Jurčkov Blog ©

Po pričevanjih mnogih forumašev je Zoncolan pravo “družinsko” smučišče, kjer so kamikaze redke, proge urejene in parking avtodomarjem prijazen (raven, miren, največ pet metrov od smučišča in seveda brez na avtodomarje alergičnih lokalcev). Za ta vikend se odločimo, da to tudi sami preverimo. Z Vizotom in Leonetom se dobimo zvečer na stari pumpi v Kranjski gori, nato pa nadaljujemo pot v “karavani” do Zoncolana. Udi prihaja s kartami iz primorske smeri. Po vznožjem serpentin Leone zaostane in počaka Udija, midva z Vizotom pa peljeva do vrha.

Čisto na koncu ogromnega parkirišča je parkiranih že nekaj kemperjev. Najprej se nekajkrat prestavimo in iščemo najbolj “ugodno” pozicijo. Po kakšnih desetih minutah čaranja končno ugasnemo motorje in počakamo še ostali del ekipe. Medtem se spoznamo se še z Delavcem in njegovimi domačimi zvarki iz steklenice… :) Moški del ekipe potem na mrazu še pozno v noč rešuje svet… :)

Sobota je smučarska v pravem pomenu besede. Smučamo vsi. Tudi Tim gre korajžno z nama na sedežnico in se spušča čisto sam tudi po največjih strminah. Sneg je super, smučišča res urejena, gneče nobene. Res pravi užitek.

Proti popoldnevu vsem zmanjka moči in vrnemo se “v bazo”. Pojemo, potem pa švignemo še malo na sneg s sanmi in bobi. Zvečer se gremo v temi sankat še na “otroško” smučišče. Prežene nas podivjani ratrak. Skrijemo se za ograjo in ga opazujemo kako z lahkoto melje sneg pod sabo in pripravlja “sveža rebrca” za jutri. :)

Tale Zoncolan nas je res navdušil.

Nogice zjutraj precej čutimo. Sobotno smučanje je pustilo posledice. Parkirišče se že precej zgodaj dodobra napolni in očitno je, da bo danes malo večja gneča kot v soboto. Ker smo bolj “mehki” v noge in ker je dan tako topel da skoraj diši po morju se odločimo, da na smuči danes ne gremo.

Pojemo zajtrk, popijemo kavo, malo se še sprehodimo, potem pa se spakiramo in počasi odpeljemo. Smer: morje… :)

Peljemo po stari cesti proti Udinam. Tam se malo ustavimo in sprehodimo. Temperatura je pomladna in na soncu se z veseljem slečemo do kratkih rokavov. Po kratkem sprehodu nadaljujemo pot v Grado. Zapeljemo se skozi center, nato pa parkiramo v eni od stranskih ulic in gremo peš do obale. Žal se vreme malo pokvari in hladen veter nas od tam kmalu prežene. Kljub temu smo morje zavohali… še malo pa bo poletje!… :)

Kar malo žalostni se zvečer pripeljemo v Ljubljano, saj vemo, da verjetno naslednjih nekaj vikendov ne bomo uspeli rajžati nikamor…

Zoncolan nam je bil všeč, zato smo se odločili, da ga obiščemo še enkrat. Temperature so že čisto pomladne, vendar je na smučišču še dovolj snega za prav prijetno smuko. Popoldan sicer ta preide v čofotanje, ampak, ker se zjutraj zbudimo na smučišču, to niti ni tak problem.

Dopoldan je v akciji mularija…

Popoldan Rok prijazno popazi tudi na Tima, midva pa še malo sama uživava…

Pozno popoldan imava oba noge popolnoma gumijaste. Kljub temu, da bi lahko jutri še smučali, se odločimo, da je za nas sezone smučarije za letos konec. Sledi premik proti morju.

Destinacija Portorož.

Zvečer smo že parkirani tik ob morju na parkirišču pri Bernardinu.