Jurčkov Blog ©

Krasen sončen in topel dan. Temperatura pomladna. Napoved za naslednji teden je ugodna. Perfect!

Že ob 12h oba s Tatjano zviz iz službe in šibneva v vrtec po Tima. Prideva v času kosila, zato greva najprej domov. AD zapeljem pred hišo in vanj zmečem še zadnje manjkajoče stvari. Tatjana malo kasneje skoči nazaj v vrtec.

Danačnji cilj je žepna Reublika San Marino. Do tja imamo iz Ljubljane približno 510km če gremo po avtocesti oz. okrog 450km, če gremo malo po bljižnicah.
Čeprav smo se v Grčiji odločili, da se za naslednji potep malo bolje pripravimo, nam to ni uspelo. Smo pa vseeno boljši kot takrat, saj mamo Lonely Planet tokrat s sabo. :)

Na tale potep se ne odpravljamo sami. Nekaj preteklih vikendov smo preživeli v Istri skupaj z Vizoviški in bilo nam je tako fino, da smo se dogovorili, da odrajžamo na “krompirjeve” počitnice kar skupaj. Prav veseli smo, da se nam morda pridružijo tudi Majeriči.
Pred odhodom pokličem Roka in Mateja, da dogovorimo meeting point na PZA pod vzpenjačo (N43.94072 E12.44213).

Ob 13h štartamo. Takoj ugotovimo, da ima del posadke prazne želodce in se zato ustavimo še v šišensem mekdonaldsu. Prometa ni preveč zato se hitro prebijemo iz Ljubljane.

Pri Postojni nas preseneti megla. Okrog 15h smo z nekaj vmesnimi postanki (wc, tankanje) v Italiji. Tukaj se promet ob večjih mestih precej zgosti. Ko peljemo mimo Benetk je že tako gost, da se odločim, da bom peljal po “obalni bližnjici” in se tako izognil morebitnim zastojem okrog Padove in Bologne. Seveda takoj po Mestrah pademo v zastoje tudi na obalni cesti. Sami tovornjaki, nepretrgano, v obe smeri. Megla, ki nas spremlja celo pot se še zgosti. Kljub gostemu prometu uspešno napredujemo.
Okrog 18:30 se pred Raveno spet malo ustavimo in pomalicamo. Nadaljujemo po ozki dvopasovni obvoznici, ki je polna lukenj. Nekajkrat naletim vanje, da skoraj ostanemo brez podvozja, gum ali česa podobnega.

Okrog 19h smo že parkirani. Še malo igre, kratek sprehod, da se pretegnemo. Počakamo še Vizoviške, ki niso dosti za nami, potem pa spat. Majeričev danes ne bomo dočakali v budnem stanju, saj so okrog 18h sporočili, da šele zapuščajo Ljubljano…

Prejšnji večer so se nam pridružili Vizoviški nedolgo zatem, ko sem zaključil s pisanjem. Z Rokom in Tino smo zvečer še malo poklepetali, potem pa smo se vsi zavlekli v spanje.

Zjutraj se zbudimo polni vlage. Zunaj je hladno in vse je še zavito v meglo. Tim se že igra, Tatjana je z njim, jaz pa se prvič zavrtim k zavesti, ko se pripeljejo tudi Majeriči. Ponoči so malo zgrešili naše parkirišče in so prespali na drugem parkirišču malo višje.

Po zajtrku se počasi “sestavimo” zunaj in sprehodimo do spodnje postaje vzpenjače.

Tim se bo peljal prvič. Imamo srečo in pridemo malo pred odhodom. Verjetno bi kar čakali na naslednjo vožnjo. Ljudi skoraj ni. Pozna se, da smo zgodni in da je turistična sezona že davno mimo. Vzpenjača nas hitro potegne navzgor.

Megla se je že spodaj precej razrečila, zgoraj pa nas je pričakalo sonce. Po ulicah se sprehodimo skoraj sami. Redki turisti, ki se poleg nas potikajo naokrog, se skoraj ne opazijo. Največ ljudi je prodajalcev, ki pripravljajo trgovine in lokale, postavljajo svoje stojnice, police in izložbe polne najrazličnejšega kiča.
Človek ne more verjeti koliko kiča je tukaj. Po moje, da se iz rubrike “kič” tukaj dobi “vse sploh”. Med “zanimivejšo” in glede na številčno zastopanost tudi precej “trendy” ponudbo so predvsem porcelanske lutke, samurajski meči in neštete vrste alkoholnih zvarkov v steklenicah vseh možnih oblik. V rubriki “bizarre” pa so razne pištole, laserski nišani, killerski noži in podobna “priročna” oprema za urbanega človeka. Zmaga rubrike pa gre zagotovo vinu z nalepko Adolfa Hitlerja (ob boku Mussolinija, CheGuevare in bivšega papeža JP!??). Ampak, to se očitno tukaj prodaja…

Sprehodimo se po ozkih in lepo urejenih uličicah…

Po obzidju…

In drugih lokalnih znamenitostih…

Čas hitro mine in počasi se odpravimo navzdol. Da gremo dol peš, smo se odločili že pred nakupom kart za vzpenjačo. Peš gremo navzdol po glavni ulici do mestnih vrat, kjer nas čez cesto pospremi prijazen policist, potem pa navzdol približno v pravo smer. K sreči hitro najdemo pot, ki nas pripelje do naših ADjev.

Ko pridemo dol smo že precej utrujeni in lačni. Sklenemo, da se zapeljemo še do trgovine, potem pa do morja v Rimini, kjer bomo imeli kosilo. Kmalu smo na obali. Majeriči nas tu zapustijo, vendar se kmalu vrnejo.

Tim in Neja raziščeta plažo in bljižne gradove, medtem pa še nabereta pesek v čevlje, hlače, gate, lase in kamor se pač pesek še lahko stlači…

Po kosilu se odpeljemo po nekaj osnovne zaloge do Leclerca (spoštljivih razsežnosti in ponudbe) (N44.04005 E12.58813).

Pozno popoldan se spet vsedemo nazaj v AD in počasi odpeljemo na jug. Majeriči so že prej pobegnili naprej. Pred njihovim odhodom smo “na slepo” določili koordinato, kjer naj bi se ponoči spet dobili.

Naprej od Riminija opazimo v zadnji svetlobi tistega dne še nekaj lepih peščenih plaž (brez hotelov ali industrije), nato pa se spusti mrak. Malo smo razočarani, ker nas še vedno spremlja megla in nizka oblačnost.
Vožnja proti Garganu je neproblematična. Prometa ni preveč zato teče kar gladko. Rok si je za pot sposodil vokitokija. Da nam čas hitreje mine, celo pot kvasimo razne neumnosti. Med potjo se okrog 19h ustavimo na eni od črpalk. Rok napolni rezervoar. Pojemo večerjo, potem pa naprej.

Okrog 23h zapeljemo iz avtoceste proti Garganu (Lesina). Takrat dobimo tudi sporočilo od Majeričev. Točka, kjer naj bi se dobili je žal smrdeče močvirje in ni šans, da bi tam spali. Sporočijo, da bodo šli drugam in se spet javijo. Peljemo naprej in vsi upamo, da bomo našli primeren prostor za prenočitev. Kmalu dobimo novo sporočilo s koordinato velikega parkirišča ob morju (N41.92443 E15.61222). Hitro zavijem ob rob ceste, da jo vpišem v navigacijo. Super! Še manj kot štiri kilometre in smo tam.

Parkiramo, malo poklepetamo in se zavlečemo spat.

Zjutraj ugotovimo, da smo spali v kraju Lido di Torre Mileto. Kraj je videti zanemarjen in precej zapuščen. Verjetno je poleti slika prijetnejša, čeprav so smeti verjetno tukaj stalnica. Zlezemo iz ADjev in se malo pretegnemo. Matej je že odtekel svoje, ostali pa smo bolj tagnile sorte in se samo malo pretegnemo in popametujemo.

Počasi se na parkirišče privleče nekaj prodajalcev zelenjave. Ob cesti postavijo stojnice. Po zasmeteni plaži se preganja trop potepuških psov. Psi sploh niso videti kaj preveč potepuški. Svetla košata dlaka in precej okrogli trebuhi. Očinto jim ni hudega.

Na idejo, da bi tukaj ostali nekaj dni, hitro pozabimo. Pojemo zajtrk in odpeljemo se naprej. Izberemo cesto, ki je speljana čimbolj ob morju. Kljub meglenemu vremenu se nam odpre nekaj slikovitih prizorov. Lepi zalivi, trdnjave, ribiške postojanke in nekaj plaž, ki pa so večinoma nedostopne (ograje, kampi, hoteli,…).

Dogovorjeni smo, da poiščemo kakšno primerno plažo s prostorom, kjer bi lahko nekaj dni preživeli na enem mestu. Vozimo se po obalni cesti proti Viestu. Ob cesti je polno kampov, hotelov in apartmajskih naselij, ki so v tem času videti zelo klavrno in zapuščeno. Nekaj krajev je prav zastrašujoče mrtvih in zapuščenih.

Rodi Garganico nam je kar všeč. Verjetno zato, ker tukaj naletimo na utrip nedeljskega jutra pred vaško cerkvijo. Ustavimo in povprašamo po pekarni, vendar nas razočarajo, da v nedeljo v tem letnem času tukaj ne bomo našli nič odprtega.

Peljemo naprej ob železnici proti Peschiciju. Obala nam ni všeč. Pozidano, cesta, železnica, smeti. Kljub vsemu pred Peschicijem opazimo lep samoten zaliv, vendar še nadaljujemo pot. Všeč nam je tudi Peschici s svojimi belimi hišami postavljenimi na strme pečine nad morjem.

Razočarani ugotavljamo, da je večji del obale zagrajen ali pozidan. Po ovinkasti cesti počasi napredujemo. Po eni od stranskih poti proti morju pridemo do dolgega zaliva. Večji del je sicer zagrajen, vendar nam je zaliv kljub temu všeč.

Na srečo najdemo na skrajnem koncu zaliva lep prostor za “utaboritev” (N41.91221 E16.13520). Konec oktobra je plaža prazna. Veter. Morje je divje. Samotna ribiška postojanka. Pesek. Poleti slika zagotovo ni tako idilična.
Že nekaj časa nas razveseljuje sonce, ki v zavetrju prav lepo greje. Veter Mateju ne da miru in kmalu se znajde v vodi. Žal zanj piha premalo, za nas na obali pa preveč. :)

Večji del dneva nato preživimo v prekladanju po stolih okrog AD. Ne manjka tekanje po plaži. Tetica Tatjanica pride spet na svoj račun.

Popoldan se odpravimo še na kratek sprehod do bljižne trdnjave. Na poti odkrijemo čuden kamnolom in rožce.

Nekateri kljub začetnemu navdušenju kmalu omagajo. :)

Čez dan smo modrovali, da bi zvečer zakurili ogenj in pekli kostanj, vendar smo plan zvečer zaradi utrujenosti in lenobe spremenili.

Dopoldan začne močno pihat. Veter postane vedno bolj nadležen. Zunaj ni za sedet. Napoved ne kaže nič dobrega. Matej gre jasno v vodo. Opreme zagotovo ne bi dal skupaj brez pomoči. Kmalu pride nazaj ven. Valovi so kar hudi. Veter poleg morja dviga tudi pesek. Hitro ga dobiš v obraz, če gledaš v nepravo stran. Fuj…

Okrog 12h smo spakirani in odpeljemo se naprej proti Viestu. Veter piha tako močno da nas po cesti kar prestavlja. Valovi so spoštljivi. Pred Viestom so na cesti peščeni zameti.

Parkiramo na skoraj praznem parkirišču (N41.88461 E16.17381) in se podamo v mesto na sprehod.

Raziskujemo vetrovne ulice. Sprehodimo se do cerkve na rtu. Opazujemo ogromne valove, ki se razbijajo v valobran.

Kupimo nekaj kruha, slaščice in pico. V dobri uri smo prepihani nazaj. Mestece je kar živahno, vseeno pa se po mnogih zaprtih restavracijah in trgovinah pozna, da je sezona že davno končana.

Na parkirišču naredimo plan za naprej. Veter Mateju ne da miru, zato se Majeriči odločijo za surfarijo in se bodo vrnili na nažo prejšnjo plažo. Vizoti in Jurčki odrinemo naprej po obali proti jugu. Morda najdemo kakšno lepo in nevetrovno plažo (optimisti). :)

Takoj pod Viestom je dolga peščena plaža, ki jo na robu krasijo beli apnenčasti klifi, potem še ena, nato pa dolgo nič.

Vozimo po obalni cesti, ki se vije visoko nad morjem. Vozimo in vozimo se, in kjer že mislimo, da bo plaža naletimo na zaprte hotele ali privatna zemljišča. Do morja pridemo v ozki soteski. Začudi nas cesta, ki se konča naravnost v morje. Obrnemo in gremo naprej. Povsod piha močan veter.

Peljemo do Matinate. Sicer lep zaliv je praktično nedostopen. Do ceste je vse “ožičeno”. Kampi, hoteli, privatna zemlja in celo vojašnica. Na koncu zaliva zapeljemo v odprt kamp, ker želimo obrnit. Ker na vratih ni nikogar, si postrežemo z vodo. Napolnimo oba rezervoarja, Rok opere tudi kabino. Hvala kamp :)

Prišli smo praktično do konca turističnega dela Gargana. Iz ceste se vidi, da se od tukaj naprej začne industrija in da naprej nima smisla vozit po obali. Že celo pot tuhtamo ali nadaljujemo pot naprej do juga škornja in si ogledamo še deželo Trulli hišk in Lecce ali naj obrnemo kam drugam. Preverimo vremensko napoved, ki nas od juga dokončno odvrne. Odločimo se, da bomo za začetek zavili proti Monte Sant Angelu. Si ogledali trdnjavo in se potem verjetno vrnili na jutranje izhodišče.

Monte Sant Angelo je postavljen visoko nad morje. Kar nekaj časa porabimo, da se po vijugasti cesti med oljkami in pašniki prebijemo do prvih hiš.

Mestece nas s svojo zenimivo arhitekturo navduši. Majhne bele hiške lovijo zadnje sončne žarke dneva. Strnjene ena do druge kažejo na težko in preprosto življenje njihovih prebivalcev. Močan veter še dodaja občutek odmaknjenosti od sveta.

Parkiramo na velikem parkirišču pred trdnjavo (N41.70729 E15.95128) in se sprehodimo po uličicah. Veter je hladen in močan. Oblečemo se zimsko.

Zavijemo v nekaj simpatičnih trgovinic, ki ponujajo lokalne dobrote. Ogledamo si tudi trdnjavo. Veter močno zavija med starodavnimi stenami. Ponudba hrane nas premami in kupimo nekaj sira, salam in testenin. Njam! :)

Na toplem v AD pojemo večerjo, potem pa se počasi odpeljemo.

Skozi starodavni Foresta Umbra se pelemo v trdi temi. Cesta je v zelo slabem stanju. Na obali nas pričakajo Majeriči in seveda veter… ta nas utrujene kmalu zaziblje v spanec…

Zjutraj veter še kar piha. Vedno močneje. Preverimo vremensko. Proti jugu ne bo lepo. Na severu je bolje, sploh na zahodni strani Italije. Rok dobi še SMS od Udija, ki se potika po Toskani. Nekako v stilu: izležavamo se na soncu pri 24 stopinjah. Majeriči tudi tokrat ostanejo na vetru. Vizoti in Jurčki pa hitro spakiramo in odpeljemo. Poslali jim bomo koordinate in ko se vetra naveličajo pridejo za nami.

Spet peljemo ob obali. Znana cesta, tokrat v drugo smer. Današnji cilj je oddaljen okrog 700 km. Vseeno ne hitimo in se ustavimo v Peschiciju, kjer se malo sprehodimo, jaz pa skušam odgnat svojo hudo slabo voljo in megastično tečnobo. Proti koncu sprehoda mi to že skoraj uspe.

Slabo uro kasneje se spet odpeljemo.

Nekaj kilometrov naprej zavijemo proti plaži. V planu je kosilo. Ustavimo ob leseni terasi par metrov od morja (N41.94176 E15.98064). Postavimo stole in uživamo na soncu, ki nas prav lepo ogreje. Vetra je precej manj kot pri Viestu.

Rok nam skuha špagete, na koncu “speče” še sladice. :)

Čas lenarjenja izkoristim za prebiranje Lonely Planeta. Ugotovim, da bi bilo na poti proti Toskani zanimivo obiskat pokrajino Abruzzo in mesto L’Aquila. Debata z ostalimi pokaže, da sem edini, ki si želi videti zapuščene vasi in gradove, ki so “perfect setting for a Gothic horror story”, kraje znane po čarovnicah in čarovnikih ter oboževalcih kač. Ah ja, kaj čmo, morda gremo kdaj drugič…

Potrjen današnji cilj je Monteriggioni (mesto-utrdba blizu Sienne). Od plaže se odlepimo okrog 16:30. Po 40 minutah serpentin se končno prebijemo do “glavne” ceste, ki nas potem pripelje na avtocesto v smeri proti Pescari, kjer bomo zavili proti zahodu in presekali Apenine.
Do avtoceste teče promet lagodno in tekoče, potem pa se začne borba s tovornjaki. Vlačilec za vlačilcem. Vsi vozijo tako hitro, da se za njimi vozit ne da, Rok jih pa precej težko prehiteva. Vozim spredaj in nekajkrat se mi zgodi, da nehote pobegnem. Vožnja je precej utrujajoča. K sreči samo do Pescare, od tam naprej je proti Rimu prometa zelo malo. Počasi se vzpenjamo.
Kar žal mi je, da je noč. Pokrajina je gotovo čudovita. Tu in tam opazimo kakšno osvetljeno trdnjavo, grad ali cerkev. Dolgočasno vožnjo skozi noč nam popestri vokitoki. Z rokom pametujeva o led lučkah, s katerimi tovornjakarji krasijo svoje kabine. Nekateri imajo na vetrobranskih steklih pravi lightshow. Kako vidijo ven mi ni jasno.
Ko peljemo mimo Rima se skoraj zadušimo. Neverjetno v kakšnem smrdljivem smogu tukaj živijo ljudje. Vozimo se nekaj deset kilometrov, pa se smrad ne neha.

Okrog 00:30 peljemo mimo Sienne, čez 15 minut pa smo na cilju. Na parkirišču Monteriggioni (N43.38864 E11.22576) je parkiranih že kakšnih 15 avtodomov.

Ves teren rahlo visi. Parkiramo in “podkajlamo”. Z Rokom se zunaj malo pomeniva in ugotoviva, da bi bilo res “sranje”, če bi padal dež, ker bi se verjetno ugreznili v blato ali pa nebi mogli odpeljat. Gremo spat. Čez nekaj ur me zbudi močan dež… :)

Ponoči me je dež sicer prebudil, ampak iz postelje me pa ni uspel spravit. Gravitacija je bila premočna, da bi uspel vstat. Dva sosednja avtodoma sta se premaknila “na varno”, mi pa smo ostali na zemlji (pardon: blatu). Zjutraj se zbudim precej pozno. Rok je že zunaj in taca po blatu. Na natikačih je takoj nabral kakih 5 kil. Ostanem noter. Pospravimo. Vžgem in čisto počasi se oddrsamo kakšnih 100 m daleč na peščeni del parkirišča. K sreči je podlaga dovolj trda, da se ne zakopljemo. Rok se žrtvuje in peš pobere blatne kajle. Zelo hvala! :)

Pojemo zajtrk, nato pa se odpravimo na sprehod.

Monteriggioni je simpatičen majhen kraj stisnjen za svoje obzidje. Vanj vodita dva vhoda. Skozi vhod pod stražnim stolpom vstopimo na osrednji trg. Malce se razgledamo, nato pa se podamo po uličicah. Hitro smo spet na začetku.

Še pločevinkota potegnemo za prst, nato pa gremo nazaj na parkirišče…

Naslednja destinacija je San Gimignano. Mestece slovi po nenavadnih stolpih, ki so jih premožnejši prebivalci v srednjem veku gradili na svojih hišah, da bi s tem pokazali svoje bogastvo. Šli so se tradicionalno in mednarodno že takrat zelo uveljavljeno igro “kdo ima daljšega” pardon “višjega” oz. “komu bolj stoji”. No, mnogim očitno ni dobro stal, saj je bilo stolpov včasih 72, zdaj pa jih je le še 14. Nekaj stolpov je še vedno takšnih, da se človek vpraša, kako to, da jih ni še manj. Mestece stoji na vrhu enega od tipičnih toskanskih gričev. Stolpi so vidni že od daleč. Že precej pred mestom se začne tudi borba za parkirišče. “Zgornji” parkingi so rezervirani za tamale avtke. Avtodome uradno pošljejo v kamp ali pa enega od avtobusarskih parkirišč. Z Rokom iztovoriva posadki pred mestna vrata, nato pa v iskanje parkirišč. Najprej naju prežene policistka. Malo kasneje parkirava ob cesti med male avtke tako postrani, da se oba skoraj zvrneva v jarek (N43.46107 E11.04025). Do mestnih vrat je le nekaj ovinkov in kakšen dober kilometer klanca. :)

Ko sopihava po klancu navzgor se v naju “zabijeta” dva dedca. Rok se takoj zagrabi za denarnico v žepu, jaz pa samo zmedeno spremenim smer. Najprej se “skuzata v lokalščini”, nato pa se začneta režat. Bila sta Udi in Leone. Njuna posadka ju je čakala pri mestnih vratih. Gredo na obalo. Malo se še pomenimo, nato odsopihava navzgor.

San Gimignano slovi tudi po hordah turistov, ki vsako leto pridejo sem. Ljudi je kljub slabemu vremenu in pozni jeseni kar precej. Verjeno je poleti neznosno. Kraj pa je res lep. Vreden ogleda. Tudi ponudba lokalnih specialitet nam je všeč. Ne moremo se upreti in spet malo zapravljamo. Kljub mrazu se ne moremo upret niti sladoledu. :)

Ok. Tale sprehod nas je utrudil. Pa še dež nas je začel malo spirat. Mamici ostaneta v trgovinah, ostali pa hitimo po dežju do avtodomov. Seveda do tja pridemo čisto mokri in seveda takoj zatem neha padat. Murphy oz. pa San Murrphianno. :)

Hitro naložimo še mamici, nato pa gremo jest. Ko pojemo se mimo parkirišča pripelje Jorik. Ni nas opazil, zato ga Rok pokliče in malo poklepeta z njim. Očitno precejšen del forumašev kruza po Toscani…

S polnimi želodci se v temi odpeljemo tudi mi proti obali. Udi nam je poslal koordinato plaže (N42.56377 E11.15386) na robu narodnega parka Maremma. Tam so se stacionirali – seveda v prvi vrsti. Baje je toplo in pečejo kostanj. Hitimo, da jih še ujamemo pri dejanju… :)

Nekaj minut pred deveto uro nam to tudi uspe. Poleg Udija in Leona je parkiran še Scenic (še en forumaš v Toskani). :) Otroci so nekaj časa še z nami. Zrežemo bučo, ki smo jo pripeljali s sabo (ja vem en dan prepozno, ampak nič zato…). Prižgemo svečo. Ko malčki skurijo še zadnjo energijo dneva in preklopijo v tečnobni način delovanja jih spakiramo v postelje. Večer nam mine ob kostanju, bučah, bakli in prijetnem klepetu.

Vstanem zadnji. Ko prilezem iz avtodoma se Scenik ravno odpelje. Udi in Leone sta tudi že pripravljena na start. Pred tem sta že kolesarila in nalovila ribe v lokalni ribarnici. Bravo! Malo se prezračimo, pojemo zajtrk, nato se zapeljemo do trgovine. Vse kaže, da bo dan fantastičen. Oprano nebo, morski zrak in sonce.

Okrog 12h se podamo proti novi Udijevi koordinati (N42.64916 E11.03433). Spet jasno prva vrsta.

Do tja nas cesta skozi drevorede vodi po slikoviti pokrajini. Večkrat se ustavimo in občudujemo okolico.

Po prijetni in kratki vožnji smo na cilju. Plačamo parkirnino in nedaleč naprej med množico pariranih avtodomov opazimo znane prijatelje. Zbašemo se v luknjo poleg njih.

Prejšnji forumaški ekipi se je tukaj pridružil še Riki. :)

Do konca dneva preživimo v prekladanju na soncu. Ta pogumni gredo tudi v morje.

Otroci imamo ogromno dela s peskom…

In vejami…

Tim uspe strgat vse hlače, ki jih ima s sabo in niso v kategoriji “tako umazane, da se jih dotikamo samo z rokavicami”. Še dobro, da koža ostane cela…

Pozno popoldan za piko na i dan zaključimo z ribami in steklenico odličnega vina.

Malo zatem dobimo vsi sladkorno ob gledanju kičastega sončnega zahoda. Carsko! :)

In še malo zatem nas pridejo pazniki parka opozorit, da je park treba zapustit eno uro po sončnem zahodu. Dogovorimo se, da bomo spali na isti plaži kot prejšnjo noč. Spakiramo in odpeljemo. Spotoma se ustavimo še na PZA (N42.66947 E11.10421), kjer vsi natočimo vodo.

Takoj, ko je sonce zašlo je postalo precej hladno. Hladen večer nas spomni na žalostno dejstvo, da smo bili danes za letos verjetno zadnjič “na morju”.

Na “naši” obali nas pričakajo tudi Majeriči. Gargana in vetra so se naveličali in spet so se nam pridružili.

Parkiram, malo zatem pa nekdo potrka na okno. Dva moška v italijanščini zahtevata od nas dokumente. Videti je sumljivo, potem pa zagledam še enega v policijski uniformi. Zatrjujejo, da je to rutinska kontrola. V pol ure popišejo vse posadke (razen Rikija, ki se pripelje zadnji), zapišejo registrske, se zahvalijo in “rutinsko” odpeljejo.
Uredimo postelje in damo otroke spat, nato pa ob ognju, borovničkah, grapi in kostanju v dobri družbi sproščeno pametujemo še pozno v noč.

Zjutraj se formumaška ekipa razide. Udi, Leone in Scenic se odpravijo ob obali proti Pisi, Riki gre po svoje, mi (Majeriči, Vizoti in Jurčki) pa ostanemo in dogovorimo približno smer proti Sienni.

Vozimo se po loklanih cestah, ki so sicer precej ovinkaste, vendar čudovito speljane po toskanskih gričih in dolinah. Peljemo skozi lepo urejene vasi, občudujemo vile na gričih, sem in tja kakšno trdnjavo, pa nasade oljk, plutovce in neskončne drevorede pinjevcev ob cesti.

V Sienno pridemo zelo pozno. Zapeljemo na PZA, kjer nas presenetijo s ceno parkiranja (20 ojrov) (N43.31600 E11.31639 in N43.33343 E11.31686). Odpeljemo naprej in sami poiščemo parkirišče ob glavni cesti v bližini stadiona (N43.32385 E11.32295). Spametujemo, da tukaj ni treba plačat parkirnine.

Hitro pot pod noge, da ujamemo še zadnjo svetlobo…

Jasno smo se morali igrat tudi z ognjem…

V mraku smo se sprehodili med množico ljudi do glavnega trga.

Utrujeni od dolgega sprehoda se pozno zvečer vrnemo k avtodomom. Ideja o brezplačnem parkiranju dobi ceno: 35 ojrov. Pametnjakoviči! :)

Odločimo se, da se zapeljemo prespat spet kar na parkirišče v Monterigionni. V pol ure smo tam. Podkajlamo se, zakurimo peči in gremo spat. Za to noč je napovedana temperatura pod ničlo. Brrr zima…

Spet se prebudimo v čudovito sončno jutro. Na travnikih nas pričaka letošnja prva slana. Brrr. Še dobro, da smo na toplem. Obrnjeni smo v sonce. Hitro poberem izolacijo iz oken in uživamo zajtrk na soncu. Po zajtrku zlezemo ven in se odpravimo na sprehod.

Tatjana vodi jutranjo telovadbo. Udeleženci so “shocked” in ne mrdnejo.

V pogon jih spravi šele dirka po stopnicah. Odvije se tako hitro, da uspem ujet samo mimobeg zmagovalca…

Še enkrat se sprehodimo skozi Monteriggioni. Tokrat v soncu.

Kmalu smo nazaj na parkirišču. Danes ciljamo Firence. Majeriči so se odločili, da danes ciljajo tudi Ljubljano. Na hitro se poslovimo in odpeljejo po svoje. Ostanek ekipe gre do Firenc bolj “na easy” in “malo naokrog” skozi pokrajino Chianti. Prva destinacija Castellina In Chianti.

Spet se vozimo po gričkih in dolinicah in občudujemo pokrajino, nasade oljk, vinograde, vile, trdnjave,…

V Castellini In Chianti parkiramo na PZA (N43.47330 E11.28743), potem pa se sprehodimo do centra mesta. Ni daleč. S ceste smo prej opazili stojnice. Sobotna tržnica. Svaštarnica. V glavnem kitajska roba. Preskočimo skoraj vse razen štanta z gumijastimi bonboni (kupimo dozo za moški del Jurčkov) in štanta s klobaskami in sirčki. Jurčki kupimo manjšo zalogo, Vizoti pa malo večjo.

Od preizkušanja mesnin in sira postanemo pošteno lačni. Hitro gremo jest… Nastrada ena toskanska kura… :)

Okrog 14:30 smo spet na cesti. Do Firenc nimamo več daleč. Rok nam določi parking na Piazzale Michelangelo. Čez kakšno uro se to izkaže za odličen izbor. Ustavimo namreč na velikem brezplačnem parkirišču poleg več drugih avtodomov (N43.76239 E11.26534). Sicer smo na hribu, ampak do centra ni daleč in sprehod bo prav prijeten.

O Firencah ne bom izgubljal besed. To je treba videt. Večkrat. Za dalj časa. Tokrat samo na hitro skeniramo majhen del centra.

Ljudi je ogromno. Zdi se da smo tukaj sami turisti. No, turisti in prodajalci ponaredkov s svojimi rjuhami in vanje zavito kramo. Teh je tudi ogromno. Policije tudi. Zanimiva simbioza…
Jasno ne manjka tudi trgovcev z originali. Ti me premamijo s Camper šuzi. Nekaj pa moramo prinest domov, če smo že v Italiji. Aja, pozabljam na klobaske in sirčke… :)

Sprehodimo se tudi skozi parado starinskih gasilskih vozil. Tile “gasilci” prav radi pozirajo z mamicami… ali pa pozirajo kar sebe… :)

Tudi mi dokažemo, da znamo pozirat…

Nekateri so od poziranja kar okameneli…

Sprehodimo se še malo naokrog in občudujemo veličastne zgradbe…

Potem pa: otroci zamižite! … in sledi presenečenje… :)

(žal samo za otroke)…

Še “srečnega” prasca pobožamo in smo zreli za pot nazaj do avtodoma…

V trdi temi prisopihamo na vrh. Otroci so bili morto že pri vznožju. Nekaj je bilo nošenja, nekaj smo uspeli hodit celo sami. Na koncu smo morto vsi. Še zadnji pogled in gremo…

Gremo pa kam? Ker še nimamo dovolj hoje, nas piči, da gremo poiskat še kakšen velik supermarket, kjer bi nakupili še nekaj “malenkosti” za domov. Za v želodce seveda. Jasno. Če pa imamo prazne… Tole bo drago… :)

V moj nroute potegnem file “centro commerciale” in izberemo nam najbližjega. Po čudnih poteh nas GPS pripelje na parkirišče velikega Coopa (N43.76501 E11.19840), kjer je parkiranih že kakšnih 50 avtodomov. Kasneje ugotovimo, da lokalci tukaj parkirajo svoje gajbe. Gneča v coopu je nepopisna, vendar kljub temu uspemo nabrat kar nekaj dobrot. S polnim vozičkom pri blagajni doživimo šok. Ne jemljejo nobenih kartic razen Coopovih. To smo žal pozabili doma… Halooo! Še dobro, da je bankomat v bližini…

Utrujeni in lačni potem pohitimo z večerjo. Nekaj časa še pametujemo, potem pa spat.