Juhu! Jurčki končno spet pišemo!

Kar ne morem verjeti, kako hitro čas beži. Po nekajletnem premoru je končno pripravljen spet en potopisek. Tokrat je ta nekoliko drugačen od prejšnjih, saj je del besedila zadnji dan počitnic med dolgo vožnjo proti domu napisal Tim (z nekaj pomoči). Tokrat je drugače tudi s fotografijami, saj te niso le iz naše zbirke, ampak so jih del odstopili tudi Justini, s katerimi smo se skupaj potepali.

Tudi v letih “tišine” tule na blogu, smo se seveda precej potepali, vendar enostavno ni bilo časa (pa tudi volje) za to, da bi kaj napisal. Poleg mnogih vikend izletov in smučarije so bili med omembe vrednimi potepanji še:

Flag of Greece.svgGrčija 2008: Dopust skupaj s sosedi Vidici po znanih plažah Peloponeza in manj znanih na otoku Evija.

 

Flag of France.svgFrancija 2009: Vrhunski potep z novim avtodomom, ki smo ga začeli v Munchnu in nato Legolandu, potem pa preko Strasbourga v Alzacijo in Loreno, dolino Loare z njenimi gradovi vse do Atlantske obale, Bordeauxa in sipin pri Pilatu, nato pa nazaj ob Dordogni, pa dol do Sredozemlja pri Narbonnu in v nam zelo priljubljen Camarque in končno domov.

Flag of Italy.svgItalija 2009: Kratek dopust na Sardiniji tik pred rojstvom Jančka. Raziščemo nekaj plaž, še mnogo več pa jih pustimo neraziskanih za kdaj drugič.

Flag of Italy.svgItalija 2009: Z malim Jančkom in prijatelji Šinkovci se odpravimo ponovno pogledat že znane Toskanske bisere, skočimo na sejem čokolade v Perugio, ponovimo obisk Maremme in zaključimo na poti domov še s skokom v Benetke.

Flag of Germany.svgFlag of Italy.svgNemčija in Italija 2010: Kratek prvomajski potep začnemo z gradovi Bavarske in raziskovanjem tehničnega muzeja v Munchnu, potem se na hitro vrnemo domov in praznike vseeno zaključimo še s skokom do Gardalanda in Benetk.

Flag of Greece.svgGrčija 2010: Dopust na znanih plažah Peloponeza, skok na Elafonisos, mega SLO avtodomarsko srečanje na plaži Kalamaki in skupen zaključek pri Kiliniju.

Flag of France.svgFrancija 2011: Prvomajske praznike izkoristimo za skok do Camarqua, pot potegnemo preko Montpellierja do vesoljskega centra v Toulousu od tam skočimo na ogeld Lourdesa, do sredozemlja se potem vrnemo ob kanalu Midi mimo Carcassonna proti morju. Za konec se malo ustavimo še ob Azurni obali.

Flag of Italy.svgItalija 2011: Krompirjeve počitnice skupaj s prijatelji Justini začnemo v Mirabilandiji, potem pa na Lekadolih odpravo vodim do Toskanske obale, neuspešno se skušam pozdravit, po nekaj dneh pa pot vseeno nadaljujemo po nekaj znanih Toskanskih “must see” destinacijah. V Monteriggioniju nas obišče prijatelj Kajo in zvečer me končno pozdravi izdatna količina penine. Skupaj obiščemo še Sienno in za zaključek driftamo na PZA v Castellini del Chianti.

Upam, da se kdaj spravim in vsaj kakšno od teh poti, tudi bolj podrobno opišem.


Flag of Italy.svgNo tokrat smo bili spet v Italiji. Malo zaradi vremenskih napovedi, malo pa zato, ker nam je Italija enostavno všeč. Naš osnovni cilj je bil, da se odpeljemo tja, kjer še nismo bili. Seveda to niti ni tako zelo težko. Italija je velika in zanimivih krajev za raziskovanje je še na pretek.

Jurčki smo bili zadnjih nekaj let precej veliki individualisti in smo bili na poti kar radi čim bolj neodvisni. Kljub temu imamo za sabo nekaj odličnih potepanj tudi v različnih družbah. Lani smo tako skupaj s prijatelji Justin Šifrarji preživeli nekaj skupnih vikend potepov na snegu in ob morju in se za krompirjeve počitnice skupaj zapeljali tudi v Italijo. Ugotovili smo, da dobra družba kar paše in ker nam je bilo do zdaj skupaj fino, smo se tudi tokrat dogovorili za skupno pot.

P1510045

Za cilj smo si zadali, da obiščemo Rim, Neapelj in Pompeje, ki jih do sedaj še nismo obiskali in so seveda “must see” destinacije. Za pravo počitnikovanje smo si želeli še kakšen dan obale z mivko, da si starši oddahnemo od vsakodnevnih skrbi in dela in da otroci pridejo na svoj račun z lopatkami, žogami in podobno opremo. Tiho sem upal tudi na to, da se bomo lahko tudi prvič letos namočili v morje. V planu sem imel še nekaj skritih želja, več o tem pa v nadaljevanju. Zdaj je tega uvoda namreč dovolj in je čas, da se potopis tudi končno začne…

Zapisi si po vrsti sledijo na tej povezavi (desno v vsebini “Italija 2012”).

Pot domov

Tim je naš zadnji (deveti) dan potepanja opisal takole: Mami se je skupaj z Janom že zalo zgodaj sprehajala po plaži in raziskovala okolico. Želela je, da se očka naspi, saj nas je čakala dolga pot domov. Mami gre jutri na poroko bratranca v Ivanić grad, zato moramo domov pred Justini. Po zajtrku sem se šel še malo igrati z Maksom na plažo in risat v pesek, potem pa smo se poslovili in pot domov se je pričela. Tole pa je konec mojega pisanja.


Tatjana in Janček sta že nekaj časa zunaj, ko se prebudiva tudi midva s Timom. Po prebujanju se precej ležerno spravimo k zajtrku in obvezni kavi. Kljub temu, da nas čaka dolga pot, se še malo prezračimo. Zunaj sicer piha veter, vendar je na soncu vseeno kar prijetno. Otroci se podijo po plaži in rišejo v pesek, naredimo tudi nekaj fotografij.

P1510163 P1510178

P1510185 P1510251

P1510224 P1510211

P1510273 P1510239

P1510277

Čas prehitro mine in Jurčki se moramo žal odpravit. Nabašemo se v našo Mobilvetko in si mahamo v slovo.

IMG_4922 IMG_4923

Pred nami je okrog 1200km dolgočasne avtoceste. Tako dolgih enodnevnih skokov smo nekaj že naredili, ni pa to nekaj česar bi se človek pretirano veselil. Za šoferja, če rad vozi, še gre, za posadko (predvsem otroke), pa zna postati precej precej dolgočasno. Takšne vožnje je zato treba s čim popestriti. Ker se otroška zabava precej usmeri na gledanje risank ali filmov, igranje igric na računalniku ali PSP-ju, ponavadi skušamo s še čim bolj koristnim. Tako se pogosto pogovarjamo (izberemo kakšne zabavne in ne dolgočasne teme), se gremo kakšno besedno igro ali kaj podobnega, Tim vedno seže tudi po knjigah. Teh smo na tem potepanju vzeli s seboj žal bistveno premalo, saj je vse kar smo imeli s sabo, prebral že v prvih nekaj dneh. Tokrat smo se zmenili, da bomo napisali potopis in Tim je pri tem prevzel vodilno vlogo. Tako je velik del poti pisal na moj iPad, midva oz. mi trije z Janom pa smo mu pri tem pomagali s kakšnimi podatki, imeni krajev in podobno. Precej dogodkov smo si iz spomina priklicali tudi s pomočjo fotografij, ki smo jih sproti gledali. Ideja pisanja potopisa se je izkazala za odlično in zagotovo jo še kdaj ponovimo.

P1510286

Kljub temu, da je bil petek in sem pričakoval, da bomo skoraj gotovo kje obtičali v zastojih je promet tekel dokaj tekoče tudi na delih, ki so ponavadi najbolj problematični (okoli Pescare, Ancone, od Riminija proti Bologni). Vmes smo se nekajkrat ustavili in se okrepčali, natočili gorivo in se pretegnili. Janček je skupaj s Tatjano prespal dobršen del poti, proti večeru pa smo naredili še en daljši postanek in si na enem od avtocestnih počivališč privoščili še zadnjo odlično italijansko pizzo na tem potepanju.

DSC01727

Ko smo se že približevali slovenski meji mi je spet začelo primanjkovati goriva. Lučka se mi je prižgala že precej pred Palmanovo, tam pa se je informacija o “km do črpalke” iz 56km spremenila na “——–“. Res si nisem želel ponovno tankat drage Italijanske nafte, prav tako se mi ni dalo iz boksa odkopavat kantice v kateri imam vedno rezervnih 10 litrov (so že prišli nekajkrat prav). Ker nisem točno vedel koliko goriva je bilo takrat res še v rezervoarju, sem se preklopil v maksimalno varčevalni način vožnje. Poiskal sem enega od najpočasnejših vlačilcev in se mu prilepil za rit. Od Palmanove do prve slovenske črpalke, torej slabih 55km, sem potem peljal tik za njim med 70 in 75km na uro. Ko sem napolnil gorivo, smo odpeljali in pozno ponoči srečno prispeli do doma.

Matera in Alberobello

Osmi dan je Tim opisal takole: Zjutraj smo se odpeljali gledat mesto Matera. To je eno od najstarejsih mest. Tu so ljudje živeli že pred 7000 leti. Mesto ima majhne hišice, ki so vklesane v skale. V eno od njih smo šli, ker je preurejena v muzej. Podrobno smo si jo ogledali. Nekaj časa smo hodili po ozkih uličicah in stopniščih. Nato smo šli v gostilno na kosilo in napisali do konca razglednice in se potem odpravili do avtodoma.

Odpeljali smo se še v mestece Alberobello, ki je v pokrajini znani po Trulijih. Truliji so okrogle, kamnite hišice. Jan je rekel, da so to hišice za Smrkce, nas pa so spominjale na pravljične hišice. V njih so različne trgovinice, gostilne in slaščičarne, v nekaterih pa se vedno živijo prebivalci. Šli smo tudi v cerkev, ki je imela streho v obliki trulijev. Noter sem videl orgle, ki so zanimive, ker imajo poleg klaviature tudi pedala, ki so podobna klaviaturi. Potem smo se odpeljali in še opazovali Trulije, ki so bili povsod. Šli smo še v trgovino in v temi parkirali na plažo s svetilnikom, kjer je nek ribič lovil ribe. Povečerjali smo, potem pa poslušali valove in morje in zaspali.


Zjutraj se zbudimo spočiti in naspani. Ker bi z veseljem še kakšen dan podaljšali plažne aktivnosti, se kar nekako ne moremo odpeljati. No vseeno naredimo najprej prvi premik kakšnih 100m naprej do vodnjaka, kjer natočimo vodo, nato pa kmalu odpeljemo v smeri Matere. Cesta se po gričevnati pokrajini počasi in skoraj neopazno nekoliko dvigne in kmalu smo tam. Sledi še nekoliko bolj strm vzpon v sam center mesta in prav kmalu smo parkirani ob cesti na enem od parkirišč (16.601838 40.660705). Do zanimivejšega dela mesta od tam ni daleč.

Matera velja za eno najstarejših stalnih naselbin Evrope, saj naj bi njegove korenine segale kar 9000 let nazaj, po nekaterih virih pa še celo več. Mestece leži na pobočju soteske, njegov najzanimivejši del pa je naselbina, ki se imenuje Sassi di Matera, kar v prevodu pomeni kamenje Matere. Zanimivo je po gosto posejanih majhnih hišicah, ki so pravzaprav le pročelja votlin, ki so si jih ljudje izdolbli v pobočju soteske. Hišice so tako zelo prepredene in stisnjene, da so nekatere ulice, ki jih povezujejo speljane po strehah, hišic, ki ležijo niže na pobočju.

DSC01687_cr

P1500964 P1500985

DSC01688 IMG_4788

IMG_4780 IMG_4793ed

P1500984 P1500990

Kar nekaj časa si vzamemo in zaokrožimo po ozkih uličicah, stopniščih, ovinkih in klancih. Pokukamo tudi v nekaj simpatičnih prodajaln s spominki. Ogledamo si zanimivo muzejsko hišo, ki je v celoti opremljena in zelo nazorno prikaže preproste življenjske razmere ljudi, ki so živeli v teh votlinah. Množica japonskih turistov nam ta ogled nekoliko skrajša, saj votlina hitro postane za vse skupaj pretesna.

P1500996 P1500994

P1500998 P1510001 P1510008

Povzpnemo se tudi do cerkvice, nato pa se vrnemo do mestnega trga, kjer v eni od restavracij pojemo kosilo, do konca napišemo, narišemo in podpišemo vse razglednice, ter naberemo moči za povratek do avtodoma in odhod naprej.

P1510016 P1510017

P1510035 P1510038

IMG_4812 P1510030

Naslednje mesto, ki ga obiščemo je Alberobello. Pokrajina v kateri leži je znana po Trullijih. Trulliji so okrogle kamnite hiše, katerih strehe so prav tako iz kamenja. Izdelane so brez notranjih opor. Največ jih je bilo zgrajenih v 19. stoletju in ker so postali svetovna znamenitost te pokrajine se gradijo pravzaprav še vedno.

Truliji so resnično prav simpatične hiške. Naša pot se je vila po lepi gričevnati pokrajini, izmenično med gozdiči, travniki in polji. S svojo simpatičnostjo so nam pričarali prav posebno vzdušje. Posejani so resnično vsepovsod.

P1510055 P1510053

DSC01690 DSC01691

DSC01693 DSC01695 DSC01697

DSC01701 DSC01698

Razne turistične šare ponujajo precej, vseeno pa je vse skupaj zelo zelo simpatično in prijetno za sprehajanje. Špela in Tatjana se namučita, da najdeta prodajalno z znamkami in nato uspešno oddata razglednice. Naredimo seveda tudi goro fotografij, potem pa počasi zaključimo ogled in se odpeljemo naprej.

P1510067 P1510070

DSC01703 DSC01707

P1510087 IMG_4845

IMG_4842 IMG_4847

P1510109 P1510113

P1510115 P1510123 IMG_4870

IMG_4823 P1510139

Kmalu pripeljemo na PZA (17.233958 40.782510), ki je praktično le nekaj korakov stran od centra mesta. Ker nam je Jan med vo

Cel dan na plaži

Sedmi dan je Tim opisal takole: Zjutraj smo se zbudili, zajtrkovali in šli na plažo. Cel dan smo bili na plaži, kjer smo kopali luknjo, plavali, igrali nogomet, si podajali žogo… Končno sem preizkusil tudi svoje rojstno dnevno darilo za 8. rojstni dan – kajt. Najprej sem se mučil, da sem ga obdržal v zraku, potem pa sem osvojil veter in kajt me je ubogal in lepo švigal sem in tja. Potem smo šli jesti kosilo in po kosilu smo šli spet na plažo, kjer smo še igrali dokler nas komarji spet niso napadli. Pobegnili smo v avtodom, kjer smo naredili večerjo, tokrat mlečno, ker se nismo hoteli preveč najesti tako kot prejšnji večer.


Po zajtrku smo kmalu vsi na plaži. Standardne plažne aktivnosti se odvijajo do kosila in potem še popoldan do komarjev. Dan je vroč in kljub relativno hladnemu morju se vsi, razen naše mami, vržemo tudi v vodo. Špela in mami naredita tudi dolg sprehod po neskončno dolgi plaži. Ko zapiha nekaj vetra se spomnim, da imamo s sabo tudi kajt, ki ga je Tim dobil pred enim letom za rojstni dan. Končno je čas, da tudi preizkusi svoje darilo. Jani najprej razloži vso teorijo in pokaže kako se zadevi streže, nato pa Tim kar hitro osvoji vse skupaj in kmalu kajt šviga iz višav v ostrih zavojih tik nad tlemi.

IMG_4752 P1500802

P1500820 P1500805

P1500848 P1500849 P1500852

DSC01686 IMG_4754 IMG_4760

P1500869 P1500874

Zvečer ugotovimo, da je dan zelo zelo prehitro minil in da bi se nam zlahka prileglo vsaj še nekaj takih. Izmenjamo si tudi nekaj SMSjev s Hribiji. Naključje je, da stojimo le nekaj kilometrov narazen, ker pa je ura prepozna se nam ne da premikat, da bi se dobili. Žal se nam čas za potepanje izteka in nam je očitno usojeno, da se na tem potepu ne srečamo. Pa kdaj drugič.

Naslednji dan imamo v planu, da se odpeljemo proti obali Jonskega morja in si spotoma ogledamo še Matero in Alberobelo. Potem pa Jurčkom ostane le še dobrih 1200km poti proti domu, Justini pa imajo plan vmes narediti še kakšen postanek.

Pompeji, nato pa do morja

Timov opis našega šestega dne je takle: Zjutraj smo se odpravili v Pompeje, ki jih je zasul vulkan, zdaj pa je velik del odkopanih. Videli smo kako so včasih gradili hiše. Videli smo okamnele ljudi in veliko starih loncev in posod. Cel dan smo raziskovali hiše, palače in trge. Ogledali smo si starodavne trgovine, skladišča, ulice. Ogledali smo si terme in svetišče. Utrujeni in lačni smo se vrnili do parkirišča, kjer nam je lastnica nabrala limone, pomaranče in mandarine, ki so zelo dišale. Odločili smo se, da je dovolj ogledovanja znamenitosti, zato smo se odpeljali na plažo, ki leži med peto in prsti Italije. Ob prihodu na plažo sem se takoj stekel igrati na mivko. Z Janom, Maksom in Elo sem kopal luknjo in šel v vodo malo čez kolena. Takoj, ko se je sonce skrilo so nas napadli veliki komarji, zato smo pobegnili v kemper, pojedli prvo letošnjo lubenico, povečerjali in pozno ponoči zaspali.


Po zajtrku se odpravimo peš do vhoda v odkopano rimsko mesto Pompeji. Do vhoda vanj je od PZAja dober kilometer hoje. Ob nakupu kart nas presenetijo s prvomajsko ceno vstopnic. Plačamo le en evro po osebi in že se znajdemo noter. Ker smo še precej zgodnji, velike gneče še ni, vendar ljudje kar množično prihajajo in zelo verjetno bo kasneje precej drugače.

V naslednjih urah smo raziskovali ruševine raznih hiš, term, trgovin, skladišč, dvorišča, vrtove, templje in podobno. Pravzaprav je tega res ogromno. Toliko, da je v enem dnevu težko vse prehoditi in pogledati. Za kaj takega tudi nimamo ravno volje. Po večurni hoji na vročem soncu se odločimo, da imamo dovolj in počasi se obrnemo nazaj proti izhodu. Vmes še malo zaidemo, saj so zemljevidi, ki smo jih dobili nepopolni in ne kažejo slepih ulic. Tudi oznake na hišah in ulicah se ne skladajo prav dobro z zemljevidi in pogosto se zgodi, da ne veš točno kje stojiš.

P1500589 P1500601

P1500586 P1500599 P1500600

P1500620 P1500606ed

IMG_4610 P1500631ed

P1500634 IMG_4614

DSC01666 DSC01669

P1500641 P1500646

P1500650 IMG_4646 IMG_4632

Na poti ven se ustavimo še v areni, ki je seveda dosti manjša od rimske. Pompeji so zanimivi, vendar verjetno za tiste, ki nismo ravno največji arheološki navdušenci kar nekako preveliki.

DSC01672 DSC01678

IMG_4705 P1500722

P1500671 P1500674

P1500680 P1500693

P1500685 IMG_4679 IMG_4681

IMG_4688 P1500699

P1500734 IMG_4716

P1500743 IMG_4717

Pričakovali smo, da bo v hišah razstavljenih več predmetov iz tistega časa in da bodo bolj rekonstruirane. Šef našega PZAja se je začudil, da si bomo za ogled vzeli le en dan, nam pa je tole bilo čisto dovolj.

Precej utrujeni pridemo do avtodomov in v dobre pol ure zapustimo PZA. Pred odhodom nas je lastnica obdarila še z limonami, pomarančami in mandarinami, ki nam jih je odtrgala s polnih dreves. Med njimi dobimo tudi limono velikanko, ki je bila res ogromna in je verjetno tehtala več kot pol kilograma.

IMG_4728 IMG_4730

P1500755 P1500758

Na parkirišču pred bloki nato pojemo še kosilo, otroci pa se še poigrajo na igrišču. Nato se odpeljemo proti jugu. Najprej smo imeli v mislih, da bi se zapeljali še po Amalfijski obali, vendar to misel potem kar opustimo. Morda smo s tem naredili napako, ampak nič hudega, bo pa ta prišla na vrsto kdaj drugič. Za cilj smo si izbrali eno od plaž okrog kraja Metaponto, kjer bomo pripeljali do obale med peto in prsti italijanskega škornja. Avtocesta nekaj časa poteka po bolj ali manj nižinskem svetu, nato pa malo naprej od Salerna zavijemo proti notranjosti in se precej vzpnemo. Svet okrog nas se spremeni in na trenutke deluje skoraj alpsko. Promet je redek, avtocesta pa zdelana do te mere, da je tovorni promet po njej celo prepovedan, skoraj vsi mostovi so očitno tako dotrajani, da je promet po njih speljan le po dveh pasovih.

Pozno popoldne pa že stojimo tik ob plaži Marina di Pisticci (16.781675 40.298233). Z izbiro po zemljevidu v GPSju smo imeli srečo. Veliko parkirišče je skoraj prazno, plaža pa lepa, relativno čista in velika. Otroci se takoj zapodijo do morja, mi pa se usedemo pred avtodome in počitek se začne. Ko se sonce spusti se nekoliko ohladi in žal nas takoj napadejo komarji. K sreči so precej veliki in neumni in jih ni prav težko pobijat.

P1500761 P1500765

P1500772 P1500774

P1500777 IMG_4735

Ker pa jih je bilo preveč, bi bila tudi takšna bitka za nas žal izgubljena, zato se predamo, zberemo še otroke in se nato vsi skupaj skrijemo v naš avtodom. Večer začnemo z lubenico in ga nato s preveč drugimi stvarmi podaljšamo še krepko v noč, saj za naslednji dan razen plaže nimamo v planu ničesar.

P1500779_cr

Dan za vulkane

Peti dan je Tim opisal takole: Rim smo zapustili in se odpeljali proti vulkanu Solfatara, ki ni več delujoč, vendar vseeno spušča žvepleno paro. Pripeljali smo se skozi zelo ozka vrata na parkirišče s travo. Sprehodili smo se do kraterja vulkana. Šli smo v krater, kjer je zelo smrdelo po žveplu. Videli smo vrelo blato in vrelo paro, ki imata 160 stopinj Celzija. Našel sem kristale vulkana. Kamni, ki so na tleh, so tako vroči da se lahko opečeš. Ko nam je bilo dovolj smradu in vročine smo šli v kemper in se odpeljali na Vezuv.

Vezuv je največji delujoči vulkan v okolici Neaplja in tja smo peljali po ozkih ulicah polnih smeti in po serpentinah. Prispeli smo na 1000m nadmorske višine na prašno parkirišče. Preobuli smo se in se pripravili na vzpon do vrha vulkana. Ko smo prišli do vhoda, so nam pred nosom zaprli vrata. Jezni in razočarani smo se razgledali po okolici in naredili nekaj fotografij, ter se nato odpravili v kemper. Odpeljali smo se dol iz vulkana pred mesto Pompeji, ki ga je zasul vulkan pred skoraj 2000 leti.


Zjutraj se po zajtrku iz Rima odpeljemo naprej v smeri Neaplja. Peljemo kar po avtocesti, čeprav bi bila vožnja po regionalnih cestah zanimivejša. En za drugim si sledijo razni nasadi sadja, lesk, zelenjave in vsega mogočega drugega.

Naš prvi cilj je kraj Pozzuoli, ki stoji v pokrajini vulkanov, ki so poleg Vezuva raztroseni okrog Neaplja. Pogled iz zraka je res zanimiv, saj se zlahka opazi kar nekaj vulkanskih kraterjev. Vulkan, ki ga želimo videti, se imenuje Solfatara, zanimiv pa je zaradi izbruhov vulkanskega blata in precej močnih fumarol (vulkanskih “dimnikov” iz katerih noč in dan bruha vroča para pomešana z žveplom in še čim).

Avtocesto zapustimo pred Neapljem in potem nadaljujemo vožnjo mino Neaplja po obvoznici. Kmalu zapustimo tudi to in po ovinkasti cesti hitro prispemo do vhoda v parkirišče in kamp (14.135513 40.827757), ki stojijo v vulkanskem žrelu Solfatare. Vhod je tako ozek, da najprej odpeljemo mimo in šele po strmem vzponu, ki sledi, ugotovimo, da smo ga zgrešili. Ko na vrhu pred hotelom obrnemo in se vrnemo nazaj dol, nas pred vhodom že čaka “šef” parkirišča, ki nam prijazno razloži kako naj obrnemo in zapeljemo noter. Poklopim ogledala in zaupam njegovemu vodenju – gre na centimetre in po nekaj minutah že kupujemo karte za ogled. Nato parkiramo kakšnih 50m naprej v prijetni senci gozda. Prav zanimivo se nam zdi, da parkiramo v vulkanskem žrelu, res pa je, da gozdič pravzaprav v ničemer ne spominja na to. Ko pomalicamo se odpravimo peš raziskat vulkanske izbruhe.

P1500412

Najprej pot vodi skozi gosto zaraščeno grmičevje, kmalu pa se pogled odpre. Prav pred nami je ograjen prostor,kjer vre jezero blata, v daljavi pa se že dobro vidi tudi oblake pare, ki se dvigajo iz tal. Najprej se sprehodimo bližje blatnega jezera in že po nekaj korakih nam v nos udari močan in oster vonj plinov, ki izhajajo iz blata, pa tudi iz mnogih lukenj (malih fumarol), ki so raztresene povsod naokrog. Vonj je tako oster, da traja nekaj časa, da se nanj kolikor toliko privadimo.

P1500419 P1500425

IMG_4504 P1500426

Nato nadaljujemo sprehod še do največjih izbruhov pare. Vmes ugotovimo, da so tla ponekod tako vroča, da se na kamenju lahko opečeš. Solfatare paro bruhajo precej silovito. Sikanje pare, vročina in  smrad delujejo kar malo zastrašujoče. Nekaj izbruhov je ograjenih, do nekaterih pa se lahko človek sprehodi prav do luknje v tleh. Ker je para bogata z žveplom in drugimi minerali je kamenje okrog izbruhov obarvano močno rumeno in oranžno.

P1500441 P1500478

P1500460 P1500464

P1500468 P1500473

P1500456 DSC01646

Opazili smo tudi, da na tleh nastajajo lepi kristali in posebne vrste kamenje, ki je verjetno mešanica apnenca, kristalov žvepla in še česa. Otroci si nekaj takšnih lepih kamnov naberejo za spomin. Ker smo pogumni gremo enega od izbruhov pogledat čisto od blizu. Malo naprej opazimo leseno barako v katero pokukamo skozi okno. Noter je velika zbrika tovrstnega kamenja in kristalov. Verjetno namenjena raziskovanju vulkanov.

DSC01652 DSC01653P1500498 IMG_4537 DSC01661

P1500518 P1500526

Krepko zasmrajeni in “zastrupljeni” z vulkanskimi plini se potem vrnemo do avtodoma. Nekaj še pojemo, potem pa se skozi ozek prehod spet “splazimo” ven in odpeljemo naprej.

P1500527 P1500528

P1500534 P1500540 P1500546

Naš naslednji cilj je Vezuv. Največji in najpomembnejši vulkan na tem področju. Ta je leta 79nš zasul rimsko mesto Pompeji in tudi danes s svojo višino in vrhom, ki ima tipično vulkansko obliko, daje jasno vedeti kdo je na tem področju glavni. Prav zanimivo je, da so se ljudje kljub uničenju, ki ga je pustil za sabo ob zadnjem izbruhu, spet naselili na njegovo vznožje. Vezuv je zdaj že kar dolgo miren in spi. Kljub temu pa se pričakuje ponoven izbruh. Znanstveniki so prepričani, da bodo izbruh lahko napovedali dva do tri tedne v naprej in da bo s tem dovolj časa za evakuacijo vsaj 600.000 prebivalcev, ki živi in dela na najnevarnejšem področju. Seveda pa to ne bi pomenilo nič dobrega za vsaj še 2.400.000 ostalih, ki so prav tako zelo ogroženi. Ni čudno, da se Vezuv šteje med najnevarnejše vulkane na svetu. Samo vprašanje časa je, kdaj se bo odločil in vzel svoje žrtve.

Nanj je pred davnimi leti vodila vzpenjača, zdaj pa je že dolgo edina možnost za ogled, sprehod na rob kraterja. Za tiste, ki si ne želijo preveč dolge hoje je najprimernejša izhodiščna točka parkirišče (14.426848 40.828348) na približno 1000 metrih nadmorske višine od katerega je do roba kraterja le še dobre pol ure hoje. Do tja se najprej peljemo po neapeljski obvoznici, ko pa jo zapustimo, nas pot vodi še skozi precej zanemarjeno predmestje. Cesta se začne hitro vzpenjati in nas po mnogih serpentinah pripelje do cilja. Na spodnjem delu ceste peljemo mimo mnogih kupov smeti in zapuščenih lokalov in hiš.

P1500552 IMG_4566

IMG_4570 P1500563

P1500566 IMG_4571

Vse skupaj zgleda precej zanemarjeno in zapuščeno in tudi parkirišče na koncu poti ni ravno zgledno. Prah in vulkansko kamenje. Ker je bilo malo nižje ob cesti še nekaj prostora, obrnemo in parkiramo raje na asfaltu. Janček nam je med potjo zaspal in ker ne želimo čakat na njegovo prebujenje (to bi lahko trajalo kar nekaj ur), ga naložim nase in sprehodimo se do lokala, kjer se začne vzpon. Tam pa razočaranje. Vrata za vstop imajo odprta le to 17h, ura pa je 17:10. Kakšna neumnost! Dan je tako dolg, da bi brez težav ljudi spuščali gor do 19h ali morda celo dlje. Poleg nas, se razočarano obrne še cela množica drugih turistov in tudi kasneje, na vožnji navzdol srečamo še kup avtov. Malo se razgledamo po okolici nato pa se vrnemo v avtodoma in odpeljemo navzdol.

P1500571 IMG_4572

P1500575 P1500573

P1500580 IMG_4578

Pred nami se znajde avtobus, ki pri vožnji navzdol tako vztrajno tišči zavoro, da se mu na vznožju iz vseh koles tako močno kadi, da sem prepričan, da je tik pred vžigom.

Ker so nam pošle zaloge se odločimo, da bo treba poiskat kakšen supermarket. Usmerimo se proti Pompejem in tam ustavimo v Carrefourju. Odločimo se za eno od mnogih koordinat PZAjev v okolici. Do tja zapeljemo skozi center Pompejev. Pričaka nas gneča skozi katero se počasi in ponekod zaradi ozkih ulic in gostega prometa kar težko prebijemo. Končno smo pred vhodom v izbrani PZA (koordinata). Žal je precej poln, zato nam “šef” dodeli prostore tako, da ne stojimo en ob drugemu. Malce razočarani zaradi tega se vseeno “utaborimo”. Otroci se odločijo za balinanje. Vsi smo pošteno sestradani. Hitro postavimo tudi mizi in stole in kmalu je večerja pripravljena.

Še vedno imamo v nosu vonj Solfatare in čeprav nam ni uspelo osvojit vrha Vezuva smo z “vulkanskim” dnem zadovoljni. Nekaj časa še sedimo pred avtodomom, nato pa se odpravimo spat. Tudi jutrišnji dan bo naporen in prav zato sklenemo, da bo potem nujno naredit še kakšen dan čistega počitka na kakšni plaži. Neaplja žal ne bomo videli od blizu, vendar sklenemo, da bo tudi tako čisto ok, saj smo na tem potepanju videli že kar precej zanimivega, zdaj pa je pač čas za nekaj mivke in počitka.

Jurčki se moramo v Ljubljano vrnit najkasneje v soboto zjutraj, zato nam dni že kar malo primanjkuje. Ker smo že precej južno, najprej sklenemo, da se bomo zapeljali nazaj proti Toskani in se tam spočili ob obali. Ko pa sem preveril vremensko napoved, smo složno sklenili, da gremo raje bolj na jug. V Toskani je bilo namreč napovedano precej oblačno in tudi dež ni bil izključen. Tega pa si res nismo želeli. Meni to kar paše. Skrita želja mi je namreč bila, da se zares odpeljemo še bolj južno in si tam ogledamo še dve zanimivi mesti Matero in Alberobello. Vožnja domov bo sicer nekoliko daljša, vendar me to prav zelo ne moti. Tako ali tako bi bila precej dolga.

Rim

Tim je četrti dan našega potepanja opisal takole: Zjutraj smo se v Rim odpeljali s tramvajem. Ko smo prišli do končne postaje tramvaja, smo ugotovili, da je najbolje, da pot nadaljujemo z metrojem. Podzemni hodniki so bili polni ljudi, nekateri pa so bili zaprti zaradi obnove. Močno smo se držali za roke, da se ne izgubimo. Prišli smo do Vatikana, majhne državice sredi Rima, kjer živi Papež, duhovniki in nune. Na trgu sv. Petra je bilo polno ljudi in na balkon prišel Papež. Na trgu so bili še stari avtomobili v katere smo se lahko tudi usedli. Jan je bil zelo vesel, ker se je lahko usedel v kombi Carabinjerov. Od tam smo se sprehodili do trdnjave ob reki Tiberi in nato preko mosta do trga Campo del Fiori, kjer smo pojedli kosilo v eni od restavracij.

Po kosilu smo zadovoljni pot nadaljevali do Piazze Navone in nato do Pantheona. Panteon je veliko svetišče in grobnica italijanskih vladarjev z veliko kupolo, ki nima podpore. Na sredini ima veliko luknjo skozi katero dobi svetlobo, če dežuje pa skozi njo noter pada dež. Pot smo nadaljevali naprej proti znamenitemu vodnjaku Fontana di Trevi, ki je zelo velik. Med potjo smo nato videli tudi muzej voščenih lutk, kjer sem se slikal z Einsteinom. Pot smo nadaljevali do Rimske arene Kolosej. Pred njo smo gledali brakedance show in se sprehajali pri ostankih hiš in templjev starega Rima, ki je star več kot 2000 let. Potem smo šli v Kolosej in vodička nam je povedala zgodovino, očka pa mi je prevajal iz angleščine kar je povedala. Zapomnil sem si, da je v Kolosej šlo okoli 50.000 ljudi, da so z lesenimi dvigali dvigovali živali in gladiatorje v areno. Višine sedežev v areni so bile razdeljene glede na bogastvo, čisto na vrhu so lahko sedele ženske in otroci, spodaj pa so sedeli najbogatejši in seveda Rimski vladar. Nekatere gladiatorske igre so trajale lahko več mesecev, na njih pa so pobili več tisoč živali in na stotine gladiatorjev. Igre so bile zelo drage. Ko je Rimljanom začelo zmanjkovat denarja, so jih prirejali le ob pomembnih dogodkih.

Zelo utrujeni, z bolečimi nogami, smo se s tramvajem vrnili do avtodomov. Ker smo bili utrujeni smo se odločili, da se naprej ne odpeljemo danes, ampak šele naslednji dan.


Obiski velikih mest nam pogosto zjutraj povzročijo nekaj stresa. Praviloma se je treba prej vstat (kar Timu in meni ne gre najbolje), pravilno obleči, s seboj vzeti stvari za cel dan (razna rezervna oblačila, vodo, foto opremo in še kup stvari za servis otrok) in se potem praviloma odpeljat z javnim prevozom. Vse to je z malimi otroci precej zahtevno opravilo. Zbujanje in priprave pa so se tokrat odvijale še malo bolj “pod pritiskom” kot ponavadi. Povsod namreč redno beremo in poslušamo o strašnih krajah, ropih, ukradenih in zasužnjenih otrocih in sploh o mafiji in kriminalu, ki se dogaja v velikih italijanskih mestih na vsakem koraku. Rim in Neapelj sta seveda vrhunec vsega tega. Nekaj je temu dodal še “šefe” na recepciji, ki nam je svetoval, da se v mesto odpravimo le z naj naj naj nujnejšimi stvarmi (mobitel, nekaj denarja in osebni dokument), vse ostalo pa naj raje pustimo na varnem v avtodomu. Nekoliko upoštevamo tudi ta varnostni nasvet in končno smo pripravljeni.

Kar na PZAju kupimo dnevne karte za javni prevoz, nato pa se peš odpravimo kakšnih 300m daleč do postaje. Na izbiro je avtobus ali tramvaj in seveda smo se odločili za slednjega. Kmalu pripelje in ko odpre vrata hitro zasedemo nekaj sedežev. Vožnja do končne postaje je prav zabavna in zanimiva. Zdelo se mi je, kot bi nas v času prestavila nekaj desetletij nazaj. Končno postajo ima tramvaj ob železniški postaji Termini. Tam smo sprejeli odločitev, da se naprej do Vatikana odpeljemo kar z Metrojem, nato pa od tam peš do vsaj nekaterih znamenitosti, ki smo jih dan prej izbrali za ogled.

IMG_4324  P1500208

P1500209  IMG_4338

Podzemni hodniki metroja so precej neurejeni in relativno slabo označeni, del je tudi zaprtih zaradi prenove. Po dolgem labirintu hodnikov in stopnic končno pridemo do postaje. Ljudi je ogromno in medtem, ko čakamo še kar prihajajo in prihajajo, vlaka pa ni od nikoder. Gneča na postaji je nepopisna in končno zapiha veter – znanilec vlaka. Vlak, ki pripelje je že precej poln. Z vso naglico se zapodimo do vrat, pri katerih je kazalo, da bi nam morda lahko uspelo skupaj vstopiti. Komaj smo se stlačili noter. Stisnjeni kot sardine v konzervi smo se potem peljali kar nekaj postaj preden je praktično cel vlak skupaj z nami izstopil na postaji, ki je najbližja Vatikanu.

Zunaj na ulicah nas spet pričaka nepopisna množica ljudi. Vrsta za ogled vatikanskih muzejev se je vila brez konca nekaj ulic daleč, Trg svetega Petra je bil nabito poln ljudi in vedno več jih je peš in celo z avtobusi prihajajo od vse povsod. Kmalu nam je jasno, da se bo tu nekaj dogajalo. Potem se res tudi začne z nekimi govori in video prenosom na velika platna. Po nekaj minutah ugotovimo, da pravzaprav poslušamo in gledamo papeža in to v živo z njegovega balkončka v Vatikanu. Niti v sanjah ne bi planiral obiska takšnega dogodka. Vseeno se nam cela zadeva zdi kul. Še bolj kul pa postane, ko tik ob trgu zagledamo lepo število super ohranjenih in zloščenih starodobnih Autobianchijev.

DSC01618  P1500230

P1500234  IMG_4339

IMG_4344 IMG_4345 IMG_4342

IMG_4365ed P1500270

Otroci so nato imeli ogromno dela z raziskovanjem. Prav navdušen sem bil nad lastniki, ki so jim svoje lepotce prijazno odpirali in prav nič grdo gledali, ko so naši fantje in punca skakali po notranjostih, vrteli volane, pritiskali stikala in podobno. Zdi se mi, da sem bil jaz zaradi tega precej bolj nervozen od njih. Vrhunec za otroke je bil nato še prijazen Carabinier, ki jih je povabil še v svojo “kiblo” in jim omogočil, da so raziskali še pravi policijski kombi. Skratka Vatikan je bil kul. 🙂 Mi pa smo se odpravili naprej.

DSC01622  P1500240

P1500253  DSC01624

DSC01628  P1500247

IMG_4357  P1500215 IMG_4373

Pot nas je vodila najprej mimo trdnjave Sant Angelo, preko Tibere do trga Campo Del Fiorri, za katerega je en od vodnikov, ki sem ga uspel na hitro prebrati, razglašal, da naj bi se tu vsakodnevno dogajala ena od najlepših rimskih tržnic na prostem. No morda se je kdaj res, tokrat pač ne. Nekaj stojnic je bilo sicer prav lepih, večina pa polna “junka” in niti približno vabljivih.

IMG_4367  P1500268

Janček nam je na poti zaspal v vozičku, ostalim pa je že zakrulilo v želodcih, zato smo se odločili, da se usedemo kar v eno od restavracij ob robu trga. Pojedli smo nekaj tipičnih, nam zelo priljubljenih, jedi (pizza, pasta, lasagna, pomodori… vse njam in za zmerno ceno).

P1500277 P1500279

P1500273 P1500280

S polnimi želodci smo bili kmalu spet na nogah v smeri Piazze Navona in Pantheona, ki nas je s svojo nenavadno streho in njeno velikostjo kar navdušil. Seveda je treba (po tradiciji) namočit roke tudi v vodnjak pred njim.

P1500299 IMG_4393

DSC01632 IMG_4401 DSC01629

IMG_4396 IMG_4394

Nadaljevali smo do Fontane di Trevi. Gneča ljudi tam spet doseže vrhunec. Jana, ki se je med tem že zbudil, preselim kar na glavo, Jani pa se prebija z Elo v vozičku med množico turistov. Za znoret. Vodnjaka skoraj nisem videl oz. še dobro, da je res velik, ker v taki gneči vidiš vsaj njegov zgornji del. Res super. 🙂

IMG_4408 IMG_4409

P1500316 IMG_4420

Od vodnjaka nato nadaljujemo pot do peš cone, ki vodi do koloseja. Na obeh straneh široke cone za pešce so rimske razvaline. V počasnem tempu si malo ogledujemo razvaline, malo nasade rožic in malo živopisno množico ljudi okrog nas. Na nekaterih delih je prav zanimivo videti, kako se novi Rim zažira in prepleta z ruševinami starega rima. Malo naprej kakšnega pol ducata fantov mimoidočim pripravi Break Dance predstavo in z nekaj res dobrimi triki jim uspe navdušit vse, še posebej pa otroke.

IMG_4424 P1500333

IMG_4428 IMG_4430

P1500337 IMG_4436

DSC01636 DSC01640

IMG_4427 IMG_4438 IMG_4441

Končno pa le prispemo do koloseja. Vrsta za vstop je zelo dolga, k sreči pa se lahko mimo nje pride do precej kratke vrste za vodene oglede. V nekaj minutah imamo karte in ogled z našim vodičem se začne čez dobre pol ure. Tudi ta čas kar hitro mine in že se s slušalkami v rokah sprehajamo po notranjosti enega najzanimivejših stadionov. Vodička nam pove kup zanimivosti in podatkov o sami zgradbi, načinu gradnje, organiziranosti sedežev, organiziranosti in načinu izvajanja iger, tehničnih rešitvah, vplivu iger na politiko in še mnogo drugega. Vsekakor vredno dodatnih nekaj evrov.

IMG_4446 IMG_4449

P1500365 P1500381

P1500385 P1500397

DSC01644

P1500395 P1500389

IMG_4473 IMG_4480 IMG_4482

Ko končamo z vodenim delom ogleda se še nekaj časa sprehajamo, nato pa začutimo nekaj dežnih kapelj in zaskrbi nas, da se bi lahko ulil dež. Nebo se je popoldan namreč kar precej pooblačilo in tudi napoved ni več najlepša. Hitro končamo ogled in poiščemo izhod potem pa pospešimo tempo hoje do postaje Termini, ki ni prav daleč.

IMG_4489 P1500408

Ko prispemo na postajo nam tramvaj pred nosom pobegne. K sreči kmalu pride naslednji, usedemo se nanj in po nekaj minutah čakanja se že peljemo nazaj do našega PZAja. Utrujeni sklenemo, da bomo danes prespali kar tu. Kljub bolečim nogam, se otroci še malo zapodijo po travi, nato pa naredimo in pojemo večerjo in kmalu smo v posteljah, ter zaspimo ob ponovnem poslušanju koncerta eksotične glasbe.

Tako, tole je bil naš ogled Rima. Vsekakor eno od zanimivejših mest. Ne le zaradi bogate zgodovine in neštetih znamenitosti, pač pa tudi zaradi svojega utripa. Tesno pomešana množica ljudi s celega sveta. Preplet bede, revščine, bogastva in blišča. Dobil sem občutek, da za Rim še posebno velja, da deluje po tipičnem italijanskem principu neurejenosti, ki funkcionira v bistvu enostavno in po svoje urejeno. Tako kot pasta, pizza ali kaj drugega iz italijanskega krožnika. Da bi res začutili utrip mesta bi si zanj morali vzeti precej več časa. Takle dan prehitro mine. Vsekakor bi bilo treba zaviti še kam drugam, ne le k “must see” znamenitostim, zakrožit po stranskih ulicah, posedeti v kakšni slaščičarni in popit kakšen dolg Cappuccino. Morda vse to naredimo kdaj drugič. Zagotovo pa v Rim še pridemo.

Pitigliano, jezero Vico in končno Rim

Tretji dan je naš Tim opisal takole: Zjutraj smo se po zajtrku odpeljali do majhnega mesteca Pitigliano, kjer smo se sprehajali med hišicami, ozkimi kamnitimi uličicami, si ogledali akvadukt in mestne vodnjake. Jaz in Maks sva dobila spominek fračo, Jan pa je dobil za spominek kamionček na treh kolesih, ki prodaja sladoled. V eni od mesnic smo videli glavo divjega prašiča z očali, cigareto v ustih in ruto na glavi. Videli smo tudi kakšne hiše so imeli včasih.
Potem smo se iz Pitigliana odpeljali proti Rimu. Vožnja do končnega parkirišča je bila precej naporna za očka, zato ker so bile ulice polne prometa in zelo ozke. Ko smo prišli na parkirišče sva z Maksom začela igrati pink ponk, vendar so bili miza in loparji premajhni zato je bilo težko. Malo kasneje sva začela igrati badminton, potem pa še nogomet. Po nesreči sem žogo brcnil tudi v bratca Jana in ga podrl na tla. Seveda sem se mu potem opravičil. Zvečer so se starši usedli in naredili plan kaj si bomo naslednji dan v Rimu ogledali. Potem smo šli spat.


Spet se zbudimo v sončno in toplo jutro. Po zajtrku se mimo jezera odpeljemo po gričevnati pokrajini nazaj v Toskano do dobrih 20km oddaljenega Pitigliana.

Pitigliano je prav zanimivo in slikovito mestece postavljeno na strmih klifih. To mestece smo Jurčki skupaj s Šinkovci pred leti videli le skozi okna “drvečega” avtodoma. Pravzaprav smo se takrat mimo peljali že v temi. Slikoviti klifi in starodavne zgradbe osvetljene z reflektorji, so takrat pričarali vzdušje, ki se mi je vtisnilo v spomin in ker smo blizu in ker imamo čas, se mi je zdelo škoda, da bi ga tokrat preskočili.

IMG_4248  P1500089  P1500081

IMG_4252  P1500068

Raziskovanje malih podeželskih mest je v času prvomajskih praznikov res prijetno. Če imaš srečo z vremenom, je vreme ravno prav toplo, turistov še ni nikjer prav veliko, vse je zeleno in cveti in narava te prav napolni z energijo.

Ob cesti poleg mestnega štadiona (11.674200 42.634832) zlahka najdemo prostor za parkiranje. Sicer je v bližini tudi uradni mestni PZA (dobro označen s tablami), vendar bo cesta za kratek obisk mesta čisto v redu. Do starega mestnega jedra ni daleč in po nekaj deset minutah se že sprehajamo v hladu ozkih ulic med starodavnimi hišami. Ogledamo si zanimiv akvadukt, ki je napajal več mestnih vodnjakov mimo katerih seveda ne moremo, ne da bi vanje namočili roke.

P1500091  DSC01613

P1500100 P1500102

V mestu naj bi imele mnoge hiše izkopane globoke kleti in celo podzemne rove. Imamo srečo in najdemo eno od takšnih kleti odprto in z velikimi očmi in bujno fantazijo pokukamo vanjo. Nato jo hitro ucvremo naprej.

P1500160

Kljub relativno zaspani atmosferi ulice premorejo ravno pravšnje število lično urejenih trgovinic, da sprehod kar traja in traja in traja. Seveda ne gre brez tega, da nakupimo nekaj nujnih nepotrebnosti in končno smo vsi zadovoljni, ko se spet vračamo proti avtodomom.

P1500134 IMG_4256

P1500105  P1500107  P1500117

P1500131  P1500146  P1500145

P1500151  P1500123

Ker nam zakruli v želodcih se zapodimo še v bližnji Coop in seveda zapravimo precej več kot bi bilo treba. Ker je torej treba pred odhodom še napolnit želodce, se odločimo, da se premaknemo na PZA in tam v miru naredimo in pojemo kosilo.

Iz Pitigliana se odpeljemo še dovolj zgodaj, da smo si zamislili pred vstopom v Rim, še en krajši postanek ob jezeru Vico. Do tja nas vodi precej ovinkasta in na nekaterih delih tudi krepko luknjasta cesta, ki pa ponuja lepe poglede na slikovito pokrajino. Jezero Vico je majhno in turistično ni kaj dosti razvito. Obetali smo si kakšen prijeten popoldanski sprehod in morda kakšen Cappuccino v kaki prijetni kavarni tik ob vodi. No nič od tega se ni zgodilo. Jezero je sicer lepo, obala pa žal precej nedostopna, zaraščena in pravzaprav “čist brez veze”. Razen nedostopnih vikendaških naselbin, par slabo obiskanih gostiln in nekaj piknik prostorov, ni tukaj ničesar. Nekoliko razočarani se odpeljemo naprej proti Rimu.

P1500180 P1500184

Pot nas vodi mimo nasadov lesk (te prvič vidimo), ki si izmenično s pomarančami, limonani, pšenico in še čim, sledijo praktično do Rima. Vse to počasi izrinejo zanemarjena rimska predmestja, promet je vedno bolj gost in kmalu smo v Rimu.

Prva koordinata, ki smo si jo izbrali za cilj, je bil kamp Flaminio Village (12.482400 41.956285). Do kampa nas GPS brez težav hitro pripelje, pred recepcijo pa se odločimo, da je pravzaprav neumno, da bi šli v kamp, ker potrebujemo le varno parkirišče in prostor za spanje. V GPS zato izberemo PZA Air Terminal (12.489567 41.868843), ki stoji zelo blizu centra. Do tja nas GPS vodi praktično skozi center Rima. Peljemo mimo Vatikana, pa tik ob Tiberi mimo mnogih znamenitosti. Ne vem ali je bilo res tako vroče ali sem se potil le zaradi gostega prometa in načina vožnje. Končno prišvicamo do cilja in razočarani ugotovimo, da tole ne bo dobra izbira. Precej zanemarjeno deluje vse skupaj in je kljub nekaj avtodomom videti bolj parkirišče za tovornjake in kombije kot pa PZA. Ustavimo kar ob cesti in poiščemo novo koordinato. PZA L.G.P. na via Casilinia (12.555317 41.875483). Še nekaj švicanja in kmalu se ustavimo pred rampo. PZA je že od daleč videti res zgledno urejen. Krasi ga lepo postrižena zelena trava, urejene sanitarne postaje, dovolj elektriktričnih priključkov in velika trgovina s kamp opremo. Pred rampo čakamo kar dolgo (urejanje papirjev), nato pa nas končno “šefe” pospremi na nam dodeljena prostora ob rob urejeno parkiranega lepega števila gajb. Prostora bi nam lahko že od daleč pokazal, pa vendar nas spremlja čisto do tja in pri tem strogo pazi da vozimo le po betonu in na travo zapeljemo res šele tam, kjer se potem ustavimo. Brez take skrbnosti, travica še zdaleč ne bi bila tako lepa. Glede na zasedenost v tem terminu, si upam trdit, da je poleti za vstop potrebna rezervacija že mnogo dni prej, ali pa vsaj zelo velika mera sreče.

P1500193 P1500186

P1500194 IMG_4300

IMG_4326_thumb[1]

V nekaj minutah smo priklopljeni na elektriko, mize in stoli stojijo, večerja se kuha, hladno pivo je odprto in otroci se razposajeno igrajo na res lepi trati. Vročina popusti in počasi spet v miru zadihamo. Ko pade mrak, še malo posedimo in naredimo okvirni plan ogledov za naslednji dan, potem pa se spravimo spat. Poleg PZAja se odvija nekakšen koncert arabsko indijske glasbe pomešane z nekakšnim jazzom. Precej glasno postaja, vendar kljub temu utrujeni kmalu zaspimo. Jutri nas čaka naporen dan.

Do jezera Bolsena

Tim je za drugi dan zapisal: Spali smo 10km naprej od Bologne v smeri Firenc na parkirišču pred trgovino. Poleg parkirišča je bilo igrišče, na katerem sem se, ko sem se zbudil, igral z Maksom. Igrala sva se na lesenem letalu in toboganu, medtem, ko je mami šla v trgovino. Ko je prišla iz trgovine, nas je slikala med marjeticami. Potem smo se odpeljali do jezera, ker smo jedli kosilo v gostilni, postavljeni nad jezerom. Jedel sem pizzo Margerito, ki je bila drugačna kot v Ljubljani. V Italiji delajo originalne pizze s testom, ki se na robu zelo napihne, pizza pa je hrustljava kot čips. Po kosilu smo se sprehodili po mestu, nato pa smo bili pred kemperjem, kjer smo se otroci igrali, starši pa so sedeli na stolih in se pogovarjali ob kavi. Zvečer smo se premaknili na tihi del parkirišča, skupaj povečerjali in se odpravili spat.


Noč je minila mirno in zjutraj se zbudimo spočiti in dobre volje. Po zajtrku otroci napadejo bližnje igrišče, del posadke skoči v trgovino, del pa pripravi načrt nadaljevanja poti.

P1490931 P1490913

P1490921 P1490891

Glede na vremensko napoved, ki je za dva dni naprej obetala zelo visoke temperature smo se odločili, da bomo Rim napadli šele, ko naj bi vročina nekoliko popustila. To je pomenilo, da se lahko do tja pripeljemo z nekoliko bolj umirjenim tempom. Za današnji cilj smo izbrali kraj Bolsena ob jezeru Bolseno. Tam okrog smo se Jurčki skupaj s Šinkovci že vozili, vendar smo bili takrat precej “hitri”. Ker pa nam je bilo jezero in nekaj okoliških krajev všeč, smo že takrat sprejeli odločitev, da se tja še kdaj vrnemo.

Ko smo uspeli otroke spravit nazaj na svoje stolčke, smo po nekaj kilometrih zapeljali na avtocesto proti Firencam. Odsek avtoceste med Bologno in Firencami je po mojem mnenju en od najbolj neprijetnih odsekov italijanskih avtocest. Cesta je ozka, luknjasta, ovinkasta in se precej visoko vzpne. Skoraj vedno je promet zelo gost. Cesta je že leta in leta v obnovi. Nova trasa se gradi s hitrostjo, ki se zlahka kosa s hitrostjo gradnje slovenskih cest. Tu smo že nekajkrat stali v večurnih zastojih. Na voznem pasu je vedno počasna kolona tovornjakov, prehitevanje z veliko in težko gajbo, pa je seveda precej zoprno. Seveda tudi tokrat tovornjakov ni manjkalo. K sreči pa je šlo vsaj brez zastojev.

Firencam smo le pomahali skozi okno in drveli naprej v smeri Rima. Prometa je bilo od Firenc naprej bistveno manj in vožnja do Orvieta, kjer smo zapustili avtocesto, je kar hitro minila.

P1490939

Orvieto je zanimivo mestece na visoki in strmi vzpetini. Klifi nad katerimi so postavljena obzidja so bili verjetno osvajalcem v preteklosti res trd oreh. No, nas so od osvojitve odvrnile bolj preproste stvari. Imeli smo prazne želodce in mlajši deli posadk so se preklapljali v tečnobni način delovanja. Tako smo se kar med vožnjo hitro uskladili, da se ustavimo le toliko, da dotočimo gorivo (že nekaj časa sem vozil s prižgano lučko), mesto pa bo ostalo neosvojeno in nas dočakalo na kakšnem drugem potepu.

Od Orvieta do jezera Bolsena ni daleč, kljub temu pa se nam je ta del vožnje kar vlekel. Ovinkov je precej in cesta je luknjasta. Jezero Bolseno je turistično precej razvito, zato je v okolici na pretek kampov in parkirišč urejenih za avtodome. Ustavili smo se kar na navadnem parkirišču tik ob jezeru (11.984875 42.637892), ki je precej blizu centra mesta. Hitro smo se odpravili na lov za pizzerijo in iskanje kar hitro zaključili v prijetni jedilnici postavljeni na pomolu nad jezerom.

P1490954 P1490964

Zanimivo je, da je jezero pravzaprav ogromen vulkanski krater, ki ga je napolnila voda. Jezero je precej veliko in premore tudi dva otoka, ki sta nastala kasneje zaradi podvodnih vulkanskih izbruhov. Razen precej temnega peska na obali jezera, bi težko rekel, da se tu opazi vulkanska zgodovina.

Voda v jezeru ni videti prav čista in tudi peščena obala ni ravno zgledno počiščena. Želje po kopanju kljub vročemu dnevu nimamo, verjamem pa, da je obala poleti polna kopalcev. Kljub vsemu je okolica jezera in kraj sam precej lepo urejen, povsod vse cveti, senco pa nam delajo mogočne platane.

S polnimi želodci smo se po drevoredu platan sprehodili še do centra mesta. Zaokrožili smo po nekaj ulicah. Odkrili smo manjši trg z vodnjakom in zanimivo pokrito zgradbo s koriti polnimi vode za katero smo pravilno sklenili, da bi lahko bila pralnica za perilo.

P1490966  IMG_4197

P1490965  IMG_4198  P1490956

P1490979 P1490973

IMG_4224  P1490990

P1500002  IMG_4229

P1500016  IMG_4232  IMG_4227

Ker se nam ni ljubilo vzpenjati še v zgornji del Bolsena do trdnjave, smo se počasi odpravili nazaj do avtodomov. Otroci so hitro zavzeli prazno parkirišče in bližnje otroško igrišče, mi pa smo si postavili stole in se predali lenarjenju.

P1490949  P1490952  P1500018

P1500030  IMG_4239

P1500021  IMG_4240ed

Pred mrakom smo se še malo sprehodili in si pogledali PZA, ki stoji kakšnih 300m naprej ob jezeru. PZA je prav simpatičen (pravzaprav je že skoraj kamp) vendar smo sklenili, da se ne bomo premikali tja. Prestavili smo se le stran od ceste do skrajnega roba parkirišča. Po večerji smo mirno zaspali.

Odhod in vožnja do Bologne

Tim je za prvi dan zapisal: Po šoli sem z mami in Janom šel v knjižnico po knjige za prvomajski dopust. Potem smo šli še na obisk k stari mami v dom. Stara mama je meni in Janu dala čokoladico. Ko smo prišli domov smo se stuširali in se nato odpeljali. Najprej do bencinske postaje na Lomu, kjer smo srečali Janovo vzgojiteljico Martino. Kasneje so prišli še Justini. Potem smo se odpeljali naprej v Italijo in na prvi cilj smo prispeli, ko sem že spal.


Kljub temu, da smo avtodomarji že kar nekaj let, nam odhodi še vedno ne gredo po planu. Vedno štartamo kasneje, kot bi si želeli. Verjetno je to povezano s tem, da je odhod tako ali tako vedno "prepozen", prihod domov pa tako ali tako vedno "prezgoden". Ampak tak je pač občutek in tudi tokrat je bilo podobno, čeprav smo odpeljali od doma precej skladno s planom.

Naš prvi cilj je bilo avtocestno počivališče Lom, kjer smo bili dogovorjeni z Justini. Na avtocesti je bila po pričakovanjih kar precejšnja gneča in mimo Brezovice smo se peljali čisto po polžje, od cestninske postaje naprej pa je promet kar stekel. Res ne razumem, zakaj moramo še vedno "ciljat" ozke prehode med cestninskimi hišicami, ki so po mojem mnenju nevarni in če ne drugega povzročajo zastoje in gnečo. Upam, da jih ne "šparajo" za to, da bi kdaj spet vzpostavili star sistem cestninjenja.

Na Lomu smo naprej srečali Martino, Uroša (DrOlga), Zalo in Nejca. Malo zatem, pa so se do nas pripeljali tudi Justini. Martina je Janova vzgojiteljica in Jan je bil nad srečanjem seveda čisto navdušen. Tudi oni so že nekaj let avtodomarji, za sabo pa imajo tudi s tem povezano, precej travmatično izkušnjo. Pred leti so jim namreč v Italiji (približno tam, kamor smo se namenili) izpred nosa ukradli avtodom. Ostali so na plaži v sandalih in brez vsega. K sreči so Carabinieri njihov avtodom po nekaj dneh našli in jih potem po nekaj mesecih (ja prav ste prebrali: mesecih) o tem tudi obvestili.

Obujena zgodba nam je vlila nekaj strahu in začeli smo študirat o "varnostnih ukrepih" za naše potepanje. Načeloma Jurčki ne kompliciramo s tem. Smo sicer previdni in vrednih stvari ne puščamo "na izvoli" vsakomur in malo pazimo kje parkiramo in kje spimo. Malo verjamemo tudi v to, da če preveč kompliciraš in razmišljaš o tem kaj vse se lahko zgodi, s tem to tudi prikličeš nase, če ne drugega, pa se zaradi slabih misli potem nimaš fajn. Imeti se fajn, pa je bistvo vseh potepanj. Do sedaj nas še niso okradli (razen treh vlomov doma v hišo) in upam, da bo tako še naprej.

Po klepetu smo se poslovili in nadaljevali vožnjo proti Italiji. Na eni od črpalk pred mejo opazimo tudi Hribije. Žal prepozno, da bi se ustavili, si pa izmenjamo nekaj SMSjev. Morda se kje na poti srečamo, saj se naši plani vsaj delno prekrivajo.

DSC01722 DSC01725

Padla je noč in kmalu smo se ustavili na eni od bencinskih postaj ob A1 proti Benetkam. Pojedli smo večerjo in otroke pripravili za spanje. Z Janijem sva dogovorila nocojšnji cilj in kmalu smo drveli naprej proti Bologni. Vožnja je bila mirna in pravzaprav precej dolgočasna. Nočna avtocesta pač. Presenetilo pa me je število tovornjakov. Kljub gospodarski krizi je očitno trgovanje kar živahno in temu primeren tudi tovorni promet. Praktično celo pot smo prehitevali prave "vlake" tovornjakov, črpalke pa se z njimi prav dušijo.

Okrog 1h zjutraj smo pripeljali do koordinate, ki sem jo snel iz enega od italijanskih avtodomarskih portalov. Te koordinate sicer pogosto pridejo prav, prav pogosto pa se zgodi, da so precej nenatančne ali pa označujejo parkirišča, kjer si niti slučajno ne bi želel spati ali pustiti avtodoma. No tudi ta je bila v tej kategoriji, k sreči pa smo kakšen kilometer prej opazili ob cesti veliko parkirišče (11.272087 44.443802) pred enim od supermarketov in potem tam v miru prespali.