Jurčkov Blog ©

Torej, tole bi se lahko začelo klasično: “v petek po službi…”, vendar se ne. Pa ne zaradi datuma. Oba s Timom sva že cel teden abonirana vsak na svojem stranišču. Nekje sva staknila Rotavirus in današnji odhod je zato še vedno pod velikim vprašajem.

Ko pridem iz službe, še vedno gruntamo kaj naredit. Delno smo že spakirani, natočit je treba še vodo in napolnit hladilnik. Okrog petih sklenemo, da danes vseeno odrinemo, vendar verjetno le do roba naše državice.

In kam sploh gremo? V Grčijo seveda. Lani nas je navdušila in odločili smo se, da gremo letos spet. Kot ponavadi so cilji tudi tokrat le približni. Videli bi radi južni del Peloponeza, Lakonio in Mani, ki smo ju lani spustili, pa morda jo mahnemo na Kefalonijo. V planu je tudi postanek v Beogradu.

Okrog polnoči smo parkirani na Čatežu. Pripravljeni smo na kratko spanje.

Ura naju zbudi že pred peto. Tim še trdno spi. Pripraviva vse za vožnjo. Tik preden odpeljemo ga prestaviva iz postelje v njegov stolček in že smo na poti. Spi naprej, kot da se ni nič zgodilo. Kmalu zatem ugasne tudi Tatjana. :)

Na cesti je kar precej prometa. Večina je zdomcev, ki se vračajo domov. Na zasluženi dopust. Evropski kruh je za mnoge trdo prislužen daleč od doma. Žal je še vse preveč takih, ki o tem le sanjarijo.

Na meji skoraj ni bilo čakanja. Srbi so postavili nove cestninske hišice. Glede na cene cestnine bi pričakoval, da bodo zakrpali tudi kakšno luknjo, pa kmalu ugotovim, da so jih od lani še nekaj dodali. V srbiji cestnino tujci še vedno plačujemo dvojno in avtodomarji še vedno spadamo v rang težkih tovornjakov. Žal, tako to je… pičimo dalje…

V Beograd pridemo že okrog pol desetih. Precej prej kot sem pričakoval. Še dobro. Danes se tukaj dogaja tudi koncert The Rolling Stones. Samo iz Slovenije naj bi prišlo 10.000 ljudi. Pripravljen imajo prostor, ki jih sprejme najmanj 80.000.

Če bi prišli sredi dneva, bi se znalo zgodit, da bi obtičali v gneči, tako pa zapeljem naravnost proti centru. Brez težav parkiramo v eni od stranskih ulic nedaleč stran od “peš cone” Kneza Mihajla, Skadarlije in Kalemegdana. Očitno precej zbujamo pozornost saj k nam takoj pristopita gospod in gospa z nasveti o parkiranju. Gospa nam razloži kje lahko kupimo parkirne listke, gospod pa nas vztrajno prepričuje, da je najbolje, da parkirnine sploh ne plačamo. Po njegovem nas pajek ne more odpeljati, listek, ki ga bomo dobili, pa lahko vržemo stran, saj nam ne bo nihče kazni pošiljal v Slovenijo. Zdi se nam pametneje plačat tistih nekaj dinarjev in imet mir, zato kupimo tri listke. Napišemo jih malo goljufivo za v naprej tako, da bodo trajali do dveh (od takrat naprej je ob sobotah parkiranje brezplačno). Takoj, ko so listki postavljeni na armaturi se pri nas znajde redar. Murphy je torej v akciji. Malo poklepeta z mano, nato pa si ogleda kar smo mu pripravili. Prime se za glavo. “Jao što ču ja sa vama” in malo pomisli, nato pa pravi, naj skrijemo dva listka in pustimo le tistega, ki začne veljat čez eno uro. Potem moramo vsako uro zamenjati listek. Čista zmaga pa še prosit mi ga ni bilo treba naj nam skozi prste pogleda. Z Ljubljanskim redarjem se gotovo niti približno tako ne bi dalo zmenit.

Podamo se na potep. Najprej po Knezu Mihajlu do Kalemegdana. Tam se malo sprehodimo naokrog, pa na obzidje, pa med tanke in nato na hladno kokakolo z razgledom na Donavo.

Osveženi se odpravimo zamenjat parkirni listek, nato pa spet malo naokrog po centru. Mimo skupščine zaokrožimo nazaj mimo Terazij na Kneza Mihajla. Tim dobi po hrbtu rdeče pikice, ki jih pozdravi voda iz čarobnega vodnjaka. Srbenje čudežno izgine. :)

Kar kruli nam že. Za kosilo smo dogovorjeni s Kristino, ki je Tatjani zabičala, da ne smemo mimo Beograda, ne da bi se spotoma dobili še z njo. Ker je do kosila še dolga, si spotoma kupimo nekaj slaščic za podkrepitev.

Vroče je tako, da se ponekod asfalt kar vdira pod nogami. Nadaljnje sprehajanje nam ne diši preveč.

Odhitim zamenjat parkirni listek, Tim in Tatjana pa se vsedeta v senco za mizo enega od prepolnih lokalov. Kmalu sem nazaj, od mene pa kar teče. Pri sosednji mizi so Peter, Marko in Božo. Seveda gredo na Stounse. Očitno so agencije večino obiskovalcev koncerta iz Slovenije pripeljale že precej zgodaj v “paketu” z ogledom mesta. Slovenci so zato dobesedno preplavili center, saj smo jih srečevali praktično povsod. Ob prijetnem klepetu čas hitro mine. Poslovimo se, nato pa se odpravimo proti Skadarliji, kjer smo dogovorjeni s Kristino.

Gostilne so videti precej zasedene in ko se nam pridružita še Kristina in Mihajlo se začne boj za mizo. Po kakšni uri iskanja, po s samimi Slovenci prenatrpanih gostilnah, končno uspemo in se vsedemo. Čez kakšnih 30 minut nam uspe tudi naročit. Čez dobro uro pa dobimo kar smo naročili. Takšnega navala na gostilne očitno niso pričakovali zato so bili povsod s premalo osebja popolnoma nepripravljeni.

Ko končno dobimo nekaj “konkretnega” v želodec smo takoj boljše volje. Ko pa že nekaj časa jemo in ko vedno težje diham od prepolnega želodca, začnem resno razmišljat, ali bi danes res štartali naprej proti Grčiji ali pa bi morda raje spali kar nekje v Beogradu.

Misel na peščene plaže in namakanje v morju zmaga in zato se pozno popoldan poslovimo od Kristine in Mihajla. Naredimo eno gasiljsko. In odpeljemo proti jugu Srbije.

Seveda nam je jasno, da Grčije danes še ne bomo videli. S Tatjano se zamenjava za volanom. S polnim želodcem se v vlogo sopotnika kar hitro vživim. :)

Pade mrak in ko se konča avtocesta smo že v čisti temi. Cesta je slabo označena, sem in tja se najde kakšna prijetna luknja, pa kakšen kamion s svečami namesto luči… Vožnja postane precej naporna, zato Tatjani predlagam, da ustavi v motelu v Predejanih, kjer smo lani spali. Najprej sem mislil, da bi se zamenjala in bi naprej vozil spet jaz, vendar me ta ideja kmalu mine. Parkiram kar v kamp ob motelu. Lani smo bili tukaj sami, letos pa je poleg nas še pet ali šest drugih kemperjev.

Vetrc nam iz motela prinese omamen vonj specialitet iz žara. Kljub temu, da smo še delno siti mesa iz Beograda, skočimo še na dvoje čevape. Cene so tukaj v primerjavi s tistimi na Skadarliji smešno nizke, hrana dosti boljša, količine ubijalske. Njam.

Siti se odpravimo nazaj v kemper. Postaja prijetno hladno in kmalu zadovoljni zaspimo.

Spet naju že zgodaj zbudi ura. Ponoviva jutranjo vajo prejšnjega dne in kmalu se odpeljemo. Tim spet, kljub prestavljanju na stolček, spi kot ubit.

Meja z makedonijo je blizu. Prometa je malo in kmalu se pripeljemo v kolono pred mejni prehod. Kratka kolona obeta hiter prehod, vendar se kmalu izkaže, da bomo kar dolgo čakali. Skoraj se ne premikamo. Po več kot uri čakanja nekaterim začnejo popuščati živci in besno trobijo. Kljub precej zgodnji uri postaja vročina vedno večja. Ljudem popuščajo živci. Nekateri jemljejo stvari bolj na easy. V sosednji koloni si naredijo piknik. Prtljaga očitno moti subwoofer zato jo zložijo kar na cesto. Prava komedija. :)

Po uri in pol se končno prebijemo do makedonske strani. Na ušesa ujamem, da so Makedonci pred mesecem dni uvedli novo programsko opremo za nadzor prehodov čez mejo in da je od takrat meja skoraj neprepustna. Očitno bo treba tale software malo še optimizirat. :)

Še dobro, da smo bili še kar zgodnji in skoraj ni bilo prometa. Ne predstavljam si kako je vse skupaj videti sredi dneva, ko je ljudi gotovo bistveno več, vročina pa preko 40 stopinj.

Čez dobri dve uri se končno spet peljemo naprej. Makedonske avtoceste so prazne in poceni. So pa tudi precej luknjaste, vendar se da kljub temu kar hitro peljat. Žal niso zgrajene v celoti in en večji odsek prenavljajo zato smo se ponekod kar malo vlekli za avtobusi in tovornjaki.

Kljub vsemu smo Makedonijo prevozili kar hitro. Na meji z Grčijo spet ni bilo kaj dosti vozil. Tokrat je šlo precej hitreje. V dobrih 10 minutah smo v Grčiji.

Odločeni smo, da pridemo še danes do Peloponeza. Od meje do Korinta imamo pred sabo skoraj 600km. Do prve spodobne obale, pa še vsaj sto več. Precej vožnje nas še torej čaka.

Cestna povezava med Atenami in Solunom je presenetljivo slaba. Nekaj je nove avtoceste, precej je še “magistralnih” odsekov, nekaj pa je stare avtoceste katere asfalt ni vreden svojega imena. Promet je gost. Z nekaj postanki pripeljemo pozno popoldan čez Korint in se nato usmerimo proti Nafpliju, vendar spremenimo smer proti Leonidiu, ko pridemo do obale. Na obali se ustavimo še pri tuših (N37.5797088 E22.7364349). Osvežimo se in odpeljemo naprej. Sonce zahaja in upamo, da kmalu najdemo kakšno primerno prenočišče. Sreča se nam kmalu nasmehne. Parkiramo ob plažo v mirnem zalivu nasproti Nafplia (N37.5131502 E22.7373957).

Danes smo srečno prevozili približno 1000km. Še kar precej. Če ne bi toliko čakali na meji za vstop v Makedonijo, bi bili verjetno še malo južneje. Jutri bo vožnje manj, pa tudi kakšno kopanje se že obeta. :)

Spet se zbudimo zgodaj, vendar ne tako brutalno zgodaj kot prejšnje dni. Tokrat pred odhodom tudi pozajtrkujemo. Odpeljemo se po obalni cesti proti Leonidiu.

Cesto smo lani že prevozili v nasprotni smeri. Vije se mimo mnogih zalivov v katerih nas vabijo peščene plaže. Pokrajina je čudovita. Zrak diši po sredozemlju. To je to kar potrebujemo. Z odprtimi okni uživamo v vožnji naprej proti jugu.

V Astrosu ustavim pri pekarni. Kupimo kruh in kavne piškote, s katerimi sem se sladkal že lani. Ko pridemo do Leonidia se spet malo ustavimo. Zdaj gre zares. Treba je določit prvo destinacijo.

Odločimo se za Mitropoli, kjer naj bi bila prva lepša plaža. Že v naprej je jasno, da pot do tja ne bo ravno lahka. Čaka nas precejšen vzpon in vožnja skozi nekaj gorskih vasi, potem pa hiter spust do obale.

Cesta iz Leonidia proti Tsitaliji je sicer strma ampak lepa. Prometa nobenega. Razgledi so čudoviti. Kmalu smo na planoti.

Od tam se vožnja nadaljuje proti Peleti. Cesta je še vedno ok, čeprav asfalt vmes ponekod zamenja precej gladek makadam. Od Pelete naprej pa zapeljemo na makadam proti Kremastiju. Ta odsek je v precej slabšem stanju. Cesta se strmo vije v hrib. Serpentine so polne skal in lukenj.

Nasproroti pridrvita dva džipa. Zdi se, da cesta postaja vse slabša. Upam, da ne bo kar naenkrat prevozna le še za štirikolesni pogon.

Počasi se prikopljemo do vrha. Okrog nas je le divjina. Veter se zaletava v močnih sunkih. Narava okrog nas je čudovita.

Peljemo naprej in kar naenkrat pridemo do asfalta. Nov odsek ceste je narejen tako razkošno, da bi verjetno lahko z asfaltom, ki so ga porabili tukaj, preplastili celotno cesto. Nekaj ovinkov naprej nas pričaka ogromen trop koz. Pastir nam navdušeno maha v pozdrav. Mahamo mu nazaj in se počasi prebijemo mimo.

Asfalt spet zamenja makadam, vendar se ta kmalu konča. Pri Kremastiju zapeljemo na cesto proti Richei, vendar z nje kmalu zavijemo proti morju v smeri Mitropolija. Sledi strm spust proti morju po ozki v skale vklesani cesti.

Že od daleč nas navduši modrina vode. Počasi se po ozki cesti prebijemo skozi Paralio na pomol, kjer je včasih pristajal trajekt. Z malo večjim kemperjem verjetno ne bi prišli do sem. Vasica in celoten zaliv sta fantastična. Sinje modro morje se v visokih valovih razbija ob skale in bele hiše, ki so raztrosene tesno skupaj prav do morja.

Nedaleč stran nas vabita dve dolgi plaži. Do tja se moramo spet prebit skozi ozke uličice. Kmalu smo parkirani nad plažo in preoblečeni v kopalke že hitimo v morje. Plaža je peščena, vendar so kamenčki malo večji kot smo pričakovali. Morje se precej hitro spušča v globino in je polno rib. Voda čista in topla. Moti nas le močan veter, ki buta ob obalo in precej visoki valovi. Kljub temu se za nekaj ur prepustimo uživanju. Tim malo koplje, potem se pomeriva v metanju kamenja v vodo.

Odločimo se, da bomo še danes nadaljevali pot naprej proti jugu. Razlog je predvsem to, da so nam bolj všeč mivkaste plaže in da so valovi za Tima malce preveliki. Drugače bi se dalo ob tej plaži (N36.97550 E22.99112) verjetno brez težav mirno prenočevat.

Okrog dveh se odpravimo naprej proti Richei. Cesta je asfaltirana, vendar na nekaterih odsekih precej razrita, saj vanjo polagajo nov vodovod. Spominja na Bežigrad in razdejanje, ki ga za sabo pušča Gratel oz. T-2 s svojo optiko. Veselje prebivalcev, ki dobijo vodovod, je verjetno malo večje od mojega, ko bom dobil optiko. :)

Ko prispemo v Richeo hitro najdemo odcep proti plaži, zavijemo, takoj za ovinkom pa nas preseneti ogromen tovornjak, ki nam pripelje nasproti. Šofer nam maha naj se vrnemo, ker se naprej ne da. Takoj mi je jasno, da še vedno polagajo asfalt. Očitno jim gre zelo počasi, saj je pred nekaj tedni neuspešno skušal do plaže tudi Udi.

Nadaljujemo pot naprej proti jugu.

Na kratko se ustavimo na plaži Ariana (N36.75930 E22.08397). Samotno plažo neusmiljeno obdelujejo valovi. Močan veter nosi razpenjeno morje daleč stran od obale.

Tim spet ugotovi, da je na plaži preveč kamenja in da ga je treba nekaj zmetat v vodo.

Ob plaži je lep prostor za prenočitev. Morda bi ostali, če bi bila morje in veter bolj prijazna, tako pa nadaljujemo pot proti Monemvasii.

Kmalu pripeljemo v velik zaliv Palia Monemvasia. Plaža je videti kar obetavna. Mivkasta. Morje pa ni prav kristalno. Še vedno visoki valovi dvigujejo pesek in je voda precej kalna. Kljub temu se odločimo za nekaj urni postanek. Prostora za parkiranje je več kot dovolj in gotovo se bi dalo tudi tukaj prespat (N36.72790 E23.02600), če bi bilo treba.

Ko si naberemo moči, se odpeljemo naprej do Gefyre. Ta je turističen kraj, ki je zrasel tik pred mostom, preko katerega vodi cesta do Monemvasie. Na parkirišču pred mostom in na drugi strani je parkiranih že kakšnih 10 do 15 kemperjev. Zapeljemo se čez in nato spet nazaj, nato pa se parkiramo v pristanišču.

Takoj, ko se ustavimo se mimo pripelje policaj in nam pove, da tukaj ne smemo prenočevat. Napoti nas na parkirišče marine, ki je nedaleč stran (N36.68228 E23.03847). Kljub temu se podamo na sprehod. Kupimo si sadje in nekaj grških slaščic. Pojemo še giros, nato pa se prestavimo na prostor za prenočitev. Kmalu smo tukaj zbrani vsi kemperisti.

Po tuširanju še nekaj časa modrujemo, nato pa gremo spat, da bomo jutri spočiti za nova raziskovanja. 

Splali smo odlično. Nočni veter nas je prijetno zibal, še bolje pa je bilo to, da nas je skoraj zeblo na prepihu. Spočiti pojemo zajtrk, nato pa se odpeljemo do obzidja Monemvasije, kjer obrnemo in nato parkiramo ob cesti nedaleč stran.

Po močnem vetru se podamo proti mestu, ki se skriva za obzidjem. Vanj vodi le en vhod. Mestece je zelo zanimivo in slikovito. Na glavni ulici je nekaj zanimivih malih trgovinic s spominki, kičem in nakitom. Tukaj je tudi nekaj prav simpatičnih tavern in hotelov, katerih sobe so raztresene po raznih hišah povsod po mestu. Turistov k sreči ni kaj dosti. Kar nekaj časa nam vzame raziskovanje ozklih uličic, tunelčkov in obzidja. Med zidovi žvižga močan veter, ob skale pod obzidjem pa se razbijajo mogočni valovi. Tima komaj uspeva prepričat, da na obzidje prav na vrh hriba res ne bi hodili.

Raziskovanje končamo s kavo, sokom in kokakolo na terasi ene od tavernic. Kmalu zatem pa se že peljemo naprej ob obali proti jugu. Peljemo mimo nekaj precej zanikrnih plaž. Verjento bi bile čisto ok, če jih ne bi obdelovali valovi, ki so prinesli tudi precej smeti. Ugotovimo, da na tej strani očitno ne bomo našli primerne plaže, kjer bi se ustavili za kakšen dan.

Kmalu zavijemo od obale stran v hribe proti Neapoliju. Cesta, ki jo izberemo je asfaltna, vendar ozka in strma, zavita v mnoge serpentine. Divja pokrajina, dišeč zrak in razgledi nas tudi tukaj navdušijo.

Peljemo skozi Foutio, Elliniko in Khyovrisi, nato pa prispemo na glavno cesto proti Neapoliju. Z glavne ceste zavijemo proti sipinam Vigklafie (N36.52090 E22.98330) oz. Punte od koder vozi trajekt na mali otoček Elafonisos.

Sipine so videti zelo obetavne. Med njimi je videti nekaj parkiranih kemperjev. Počasi in previdno se premikamo po peščeni cesti - spomin na lanskoletno dogodivščino s peskom je še živ :) Pripeljemo do parkirišča ob pristanišče trajekta. Pogled na modrino vode in peščene sipine je čudovit. Veter je tudi tukaj močan in morje je precej razburkano, zato se odločimo, da bomo še malo raziskovali preden se nekje zasidramo za kakšen dan. Odločimo se za trajekt. Za 15 evrov nas odpeljejo čez. Voda je izredno nizka, kristalno čista in neverjetno turkizno modra.

Na drugi strani otoka sta dve plaži, ki naj bi bili kar lepi. Kmalu smo tam. Parkiramo ob cesti (N36.46863 E22.98205). Tatjana se loti priprave kosila, midva s Timom pa se podava raziskat plažo.

Takoj, ko prideva izza grmičja in sipin se nama odpre pogled na fantastičen zaliv. Turkizno modro morje, krasna svetla mivka in malo ljudi. Plaža spominja na Karibe. Hitro sva v morju. Voda je idealna. Valov tukaj skoraj ni, saj piha veter od obale stran. Tale plaža je zagotovo najlepša od vseh na katerih smo do sedaj bili.

Kmalu se vrneva poročat o odkritju (in pojest kosilo). Ko pojemo se gremo vsi še malo kopat. Skupaj ugotovimo, da je tukaj enostavno prelepo, da bi se kar odpeljali naprej.

Divje kampiranje (kamor sicer parkiranje kamperja ne bi smelo sodit, ampak to je že druga zgodba) je sicer prepovedano povsod po Grčiji, vendar le redko kje to res kdo sankcionira. Baje se tukaj tega ne splača preizkušat. Parkirnih prostorov primernih za prenočitev pa tako ali tako skoraj ni. Vse je bolj ali manj ob cesti. Na sipine po kolovozih se ne bi šli vozit. Kasneje se zato odpeljemo proti kampu (N22.97541 E36.47787).

Kamp je urejen na parcele, sanitarije so čiste, tukaj je tudi trgovina in self service restavracija. Cena se nam ne zdi pretirana. Kmalu smo parkirani na eno od parcel. Sledi “malo resnejše” tuširanje, kratek sprehod, večerja in spanje.

Zbudi nas sonce, ki nam dodobra ogreje kemper. Nekaj časa se še trudimo potem pa počasi vstanemo. Pripravimo in pojemo zajtrk. Siti se takoj odpravimo na plažo. S seboj vlečemo kup nujno potrebne krame. :)

Tim pogrunta, da zna plavat tudi brez obročka ali rokavčkov. No, samo masko in šnorkel potrebuje, saj plava le pod vodo… :)

Celo dopoldne prečofotamo… pojemo nekaj malega za kosilo in čofotanje nadaljujemo do večera.

Spet sklenemo, da je tukaj enostavno prelepo, da bi šli že naprej. Ostanemo torej še eno noč.

Danes ponovimo vse od včeraj. Sredi dneva se malo skrijemo v senco, drugače pa praktično cel dan preživimo v vodi in na plaži. Za zvečer planiramo kakšen malo daljši sprehod, ampak smo na koncu dneva tako utrujeni, da se sprehodimo le po sladoled in gremo potem samo še spat. :)

Še vedno smo tako navdušeni, da ne zmoremo naprej.

Danes popoldan planiramo odhod. Tokrat pa “res” gremo. Pred nami je še marsikaj za nas neodkritega. Število dni dopusta je omejeno. Ponovi se lenarjenje in čofotanje po morju.

Vse skupaj se konča s tem, da se odločimo, da ostanemo še do jutri.

Popoldan si nedaleč stran od nas postavita šotor Miha in Anja. Tukaj sta že drugič. Izmenjamo si nekaj “grških” izkušenj in vtisov.

Ok. Zdaj pa tole lenarjenje res traja predolgo. Danes pa “RES” gremo naprej. Da si dokažemo resne namene, že zjutraj po zajtrku vse pospravimo in se pripravimo za odhod. Odločimo se, da štartamo popoldan in se gremo prej še malo kopat.

Ko se vrnemo s plaže, je polg nas parkirana bleščeče nova Adria s kranjsko registracijo. Skoraj se že odpravimo, potem pa prideta mimo Neva in Janez. Izkušena kemperista. Grčijo sta z družino še s počitniško prikolico osvajala že mnogo pred nami. Neva postreže s kavo in kakšno uro se zamudimo na klepetu. Potem pa le še natočimo vodo, spraznimo odpadke in se odpravimo.

Trajekt se ravno pripravlja za odgod, ko se pripeljemo nanj. 1..2..3.. in že smo čez. S trajekta opazujemo kemperje, ki so postavljeni med sipine. Plaža je tudi tukaj videti zelo vabljiva, vendar se ne bomo ustavili, ker imamo lepe plaže zdaj za nekaj časa čisto dovolj.

Najprej se zapeljemo proti Neapoliju, kjer se oskrbimo z vodo in nekaj hrane. Spotoma tudi napolnimo rezervoar. Neapoli je sredi dneva razbeljen od vročine. Nikjer ni nikogar in ne daje prav prijetnega videza. Vse skupaj deluje precej zanemarjeno.

Obrnemo in se usmerimo proti Gythiu. Seveda ne gremo po glavni cesti.

Najprej zavijemo proti Plataniasu. Do obale nas vodi utrjen makadam, nato pa po asfaltu nadaljujemo proti Marathiasu. Kraji skozi katere peljemo so prazni. Skoraj ni ljudi. Sem in tja se kdo kopa. Plaže so praktično prazne. Peščene in videti kar v redu. Tudi prostor za prenočevanje bi se brez težav našel.

Pri Marathiesu zavijemo stran od morja proti Eliki. Malo naprej pa spet iz glavne ceste dol proti Archagelosu. Plaža je tukaj precej velika in kar lepa. Ob njej kampira nekaj grških prikoličarjev. S prenočevanjem tukaj ne bi bilo težav (N36.65289 E22.88212).

Naslednja destinacija je Plytra. Velik zaliv je precej napolnjen. Do kopanja nam ni preveč, ugotovimo pa, da se nam že malo oglašajo želodci. Veter nam iz taverne ob morju prinese omamne vonjave, zato obrnem in parkiram na travniku poleg nje (N36.68884 E22.83710). Kmalu dobimo na mizo grške dobrote.

Čez slabi dve uri se zadovoljni odpeljemo naprej proti Gythiu. Ko pridemo pri Kokini v velik zaliv pred Gythiom spet razočarani ugotovimo, da so tale in vsi podobni zalivi precej ogabni. Kmetijsko zaledje pomeni velike količine smeti povsod naokrog. Plaža je umazana in smrdeča zaradi kupov razpadajočih alg in smeti. Skozi nasade pomaranč, mandarin in oljk se peljemo mimo nekaj nič kaj privlačnih krajev. Na koncu zaliva vseeno še enkrat zavijemo k obali, da si poiščemo tuš in se malo osvežimo. Tuš takoj najdemo ob kampu, ki je bolj podoben romski naselbini kot kampu. Kljub temu je poln. Tudi plaža in morje nista tukaj ni nič boljša od tega, kar smo videli na začetku zaliva, pa vendar je ljudi polno. No, mi se le stuširamo (N36.80580 E22.62284) in odpeljemo naprej.

Na poti proti Gythiu se ustavimo še na plaži z nasedlo ladjo. Tukaj bi celo prespali, če nas ne bi zmotil močan vonj po urinu in še čem, ki se je širil iz grmovja, ter vročina in popolno brezvetrje na parkirišču za sipinami. 

Hitro nadaljujemo pot in kmalu se pripeljemo v Gythio. Vstop v mestece daje precej klavrn prvi vtis. Razpadajoči smetarski tovornjaki, zanemarjeni bloki in skladišča ob pristanišču niso ravno reprezentativni, potem pa smo kmalu v centru, ki pa daje popolnoma drugačno sliko. Glavna cesta se vije ob morju, ob njej pa so taverne, bari in majhne trgovninice. Zelo slikovito in vabljivo. Gneče še ni, vendar kljub temu nikjer ne uspem parkirati. Ko pripeljem do konca mesta, se posvetujemo. Skupaj ugotovimo, da nam do sprehoda med gostilnami in trgovinami pravzaprav ni in zato odpeljemo naprej.

Kmalu prispemo k dolgi plaži Mavrovouni. Tukaj je nekaj kampov, še več pa tavern in apartmajskih hiš. Zapeljemo se po prašni cesti gor in dol in poiščemo prostor, ki se nam zdi primeren za prenočitev (N36.73319 E22.56929). Upamo, da smo se od glavne “promenade” dovolj umaknili, da bomo imeli mir.

Tim in Tatjana kmalu zaspita, jaz pa še malo berem. Ponoči se precej ohladi. Imamo tudi kar mir, če odštejem tri komarje, ki se na Timu in meni dodobra napijejo preden krvavo končajo svoje bedno življenje na naših omaricah. :)

Okrog devetih štartamo proti jugu.

Na poti opazujemo jasno vidne ostanke davnih časov, trdega življenja in bojevitega ljudstva. Zapuščene trdnjave in obzidja štrlijo iz vroče, puste in težko dostopne pokrajine.

Vozimo po ozkih cesticah najprej skozi Vahti. Precej velika plaža je relativno prazna, ob njej je nekaj prostorov, kjer bi se dalo tudi prenočevat. Nadaljujemo skozi Ageranos in Kamares, kjer nam je plaža nekoliko bolj všeč, pa tudi prostora za kamperiste je tukaj precej več (36.67908 E22.52195).

Ozka cesta se vije skozi pokrajino z mnogimi serpentinami strmo navzgor, pa spet strmo navzdol. Še dobro da prometa skoraj ni. Peljemo se naprej mimo Agie. Tudi tukaj je lepa manjša plaža ob kateri na pomolu stoji nekaj kamperjev (N36.65979 E22.49954). Praktično vsi kemperisti, ki jih srečujemo so iz Francije. 

Kmalu pridemo do Kotronasa, kjer parkiramo na pomolu. Tim pomalica, nato pa se odpravimo naprej. Dvignemo se nad Kotronas, nato pa se spet držimo priobalnih cestic, ki so še vedno precej ozke in zavite. Nato se povzpnemo strmo navzgor proti Flomohoriju. Od tam naprej pa je cesta proti jugu precej široka in peljemo spet malo hitreje.

Še vedno nas navdušuje divja pokrajina. Sonce neusmiljeno pripeka. Termometer kaže 41 stopinj v senci. Vse bolj se bližamo skrajnemu jugu tem bolj redka so naselja in vedno manj hiš je videti naseljenih. Smo pa opazili kar nekaj fantastičnih vil, ki so nastale na nekdanjih ruševinah. Nekatere prav mojstrsko posnemajo nekdanjo obliko kamnitih utrdb z obrambnimi stolpi. Obala je zelo strma in kamnita. Morje je tukaj praktično nedostopno.

Cesta se pri Kokkali spet spusti bližje morja, peljemo še do Ag. Kyprianosa, nato pa se vratolomno dvignemo po ozkih serpentinah do glavne ceste.

Glavna cesta nas nato pelje skozi Lagio. Nekoč eno od pomembnejših mestec pokrajine je praktično izumrlo. Nekaj življenja je opaziti le okrog glavnega trga. Mnoge mogočne razvaline pričajo o živahni zgodovini. Vročina nas odvrne od ustavljanja, zato nadaljujemo pot proti jugu.

Naenkrat se cesta previje preko prelaza navzdol. Odpre se pogled na nekaj lepih zalivov.

Po serpentinah se strmo spustimo proti Portu Kagiu.

V malo slikovito ribiško vasico cesta pripelje preko plaže. Tik ob morju je parkiranih nekaj kamperjev in avtomobilov. Prostora je le še za nas. Stisnemo se mednje (N36.42873 E22.48498) in se za nekaj ur predamo uživanju v toplem morju. Voda je tako topla, da se v njej skoraj ne da ohladit.

Popoldan nadaljujemo pot proti Kapo Tenaro. Po nekaj kilometrih smo tam. Okrog nas je pogorišče. V zraku je še vonj po dimu. Požar je tukaj divjal nedavno. S kar malo tesnobnim občutkom se obrnemo in odpeljemo. Ker imamo do večera še nekaj ur se odločimo, da se odpeljemo proti severu v smeri Areopolija. Sproti bomo pregledali zalive in če najdemo kakšno lepo plažo bomo tam prenočili, če ne, pa bomo prespali na obali pri jami Diros.

Na poti nekajkrat zavijemo z glavne ceste proti morju. Obala je zelo strma in skalnata. V nekaj zalivih odkrijemo male plažice. Prostora za prenočevanje ob njih ne najdemo. Vozimo se naprej. Zahodna stran pokrajine Mani je precej lažje dostopna kot vzhodna. Večji del je tudi manj strm in gosteje poseljen. Tukaj zapuščenih vasi je precej manj. Več je tudi novih ali obnovljenih hiš. To področje je očitno kar popularno. Nekatere hiše so prav filmske.

V kraju Pirgos Dirou zavijemo z glavne ceste proti jamam. Od daleč zagledamo lep zaliv v katerem ob obali že stoji kakšnih petnajst kamperjev. Super. Peljemo naprej in po nekaj kilometrih nas ustavi zapornica. Zgrešili smo in namesto na obalo smo se pripeljali do vstopa v jamo. Plaža je skrita za skalami. Obrnemo in poiščemo pravo pot. Čez dobrih deset minut smo parkirani na obali (N36.64064 E22.38303) in nekaj trenutkov kasneje smo že v vodi.

Do večera se namakamo. Vročina je še vedno precej neznosna. Zrak se ne premika. Spanje očinto ne bo prav prijetno.