Jurčkov Blog ©

S precejšnjim glavobolom zaslišim okrog sebe znane glasove. Tim in Tia sta že nekaj časa v akciji in sta bila do sedaj prizanesljiva do moje glave. :) Ura je že “dan” in dan je lep. Baje je prelep za preležat v postelji. No ja, pa vstanimo.

Spet se spravimo ven na sneg. Že prejšnje dni ni bila ravno zima, danes pa je temperatura krepko nad ničlo. Sneg je kilav. Sonce pokrijejo oblaki. Napovedan je dež. Udi, Leon in Rok se odločijo da odrinejo proti Kranjski gori, mi pa dan še malo izkoristimo za nekaj spustov s smučmi in malo sankanja. Preseneti nas tudi nekaj sonca.

Matej odpelje Tima z vlečnico na vrh smučišča pogledat startno hišico. Oba s Tatjano sva navdušena in kar malo važna, ko prismučata skupaj dol. Še bolj pa je važen Tim. :)

Podvig ponovita, potem pa se Majeriči odpravijo proti Ljubljani, mi pa se počasi spakiramo in odrinemo proti Kranjski gori.

Na poti tja nas začne zalivat dež. Parkiramo se pod staro črpalko poleg ostale ekipe ADjev. Kasneje se premaknemo na zgornje parkirišče, kjer Udi in Leone privlečeta ven še nekaj ostankov pirotehnike s katerimi zaključimo dan. Za konec pa mulci uprizorijo še šov z iskricami.

Deževna noč se konča in zbudimo se v precej turobno jutro. Nič ne kaže, da bi se vreme kaj popravilo. Imeli smo idejo, da bi se šli kopat, pa nas je minilo, ko smo izvedeli, da so kapacitete bazena presežene za 30%, savne pa še malo več. Morali bi imet srečo, da bi prišli do vode. Bljak.

Gremo malo na sprehod. Pod smučišči, ki so videti res klavrna so jezera blatne vode. Sneg (če se mu sploh lahko tako reče) je ena sama ledena plošča ali blatna zaplata. Kilavo. Kar nekaj ljudi sicer smuča, ampak verjetno le zato, ker nimajo kaj drugega za počet.

Gremo do drsališča, ki je zaprto. Led še delajo. Hm, ob obilici snega, res ni potrebe, da bi kakšnega turista razveselili z drsanjem… Z Vizoviški se dogovorimo, da odpeljemo proti Atlantisu. Se bomo pa v Ljubljani kopali.

Čez nekaj ur smo že na parkirišču. Ko se končno odvlečemo z vsemi torbami od vhoda, nas sune kap. Vrsta je že pred blagajnami taka, da se skoraj ne da noter. Razočarani se obrnemo. Kaj zdaj? Otroci so obupani. Nič, gremo do Koloseja na kakšno risanko. Optimisti! Karte so še, ampak v prvi vrsti… :) Groza! Otroci imajo že naštimano tafino frekvenco. Nič! Gremo domov k nam kakšno risanko gledat, prej pa še v firmo po projektor, da bo vzdušje kot v kinu. Spet groza! Projektorja ni, nekdo nas je prehitel… Pa nič, bomo pa na televizorju gledali…

Kljub celodnevni odisejadi za “otroško zabavo” se dan konča čudovito. Pogledamo “Malega piščka”, pojemo goro popkorna in gumijastih bonbonov in popijemo škaf kokakole in na koncu smo prav dobre volje. Novoletnih praznikov je konec.

Baterije so napolnjene za nove zmage… :)

Popoldan v AD naložimo kup smučarske krame, nekaj hrane in se odpeljemo proti Viču.

Pri Vizoviških je praznovanje rojstnega dne. Neja ima štiri leta. Malo sicer zamudimo, vendar nam kljub temu odprejo vrata. :) Zabava je že v teku. Gora razmetanih igrač, bonboni na kile in risanke na televiziji. Kaj bi lahko bilo še bolje? Nič. Tudi kokakole ne manjka. :)

Precej pozno Neja pihne svečke, potem se ritual nekajkrat ponovi še z ostalimi otroki, nato napademo še torto. Proti enajsti zaključimo zabavo, pospravimo, potem pa se zbašemo v kemperja in se počasi odpeljemo proti Rogli.

Okrog 1h zjutraj pridemo na vrh. Parkiramo blizu Uniorčka, tako, da otrokom ne bo treba daleč do smučišča in igrišča. Teren precej visi. Na tleh je tudi precej ledu. Z Rokom se najprej nekaj časa mučiva s kajlami, nato pa obupava. Bomo pač malo viseli… Važno je, da smo z nogami navzdol in da sneg ni daleč… :)

Zgodaj zjutraj nas zbudi glasna glasba. Dva mladca sta se odločila, da bosta demonstrirala svoje watte prav poleg nas. Unc-Unc-Unc traja ravno dovolj za popolno bujenje, potem pa oddrvita naprej. Hja, kaj čmo, bomo pa prej zunaj. In res je. Ob 9h ima Tatjana že karto in vsa vesela in zagnana je med prvimi na smučeh.

Midva s Timom sva malo počasnejša, pa vseeno kar zgodnja. Greva na trak. Nekaj spustov je kar uspešnih. Skozi tunelčke je najbolj zabavno. Nato veselje upade in se malo valjava, pa na tobogan, pa v iglu, pa potem spet malo na smuči,…. Okrog 11h ima Tatjana smučk dovolj in zamenjava se.

Pozneje se nam zunaj pridružijo tudi Vizoviški, vendar se Neja slabo počuti in zato niso prav aktivni. Z Rokom vseeno narediva nekaj fur skupaj. Nad snegom sem prav navdušen. Kljub visokim temperaturam je smučanje prav fino, proge pa presenetljivo dobre. Toplo je tako, da kar teče iz mene. :)

Tima odpeljem tudi na Uniorčka in prav suvereno se sam spušča. Praktično drugič je na smučeh, pa se spušča čisto sam. Lepo zavija in se zna tudi ustavit. Carko! :)

Iz Ljubljane se pripeljejo tudi Šegeci. Najprej se še malo smučamo.

[video]http://video.google.com/videoplay?docid=1187595243226462986&hl=en[/video]

Potem pojemo “smučarsko” malico (hotdog). Nato pa še na sanke in bob.

Dan se konča s kičastim sončnim zahodom…

In požarom na nebu…

Neja dobi vročino, ampak se ne da. Sneg in zabava sta pomembnejša.

Kljub utrujenosti (in vročini) še nimamo dovolj. Že v temi se odpravimo še na sprehod do hotela. Sankališče Zlodjevo nas navduši in odločimo se za spust. Tina in Neja zasedeta rumene sanke, Tim in jaz pa (jasno) modre. Čakamo, čakamo, čakamo, potem pa jupiiii!!! Šibamo po strmini. Skoraj brez zaviranja. Na koncu me Tim okrega ker sem zaviral. Obljubim mu jutri še en spust in to brez zaviranja… :)

V hotelu spijemo še topel kakav, kavo, kokakolo, soke,… in počekiramo mini disco. Kmalu ugotovimo, da je prostor tako zakajen, da komaj dihamo. Pa še vroče je in minidisko muzika oglušujoče hrešči. Skratka atmosfera za ponoret in zato pobegnemo.

Otroci popadajo v postelje in zaspijo… Nedolgo zatem se jim pridružimo tudi ostali.

Noč prespimo kot ubiti. Danes nas tudi mladci z Unc-Unc-Unc podoknico nebi zbudili. Žal je pri “sosedih” malo drugače. Spali so slabo. Neja ima še vedno zelo visoko vročino. Očitno je zbolela tudi Tina. Vizoviški bodo danes zato bolj na off in verjetno bodo kar kmalu odpeljali proti Ljubljani.

Mi se spet spravimo na smuči, vendar smo danes manj aktivni kot včeraj. Čutimo našo izjemno kondicijo. :)

Proti popoldnevu smučarijo zaključimo s sankanjem.

Najprej klasično…

Nato pa še Zlodjevo…

[video]http://video.google.com/videoplay?docid=6055146984005389698[/video]
In “snežni” vikend se konča s počasno vožnjo proti domu.

Smuči, ki sem si jih kupil že sredi januarja, so besno čakale na to, da se jih preizkusi. Napoved vremena je ok, zato šibnemo že v petek zvečer na Roglo. Že zvečer nas pride obiskat Matej, ki tukaj že cel teden uči svoje študente smučat.

Že zjutraj se spravim na smuči. Tatjana me pusti uživat praktično cel dan. Kljub gneči se nasmučam na “Ostruščici”. Že zadnjič sem pogruntal, da tja zaide najmanj ljudi in se tam da smučat tudi takrat, ko se drugje samo v vrstah stoji. Popoldan me noge že pošteno bolijo… Konec. S Timom še malo rijeva po snegu…

Po sončnem in mirnem dnevu se proti večeru vreme začne spreminjat. Pihati začne hladen veter, ki se zvečer spremeni v mali vihar, ki dviguje sneg in že dela manjše zamete. Preverim napoved in ko ugotovim, da bo pihalo verjetno tudi jutri, se odločimo, da odrinemo proti Kranjski gori. Vizo nam sporoči, da je tam bonaca…

Okrog 11h smo že stacionirani malo naprej od stare pumpe poleg vsaj desetih drugih kemperjev.

Takoj zjutraj pohitimo po karte. Seveda se po Murphiju postavimo v najpočasnejšo vrsto. Kupimo karte za vse, da bomo smučali skupaj. Odvlečemo se do ene od otroških vlečnic.

Prvi spust Tim opravi bolj kamikazasto. Manjši padec ga skoraj odvrne od nadaljevanja smučanja, zato se malo “demonstracijsko” mečem po tleh. Nato se usedeva in razložim mu “klobase” o tem kako pomembni so padci za znanje smučanja in kako je sploh padanje najboljše od vsega… itaq, da mi ne verjame in na koncu pristane na nadaljevanje (po moje samo zato, da ne bom kvasil še večjih neumnosti)… :)

Spustimo se še nekajkrat, potem pa se Tim in Tatjana odpravita raziskat “smučarski otroški vrtec”, jaz pa grem raziskat še kakšno drugo progo.

V otroškem vrtcu je prav danes pomembna tekma za lumpijev pokal. Tim se prijavi med tekmovalce. Boj bo hud, zmagovalci pa bodo vsi, ne glede na starost, upoštevanje pravil, čas, dosežen cilj, število odpeljanih ali zgrešenih vratc… skratka: “ne boj – mesarsko klanje”… Ko s Tatjano stojita med čakajočimi na spust, pa se zgodi groza! Temovalci morajo nositi tudi številke. To Tima čisto “iztiri” in zato skoraj odstopi že pred štartom. Tatjana uporabi vse pogajalske spretnosti, da je končno številka na njem in on še vedno pripravljen na spust…

Progo Tim odpelje odlično…

[video]http://video.google.com/videoplay?docid=6798450850019338982&hl=en[/video]

Po podelitvi nagrad se odločimo za nadaljevanje smučanja, takrat pa: “o groza”… Tatjanine skoraj nove smuči so izginile. Nekdo jih je vzel. Ukradel… Povprašamo naokrog, prehodimo vse okrog, pa nič. Konec. Ni jih. Operater vrtca obtoži lokalne đankije in pove, da se to precej pogosto dogaja. Super. To nas res NE pomiri.

Skušamo malo potlačit slabo voljo in na srečo naletimo na Tomaža z družino. Videli se nismo celo večnost. Najprej malo popsujemo situacijo, nato pa skušamo stvari obrnit na pozitivo in pozabit vse skupaj. Otroci se medtem zabavajo s sankami in bobi.

Čez kakšno uro se pri otroških igralih razidemo in naslednji trenutek naletimo še na Mitjo z družino. Tudi oni so v KG prišli z avtodomom. Medtem, ko Zarja in Tim rijeta po snegu in divjata po igralih, si zmenjamo nekaj “avtodomarskih izkušenj”. Čez kakšne pol ure se odpravimo na čaj (in kokakolo). Pot nam presekejo jelenčki in ni šans, da se jim izognemo. Za “mastne” evre gresta Zarja in Tim na “romantično” vožnjo.

Po kratki vožnji mimo smučišč prideta naša “popotnika” nazaj. Polna sta jelečkove dlake, ki izdatno izpada iz kože na kateri sta sedela in malo sta “štalsko” zasmrajena. Ampak peljala sta pa se z božičkovimi sanmi… :)

Srečamo še Vizoviške, potem pa res vsi končno pridemo do čaja. Otroci potem veselo zaplešejo na eno “govejo”.

[video]http://video.google.com/videoplay?docid=-8604446016545224189&hl=en[/video]

Tima po plesu pritisne lulat in s Tatjano se odpravita do stranišča. Čez kakšnih pet minut najprej priteče Tim in že od daleč kriči, da je mami našla smuči, nato pa pride še Tatjana s širokim nasmehom in smučmi. Našla jih je čisto slučajno. Neka ženska jih je pomotoma vzela, nato pa jih ni vrnila tja kjer jih je vzela, ampak jih je odnesla v ski servis. Tam so slonele na steni.

Še dobro, da je Tima pritisnilo lulat… :)

Veseli, da se je dan tako srečno iztekel, se vrnemo v AD. Počasi pospravimo kramo in se v mraku odpeljemo proti domu. Vikend je bil krasen in lepo je bilo srečati stare znance…

Z veliko tečnobo pričakamo praznik. Vremenske napovedi so prava depresija. Več kot očitno ne bomo šli nikamor za več kot en dan. Škoda dopusta, da bi iz kemperja gledal kako dež pada…

Po zajtrku ugotovimo, da bi se vseeno lahko zapeljali vsaj v postonjsko jamo. Kar z osebnim avtom. Baje je tam nek otroški žur in dan odprtih vrat. Pokličemo še Vizote in čez dobri dve uri smo že tam. Pričaka nas jasno maksimalna gneča. Malo se postavimo v vrsto (ki to ni) in ko čez kakšnih 20 minut ugotovimo, da se ne premikamo nikamor se obrnemo in gremo proti parkirišču. Seveda vse skupaj spremlja otroški protest.

Ustavi nas “hrabri vitez”, ki pokaže svoj meč (in pajkice).

Pred močjo teh “argumentov” se obrnemo in počakamo še kakšne pol ure. Nekateri že fino sitni se znajdemo na vkalcu, ki je moker kot da bi pravkar pripeljal iz “vlakopralnice”.

Čez kakšno minuto že drvimo mimo skal, medtem pa na glave in za vratove lovimo kaplje, ki padajo od vsepovsod. Zunaj dežuje in take kras je očitno res ena sama luknja (bi ga bilo treba malo zaflikat). :)

Okej. Ko pridemo do konca naše proge, nas napotijo v veliko dvorano. Tam se dogaja koncert Anike Horvat. Med maso ljudi se naokrog po dvorani sprehajajo čudne pojave iz pravljic…

Iz dvorane nas ne pustijo nikamor. Samo od daleč lahko opazujemo poti, ki vodijo globje v jamo. Tale dan odprtih vrat ima vrata precej zaprta… :) Očitno mislijo, da se bomo tako napalili, da bomo kmalu pritekli in z veseljem plačali mastno vstopnino, ki jo zaračunavajo za obisk jame, ob dnevih NEodpritih vrat.

Prostora za gibanje je torej premalo. Kmalu se naveličamo sekanja z meči po zraku, prijemanja oseb, ki živijo drugače samo v pravljicah in izmikanja kapljam. Tudi Anika nas ne prepriča – verjetno bi jo lažje poslušal, če bi se oblekla manj “jamarsko” v kakšne hot pants… (ampak to potem ne bi bil žur za majhne ampak za velike otroke)… :)

Skratka, kmalu smo spet na “mokrem” vlaku. Mimo skal in zunaj…

Pred vhodom najdemo kres, kjer se malo pogrejemo.

Po ogrevanju se odpravimo do parkirišča. Na poti sklenemo, da gremo do obale (ker morja že nismo videli nekaj mesecev). Pri Razdrtem nas preseneti tako gosta megla, da nas obisk morja mine. Obrnemo se nazaj proti Ljubljani.

Kulturni izlet je s tem končan. Zabava pa se nato še nadaljuje pri Vizotih s “halo kitajcem” in risankami.

Tale vikend spet preživimo doma. Nič narobe. Imamo se vseeno fino…

Kolesarjenje brez pomožnih koleščkov res ni šala. Tudi za prvi april ne… :)

Sprva ravnotežje malo ponagaja in skoraj obupamo. Potem pa ugotovimo kakšne prednosti prinaša tako kolo pri dirkanju čez luže. Poti nazaj več ni.

Očitno je prvi april dober dan za kolesarjenje, saj se Timu kmalu pridruži še Vid, ki je prav tako na novo brez pomožnih koleščkov.

Jasno je treba tudi kolesa zamenjat. Da se preizkusi kako je vozit “čisto drugačno” kolo…

No in očitno je prvi april primeren tudi za letalce. V letanju se z navdušenjem preizkusi Tom… :)

Torej, tole bi se lahko začelo klasično: “v petek po službi…”, vendar se ne. Pa ne zaradi datuma. Oba s Timom sva že cel teden abonirana vsak na svojem stranišču. Nekje sva staknila Rotavirus in današnji odhod je zato še vedno pod velikim vprašajem.

Ko pridem iz službe, še vedno gruntamo kaj naredit. Delno smo že spakirani, natočit je treba še vodo in napolnit hladilnik. Okrog petih sklenemo, da danes vseeno odrinemo, vendar verjetno le do roba naše državice.

In kam sploh gremo? V Grčijo seveda. Lani nas je navdušila in odločili smo se, da gremo letos spet. Kot ponavadi so cilji tudi tokrat le približni. Videli bi radi južni del Peloponeza, Lakonio in Mani, ki smo ju lani spustili, pa morda jo mahnemo na Kefalonijo. V planu je tudi postanek v Beogradu.

Okrog polnoči smo parkirani na Čatežu. Pripravljeni smo na kratko spanje.