Jurčkov Blog ©

Včeraj smo Jurčki zaključili smučarsko sezono, danes pa naj bi odprli “morsko”. Kar malo razočarani se prebudimo v oblačno in precej hladno jutro. Tudi veter je kar močan. Za kopanje očinto še ne bo, upamo pa, da nam uspe vdihnit nekaj pravega morskega zraka in se vsaj malo na sonce nastavit… :)

Tim najprej ugotovi, da smo prišli na popolnoma neurejeno plažo. Očitno jo je treba ustrezno prekopat in pripravit na prihod poletja (ehm.. pomladi…)…

Ko je plaža urejena je treba raziskat okolico. Na pot se odpraviva s skiroji. Pri svetilniku Tima skoraj odpihne v morje, pri skladišču soli, pa Tim ugotovi, da je morje polno ogromnih meduz.

Vmes si ogledava še mini jadrničke in priprave jadralcev na jadranje.

Po njihovih neskončno dolgih pripravah se nama pridruži še Tatjana in nato skupaj z navdušenjem opazujemo kako poskačejo jadralci v svoje jadrničke in vešče zajadrajo v močnem vetru. Prav veter pa je razlog, da se skupaj z Rokom odločimo za še en premik. Nova destinacija je nekje takoj za mejo okrog Savudrije. Rok pravi, da tam skoraj gotovo ne piha… :)

Okrog 13h pridemo v Bašanijo. Veter je žal tudi tukaj močan.

Tima spet pričaka neurejena obala in takoj se loti dela…

Vej in podobne krame je enostavno preveč. Začetne vneme je kmalu konec…

Čez kakšno uro se sprehodimo do sosednjega zaliva. Tam najdemo zavetje in nekaj ljudi, ki se veselo nastavljajo soncu. V nekaj trenutkih zavzamemo položaj “sončnih kolektorjev” in začnemo z “akumulacijo”.

Otvoritev “morske” sezone je uspela… :)

Od mirnega spanja ni bilo nič. Po približno dveh urah se je začel boj s komarji. Kljub mrežam na vseh oknih so prihajali v kemper novi in novi. V šestih ali sedmih urah sva jih s Tatjano pobila najmanj 30. Katastrofa. Spanja skoraj ni bilo. Stene in strop so krvave od razmazanih krvosesesov. Na koncu imamo zaprta vsa okna in vse druge odprtine. Zdaj je mir, ni pa več zraka. Ko se zunaj že dani komaj malo zadremava. Edino Tim je spal celo noč. Revček je cel popikan. Jaz ne zaostajam dosti. Tatjane pa na njeno srečo ne marajo.

Okrog osmih se precej nasajeni odpeljemo do pekarne nato pa naprej proti Svetem Štefanu. Vmes zavijemo še nekajkrat z glavne ceste proti plažam, vendar ne odkrijemo nič pretresljivega. Precej gneče je povsod in večinoma je vse pozidano prav do morja.

Pri Svetem Štefanu parkiramo in se sprehodimo do vhoda. Ta je zaprt. Prodali so cel otoček nekemu podjetniku iz Singapurja. Baje bo nekoč spet odprt. Za tiste z debelo denarnico seveda. Vse skupaj naj bi postal luksuzen hotel. Lokalci pravijo, da poteka obnova. Očitno je zelo tajna, ker ni nikjer videti niti sledi o kakšnih gradbenih delih.

Precej turistov se razočarano obrača pred vrati. Plaža ob svetem Štefanu je očino posuta z zlatim peskom. Cena vstopa s svojo brisačko 10 evrov, cena najema ležalnikov 20 evrov. Nismo ravno šparovni, ampak tole je pa vseeno malo trapasto. Za ograjo kraljuje nekaj glasnih rusov. Na splošno je teh med obiskovalci Črne Gore poleg Srbov verjetno največ. Srečujemo tudi vse druge zvoke vzhodne evrope. Z zahoda se najde le sem in tja kdo, ki je na izletu, ki so mu ga prodali v Dubrovniku.

Od tu naprej se peljemo do Budve. Parkiramo na enem od mnogih parkirišč. Skoraj povsod v Črni Gori je parkiranje plačljivo, vendar so cene parkiranja izredno nizke.

Ob znani Slovenski Plaži se mimo mnogih lokalov, restavracij in trgovinic sprehodimo v stari del mesta. Ta je zelo lep in slikovit. Ozke uličice za obzidjem močno spominjajo na Dubrovnik. Malo raziskujemo, vmes pojemo nekaj odličnih rogljičkov in spijemo kavo v eni od kavarn.

Po dobri uri se vrnemo do kemperja in odpeljemo proti Kotorju. Tam spet parkiramo v centru na enem od plačljivih parkirišč. Sprehodimo se v stari del mesta. Tudi ta je lep in slikovit. Ozke uličice za obzidjem tudi tukaj spominjajo na Dubrovnik, le da se tukaj bližina morja manj občuti in da so praktično povsod okrog nas visoke gore. Malo raziskujemo. Tim navija za vzpon na obzidje in trdnjavo, ki je visoko nad mestom. Naše mnenje o trdnjavah na vrhovih hribov se še ni spremenilo. Tale je verjetno tudi ena od najvišjih med njimi. Uspemo se dogovorit, da bo šel gor, ko se sem pripelje s prijeteljem Vidom s svojim kemperjem. :)

Iz Kotorja se počasi odpeljemo okrog celotnega zaliva. Vmes se ustavimo na kosilu, ki ga pojemo v senci enostavne restavracije s svojo plažo (N42.48350 E18.73350). Malo polenarimo potem nadaljujemo pot proti Herceg Novem.

Pred pristaniščem za trajekt, ki vozi preko zaliva se promet ustavi. Slabo uro traja, da se prebijemo skozi zamašek. Kolona na nasprotni strani ceste je dolga za več ur čakanja. Kmalu smo na meji.

Na črnogorski strani skoraj ni čakanja. Na hrvaški strani nas policistka opozori, da so pri Dubrovniku hudi požari in da je zelo verjetno, da bomo prišli le do Cavtata. Sledi carinica. Ta nas postavi iz kolone v podrobnejši pregled. Ne zamerim ji. Kemper je tako umazan, kot da bi prišli z njim iz Afganistana. Podrobno pregleda vse žige v potnih listih. Afganistana ni med njimi. Potem sledi nekaj vprašanj o tem od kje gremo in kaj smo počeli. Nič pretresljivega. Kljub temu še ni “zaupanja” in odpret moram najprej zadaj. Pesek in igrače iz boxa se skoraj usujejo nanjo. Še ni zadovoljna in gre pogledat še v našo hišo. Odpre nekaj omaric in ko v eni naleti na moje prijetno zašvicane spodnje gate, jo nadaljnje kopanje mine. Preverjeni zapeljemo v “ljepo njihovo”.

Kmalu zagledamo dim, ki se vali z gora nad Cavtatom. Pogorišče je ogromno. Praktično vse nad in okoli Cavtata je že zgorelo. Vse smrdi po dimu. Ponekod ožgana debla še tlijo in celo gorijo. Kmalu se ustavimo na koncu kolone vozil. Nekaj časa stojimo nato nas spustijo naprej. Mimo Plata pripeljemo do Solin in se spet ustavimo. Čakamo. Vklopimo radio. Novice niso obetavne. Požar ni obvladljiv in se še širi. Burja piha v sunkih ki presegajo 100km/h. Letala ne morejo pomagat gasilcem, ki se že nekaj dni borijo s plameni. Cesta bo zaprta verjetno še celo noč. Obrnemo proti Cavtatu.

Parkiramo na parkirišču naprej od avtobusne postaje. Vse je polno pepela. Zrak smrdi po dimu. Stuširamo se in se odpravimo proti mestu. Skozi dim se prebijejo sončni žarki. Siva pogorišča skozi dim zažarijo v rdečkasti sončni svetlobi.

Vmes zmanjka elektrike, ki se kmalu spet vrne. Malo se sprehodimo, nato pa se vrnemo na drugo stran rta in opazujemo požar, ki uničuje pobočje tik pred Dubrovnikom. Plameni so višji od hotelov. Hrib je samo še žareče pogorišče.

En od domačinov, ki ga srečamo nam pove o naporih gasilcev in prebivalstva, ki so jih imeli včeraj, da so obranili Cavtat, Plat, Soline in druge vasi, ki zdaj stojijo sredi pogorišč. Gasilcem so se pridružili mnogi prostovoljci. Mnogi so na svojih vrtovih podirali drevje, ki je raslo desetletja, da so preprečili širitev požara do hiš.

Burja buta v nas z vedno močnejšimi udarci. Vrnemo se na parkirišče. Tatjana se s fantom, ki pobira parkirnino dogovori za “friendly price” za celonočno parkiranje. Kemper le premaknem, da smo nekoliko manj na udaru burje. S tesnobnimi občutki gremo spat.

Radijske novice zjutraj so precej bolj vzpodbudne od tistih včeraj. Burje ni več Pravzaprav je zunaj brezvetrje. Dve gasilski letali že pomagata gasilcem in na najhujših točkah je požar že pod nadzorom. Cesta je spet odprta.

Po hitrem zajtrku se odpeljemo v Dubrovnik. Vsi že komaj čakamo, da vidimo malo Maro. Mirela je rodila pred slabim mesecem. Kmalu smo pri njej. Sledi ujčkanje in občudovanje male kepice. Mirelina mama pa poskrbi, da se nabašemo s sladkarijami, sadjem in kavo. :)

Popoldan se poslovimo in odpreljemo naprej proti severu.

Vožnja teče precej počasi, ker je prometa kar precej. Kljub temu smo proti večeru v Vodicah. Tam nas že pričakuje teta Slavica. Parkiram na ozkem parkirišču. Malo se osvežimo nato gremo v mesto na večerjo. Zvečer nam teta ne pusti, da bi spali v kemperju. No ta je pa dobra… :)

Spali smo presenetljivo slabo. Očitno je bilo v postelji preveč prostora, nič peska ni bilo v postelji in posteljnina je preveč dišala po svežem. :)

Počasi pojemo zajtrk in se odpravimo na plažo. Gneča je že zgodaj nepopisna. Skoraj vsak kotiček betona je že zaseden. Seveda so mnoge birsačke prišle sem že zelo zgodaj in zakoličile svoj prostor. Bolnica… :) S Timom odhitiva v vodo. Aaaaa. Kako je mrzla! Tima kar odnese nazaj ven. Jaz vstrajam (kot pravi moški) in grem zaplavat. :) Kar stisne me. Ko lezem ven iz vode si mislim samo to, da še dobro, da plaža ni nudistična. :)

Popoldan se odpeljemo proti Ljubljani. Proti večeru smo srečno doma.

Zaključek:

- Srečno smo prevozili približno 4720 km (precej manj kot lani, ko smo jih naredili skoraj 7000).
- Grčija nas tudi tokrat ni razočarala. Zagotovo gremo še. Na srečo ostaja neraziskanega še ogromno. :)
- Naše dosedanje “the destinacije”: Lakonija, Elafonisos, Feneromeni, Kastro Robinzon, Lefkada Gialos, pa še bi se kaj našlo npr. Sithonija od lani, pa mesteca kot so Nafplio, Methoni, Pylos, Koroni in … :)
- Malo nas je razočarala Albanija. Sicer smo dobili o tej deželi le hitre vtise, pa vendar zdaj vemo, da na morje ali tranzitno tja skoraj gotovo ne gremo več. Morda nas kdaj piči in gremo raziskat notranjost. Ta vsekakor skriva marsikaj, ampak za kaj takega se je treba pripravit in imet čas.
- Malo nas je razočarala tudi Kefalonija. Pričakovali smo kaj več bolj dostopnih plaž. Ampak verjetno smo tja prišli že malo razvajeni. :)
- Kljub kilometraži smo se pošteno spočili, načofali, naplavali, naigrali in prekopali kar nekaj mivke. Te smo precej pripeljali tudi domov. :)
- Tim se je naučil plavat brez pripomočkov. Zaenkrat mu uspejo sicer še bolj kratke proge, ampak za začetek je to kar uspeh. :)
- Nekaj dni je bilo pasje vroče. Vse ostale dni je bilo tudi vroče, vendar v mejah normale. Skratka vreme kot je treba. :)
- GPS navigacija je bila spet zelo koristna. Po Grčiji se je kar obnesla z Destinatorjem. Karta je nad pričakovanji, program pa žal popoln “crap”. Drugje je šlo kar v redu z iGO. Nekajkrat smo se navodilom tudi fino nasmejali. V Albaniji jasno deluje le “kartu čitaj seljaka pitaj”. :)
- Napisan je potopis. Sem bil kar priden in sem večji del spisal sproti. :)

Dopust je bil fantastičen!