter, se zareži in me potraplja po rami. Končano.

Vsedemo se in odpeljemo še do rampe, ki ločuje asfalt od makadama, ki se nam obeta od tod dalje. Star policist se primaje iz zanikrne lope. Že od daleč je videti, da je že na vse zgodaj malo pregloboko pogledal v kozarec. Končno ugotovi kako se prav obrne prvi potni list. Prebere “Slovenija” in reče “Ha Ha Ok”. Mi pa “Ha Ha Ok” in potem vrne dokumente in se odmaje dvignit rampo. In zapeljemo v Albanijo…

Cesta je obupna. Grški makadami niso imeli toliko velikih kamnov, četudi so bili nekateri precej kilavi. Tule je pa res treba vozit počasi, ker bo drugače vse razpadlo. Na cesti so veliki in precej ostri kamni. Na mnogih delih je videti, da je bila cesta dejansko včasih prav tlakovana s kamenjem (skalami). Kljub temu mimo nas sem in tja kdo prav besno pridrvi (ponavadi s kakšmim Mercedesom).

Odtresemo se do prvih vasi. Vse je videti precej žalostno. Peljemo skozi Shkalle, mimo malega jezera in Mursija. Tam pridemo na asfalt in malo zaidemo. Nikjer ni namreč nobenih oznak. Niti krajevnih tabel niti smerokazov ni. Malo povprašamo za smer. Ljudje so prijazni in takoj se zelo trudijo pomagat. Naprej peljemo po ozkem in gladkem asfaltu mimo Xareja do splava, ki nas prepelje pred trdnjavo Butrint.

Splav je star. Deske na njem so že precej načete. Kljub slabem občutku pridemo celi in suhi na drugo stran. Parkiramo ob dva francoska kemperja (N39.74401 E20.01848). Tam je tudi avtobus in nekaj avtov s turisti. Precej vroče nam je in odločimo se, da si trdnjave ne bomo ogledali. Ta sicer ni na hribu, ampak se nam vseeno ne da. :)

Gremo naprej proti Ksamiliju. Pokrajina okrog nas je zelo slikovita in lepa.

Iz več virov smo slišali, da se v Ksamiliju začnejo prve lepe plaže in to gremo preverit. Malo zakrožimo po kraju, ki je “v razvoju”. Precej novogradenj se meša s starimi napol podrtimi hišami. Vmes so kupi smeti, pa koze, ovce, pa kakšne krave se najdejo. Nekaj tabel vodi do hotelov in plaže. Sledimo smeri “Paradis” in pripeljemo na parkirišče kjer poleg nekaj avtomobilov stojita dva kemperja z mariborskimi tablicami. Ustavimo poleg njih (N39.76551 E19.99627).

Pripravimo se za kopanje, nato pa srečamo Romana in Mojco. Po Albaniji se vozijo že en teden. Dobimo precej koristnih informacij in napotkov za pot naprej. Malo pokramljamo še o naših grških izkušnjah, nato pa se odpravimo do vode. Plaža in morje nas razočarata. Oboje je videti precej zemljasto. Obrnemo se in gremo le nekaj pojest potem pa se poslovnimo in odpeljemo.

Pokrajina po kateri se vozimo je res lepa. Divja. Žal je povsod vidno, da se zanjo nihče ne briga. Številna smetišča in divja gradnja počasi uničujeta naravo. Smeti je povsod polno. Tudi sredi naselij se smeti mečejo kar v jarke, da o breznih ob cestah, strugah rek in hudournikih sploh ne govorimo. Kante stojijo v naseljih le zato, da označujejo približne lokacije kamor se meče smeti.

Iz Ksamilia se po malo boljši cesti kmalu pripeljemo v Sarande. Na prvi pogled bi rekel, da je tukaj več zgradb, ki se gradijo kot tistih, ki so že zgrajene. En do drugega rastejo predvsem hoteli.

Mesto je očitno zelo popularno in živahno. Lokalni turizem tukaj cveti. Srečujemo mnoge tuje registracije, predvsem italijanske, švicarske, nemške in francoske, pa tistih s Kosova je ogromno. Zdomci, ki sem prihajajo na oddih. Na pol zgrajena hotelska džungla nam ni niti najmanj všeč, zato se odpeljemo naprej. Malo naprej od Sarandeja zapeljemo z glavne ceste, ki vodi proti Gjirokastru, levo v smeri Himare. Malo nam je žal, da bomo Gyrokaster spustili (ker je baje vreden ogleda). Letos pač izpuščamo praktično vse znamenitosti in smo popolnoma “plažopustniški”.

Cesta postane spet ozka, ovinkasta in prekrita s precej slabim asfaltom. Ponekod ga skoraj ni videti med množico lukenj. Vozimo počasi. Prometa k sreči ni veliko. Pokrajina je lepa in zelo redko naseljena. Precej golo je vse. Še tisto nekaj rastlinja, ki uspe zrast uničijo požari. Sledi teh so povsod okrog nas.

Že od meje naprej nas z vseh strani gledajo bunkerji. Ti se najdejo tudi na najbolj nemogočih lokacijah. Sredi vasi ob hišah, v oljčnih nasadih, za ovinki, na pobočjih, na plažah. Očinto je, da če si dovolj velik “psiho”, lahko imaš bunkerje res kjerkoli. Baje jih je bilo v Albaniji 700.000. Vprašanje je kako zanesljiva je ta številka. Zdaj jih je že gotovo precej manj. Večina je že predelanih v kaj bolj uporabnega npr. staje za živino, skladišča, lokale in podobno. Precej jih služi tudi za smetišča. Mnogo jih je enostavno razbitih. Še vedno jih pa je toliko, da se jih ne da spregledat in da kar opazno zaznamujejo pokrajino.

Naselij je malo. Tista redka skozi katera peljemo, so precej drugačna od tega kar smo vajeni. Ljudje živijo tukaj še zelo preprosta življenja. Kljub vsemu pa se jasno vidi, da bo verjetno že čez nekaj let vse precej drugače. Naselja, ki niso ob obali izumirajo, ob obali pa se gradi praktično povsod kjer je mogoče. Predvsem hotele in privatne gradove.

Očitno privatnega denarja ne manjka. Gotovo ga veliko prihaja tudi iz tujine. To je jasno videti tudi po tem, da nenehno srečujemo same odlične nove avtomobile. Nemške. Predvsem Mercedesi so popularni. Pa ne C-ji ampak S klasa ali vsaj E, pa Puchovi džipi in novi Range Roverji in podobno. Veliko jih je z Albanskimi registracijami. Albanija zadnja leta beleži strmo gospodarsko rast. GDP ima že višji od npr. Bosne in Hercegovine, pa tudi Srbije in Črne Gore. Rast je žal očitno do mnogih zelo kruta. Razlike med bogatimi in revno večino se očitno drastično povečujejo. Povsod je tudi videti, da država ne funkcionira kot bi morala. Infrastruktura je slaba ali je sploh ni. Policije ne upošteva skoraj nihče. Boljši avto imaš bolj si “nedotakljiv”. Na lastne oči smo videli policaja, ki je odskočil s ceste, da ga ni zbil Mercedes, ki ga je poskušal ustavit.

Cesta je obupno ozka, zavita in prekrita z luknjami, med katerimi se najde mnoge vrste asfalta. Na mnogih odsekih se ne moreta srečati niti dva osebna avtomobila. Vozimo se precej visoko nad morjem. Peljemo se skozi Nivice Buban, Lukove, Sasaj, Piqueras in skozi Borsh. Tukaj nas premami lepa dolga plaža, ki jo vidimo iz ceste. Zato zavijemo proti njej. Plaža je prodnata. Ob njej bunkerji. Voda čista in topla, čeprav je malo hladnejša kot smo jo vajeni doslej. Verjetno zaradi mnogih sladkovodnih izvirov, ki smo jih videvali že ob cesti. Ob obali so tudi tuši. Prostora, kjer bi lahko spali je na pretek. Ljudi je nekaj le pri lokalih, ki so postavljeni na enem delu plaže, drugi deli plaže pa so čisto prazni. Na skrajnem desnem robu plaže je parkiranih nekaj kemperjev (N40.05015 E19.84105).

Odpeljemo se naprej. Cesta se spet precej dvigne. Vijugamo med luknjami naprej do Himare. Na tem delu obale je Himara očitno “the” turistična destinacija. Živahno majhno mestece ob plaži ima nekaj hotelov in kup gostiln in trgovin. Tudi tukaj se jasno precej gradi. Skozi center se odpeljemo naprej.

Spet se cesta strmo vzpne in vijuga precej daleč od morja. Peljemo skozi Vuno proti koncu obalnega dela ceste. Pokrajina je lepa. Pusta pokrajina se spremeni v precej poraslo. Peljemo mimo mnogih vodnih izvirov. Ponekod ob cesti tečejo potoki.

Ker se dan bliža koncu se odločimo, da bomo prenočili ob eni od plaž pred vzponom, ki nas čaka. Pri Dhermiju zagledamo s ceste lepo obalo. Spustimo se proti njej. Parkiramo ob plaži (N40.15513 E19.61084). Zraven nas je med drevjem precej šotorov. Ugotovimo, da parkiramo praktično pred kampom. :)

Gremo se kopat in malo odpočit. Vijuganje me je kar utrudilo.

Zvečer se prijetno ohladi. Skoraj nas zazebe. Za spremembo je to kar dobrodošlo. Upam le, da bo mir.

Zjutraj se kar zgodaj zbudimo. Noč je bila mirna in prijetna. Spali smo zelo dobro. Spočiti smo. Pripravimo zajtrk. Malo tehtamo med tem ali naj ostanemo in se dopoldan še kopamo ali pa se takoj odpeljemo naprej. Med zajtrkom ugotovimo, da smo se kopanja kar malo naveličali in da bo čisto ok, če se odpeljemo in se morda ustavimo kje bolj severno. Kljub temu se ne odpravimo naprej prav kmalu.

Cesta od Dhermija naprej je nova in široka. Prav lepa je. Take nismo pričakovali in kar veselimo se kako nič ne trese in kako lepo se je peljat spet za spremembo po gladkem. Nekaj kilometrov še sledimo morju. Od daleč opazujemo še eno lepo plažo do katere je uspelo prit le nekomu “Tischerjevega” tipa. Vsaj kilometer krasnega peska in morja ima samo zase. Sledi strm vzpon na nekaj čez tisoč metrov visok gorski prelaz od katerega se nato spet precej strmo spustimo proti Orikumu.

Plaža pri Orikumu nas spet razočara. Gneča. Nešteti kioski, ležalniki, glasna muzika, prodajalci vsega mogočega. Nabasana parkirišča. Kupi smeti. Tudi pesek in morje nista videti prav lepa. Odpeljemo proti Vlore.

Vlore je središče pokrajine. Pademo v prometni kaos. Tudi to mesto je “v razvoju”. Gradi se spet povsod. Mešanje super novega s super starim. Super bogatega s super revščino. Smetišča. Razsuti bloki. Pravil ni. Policaji sredi križišč “urejajo” prometne zamaške tako, da dobesedno skočijo pred nekoga v koloni in upajo, da se bo ta ustavil. Pešci švigajo z vseh strani. Peljemo ob obali in skozi center. Gneča. Za piko na i manjkajo tudi mnogi pokrovi jaškov na cesti. Trgovin in lokalov je ogromno. Turizem tudi tukaj očitno lepo cveti. Plaža je precej velika in zelo polna. Voda in pesek sta zelenkasta (od daleč se zdi, da zaradi alg in umazanije, ne zamika nas kontrola od blizu).

Obalni pas je pozidan s hoteli. Novi in novi še nastajajo ob množici že stoječih. Center je precej moderen in poln trgovin, lokalov in restavracij. Bolj ko se peljemo iz centra manj je novih zgradb. Opazimo tudi mošejo. Zanimivo je, da smo jih doi sedaj videli izredno malo, čeprav je velika večina prebivalstva muslimanska.

V predmestjih se staro čudno meša z novim.

Sem in tja je videti tudi kakšne prav neverjetno sestavljene zgradbe.

Počasi se prebijemo skozi mesto in odpeljemo stran od morja v smeri Fierja. Cesta je zelo slaba. To, da je precej ozka bi zlahka preživel, žal pa je polna lukenj in “psihotov” za volani. Luknjam se praktično ne da izognit. Teh je ogromno in tudi njihove dimenzije so ogromne. Tudi prometa je ogromno. Vsi vozijo nervozno. Trobljenje, izsiljevanje prednosti, prehitevanje, zaviranje,… Pridemo na nek novejši odsek štiripasovnice. Na prehitevalnem pasu nasproti pripelje avto. Očitno normalna stvar, ker se razen mene nihče kaj dosti ne vznemiri. Počasi postajam pošteno nervozen in imam tega prometa in cest čez glavo. Pred leti sem vozil po Turčiji in če dobro pomislim je bil tudi tam kaos, ampak je funkcioniral drugače. Manj živčno in bolj tekoče. Tudi ceste so tam malo boljše. Čisto mogoče pa je, da moja leta malo zmanjšujejo toleranco. Kakorkoli že, tale naš alabanski tranzit mi je vedno manj všeč.

Še nekajkrat poizkusimo s plažami. Ponovi se ista pesem. Očitno je cel severni del podoben. Precej umazane plaže in voda. Gneča. Kioski. Ležalniki. Hoteli. Gradbišča. Smetišča. Na jugu so vsaj plaže in pokrajina okrog njih zelo lepa, čeprav podvržena hitremu in brezobzirnemu uničevanju. Tukaj je vse že bolj ali manj uničeno. V zaledju je v glavnem samo kmetijstvo in industrija.

Pade odločitev: Naravnost v Črno Goro. Na plažah na jugu bi se zlahka dalo preživet kakšen nekaj dni, tule na severu je pa “čist mim”. Nazaj tja ne gremo, torej hitro naprej.

Cesta se malo izboljša. Nekaj časa vozimo celo po avtocesti. Začuda tukaj nihče ne pripelje nasproti po prehitevalnem pasu. Končno vozimo tudi v peti in šesti prestavi. Ko zavijemo z avtoceste proti Shkodru se tudi promet malo razreči. Pred Shkodrom zavijemo levo čez razpadajoč železen most. Po deskah počasi peljemo čez. Vse škriplje in se trese. Na drugi strani zavijemo levo proti Muriquianu, kjer je mejni prehod.

Hitro smo tam. Gneče za izstop iz Albanije ni. Pred nami je kakšnih pet avtov. Kljub temu čakamo kar dolgo preden smo v Črni Gori. Na drugi strani je zgodba drugačna. Kolona je dolga. Ljudje čakajo že cel dan.

Bye bye Albanija. Če bomo kdaj na kakšni Balkanski turi in če bomo raziskovali znamenitosti namesto plaž, se lahko zgodi, da sem celo še kdaj zavijemo. Na plaže gotovo ne več. So “prešvoh”. Tudi samo za tranzit tole ni.

Peljemo se najprej do Ulcinja, potem pa na Veliko Plažo. Vmes pojemo še slastne čevapčiče z lepinjami. Nekdanja največja peščena plaža Jugoslavije je še vedno enako velika, ljudi pa je zagotovo zdaj na njej bistveno več kot takrat. Presenetlivo je kar lepo urejena in čista. Lokali, ležalniki in senčniki na njej so precej enotnega videza in ne preveč skupaj. Voda je žal precej kalna. Mivka je sivkasta.

Tim se gre metat v vodo, ampak kmalu prijoka nazaj. Na nekaj se je napičil v vodi. Prst tako boli, da gremo pod tuš, potem pa v kemper namazat s kremico… :) Kopanje je končano, dan pa še zdaleč ne.

Odločimo se, da se zapeljemo bolj severno in najdemo prostor za prenočevanje. Vožnja s plaže do Ulcinja poteka počasi. Strnjena kolona se skoraj ne premika. Od Ulcinja do Bara ne najdemo primernega prostora. V Baru zapeljemo v center do marine oz. pristaniškega potniškega terminala. Parkiramo. Tim takoj napade malega buggija in za pol ure smo pečeni.

Potem poiščemo še sladoled. Veter piha kot za stavo. Burja. Ker se že spušča mrak se odločimo, da bomo prespali kar v Baru. Parkirišče pred potniškim terminalom je preveč prometno. Cena za celonočno parkiranje za rampo, kjer je malo bolj mirno, je precej visoka. Zapeljemo se naokrog. V slepi ulici med hotelom in marino je prostor kot nalašč za nas (N42.09424 E19.09307). Srednje temno, brez prometa, malo prepiha in praznih parkirnih mest kolikor hočeš. Ustavimo in gremo spat.